Eyupppppp moji detektivi
Okei ne bom vs klicala detektiviali pač...nsn hec hec. Torejjjjjjjjjj tuki je nov del SS po frikind 2 mescih al clo večMal je krajsi ampak ja sm kr zaposlena zdle in se bom potrudla da bom spet mal bl redno pisala tole zgodboUživejte v branju~~~
In spet ista zgodba. Mama se dere naj vstanem, Teo zamuja v šolo jaz pa sem še vedno zaspana. Danes pišemo zgodovino in to prvo uro. »Moram pohiteti,« si rečem, skočim iz postelje in zdrvim v kopalnico. In seveda. Kopalnica je zasedena. »Kdorkoli že si pohiti prosim!,« se zaderem in grem nazaj v sobo, da si pripravim torbo. »Zvezek za zgodovino, zvezek za zgodovino, zvezek za zgodovino…Pa kje je? Včeraj sem ga odložila na omarico poleg postelje,« šepetam sama pri sebi. Na koncu ga najdem pod posteljo. »Kako si pa ti prišel tja?,« se zasmejem. Torba je pripravljena. Spet stečem do kopalnice in potrkam. Noben ne odgovori zato vstopim. Iz poličke vzamem zobno ščetko in nanjo stisnem zobno pasto. Zdrvim v kuhinjo med tem pa si umivam zobe. »Mami! Kaj bo za zajtrk?,« vprašam. »V hladilniku imaš kuhana jajčka, kruh pa je v zgornji omarici na levi strani pulta,« reče iz dnevne sobe. Iz hladilnika vzamem jajca. »Bom samo jajčka, za kruh nimam časa,« ji zakličem. »Jennie. Zajtrk je najpomembnejši obrok v dnevu, saj te zjutraj napolni z energ-,« začne ampak jo prekinem. »Mami poglej zelo te imam rada, ampak zdajle res nimam časa poslušati tvojega referata o tem kako pomemben je zajtrk,« rečem in stečem nazaj v kopalnico. Pospravim ščetko in se odpravim v sobo, da bi se oblekla. Iz omare potegnem pulover in kavbojke. Čez pet minut sem pripravljena in grem nazaj v kuhinjo. Vzamem kuhano jajce in se začnem obuvati. »Adijo. Danes pridem okoli štirih,« še zakličem nato pa stečem na ulico.
Po poti sem še malo ponavljala dokler me ni ustavila Crisova mama. »Jennieeee!« zakliče. »Hejjjj. Že dolgo se nisva videli,« rečem. »Res je,« se nasmehne. »Zanimalo me je, če bi mogoče po šoli prišla do mene… Zdaj ko Crisa, saj veš…,« oči ji počasi napolnejo solze. »Vredu je,« rečem in jo objamem. »Se bom oglasila,« se ji nasmehnem. »O Jennie zlata si,« reče in si z obraza obriše solze, »zdaj pa kar pohiti v šolo«. »Papa, se vidiva,« rečem in se odpravim naprej proti šoli.
Pred šolo ni nikogar. »Čudno,« si rečem. Tudi, ko vstopim v šolo na hodnikih ni žive duše. Pogledam na uro. »Ne zamujam,« šepnem. Kaj bi lahko bilo? Zaslišim melodijo klavirja. Od kdaj imamo na šoli klavir? Odpravim se proti telovadnici, na severnem delu šole. Odprem vrata in vidim, da so postavili tribune. »O hej Jennie,« zaslišim glas za sabo. Anna je. »Hejjj,« rečem in jo objamem. »Kaj je vse to?« vprašam in se ozrem naokoli. »Ravnatelja sem prosila, če lahko naredimo slovesnost za Crisa… Ker je zdaj saj veš… Tam gor,« potiho reče. »Lepo, da si organizirala vse to,« rečem iskreno in jo primem za roko. »Hvaležen bi ti bil,« se nasmehnem.
Čez približno 20 minut v telovadnico pridejo preostali učenci. Posedejo se na tribune in prireditev se začne.
Res je bilo lepo. Videlo se je, da se je Anna zelo potrudila. Marsikomu na koncu, po licu spolzela solza. Počasi se odpravimo v razrede in spet srečam Anno. Objokana je. Spet… »Ponosen bi bil nate,« rečem, ona pa se samo nasmehne.
~~~
Okeiiii torej to je tooooupam, da ti je blo ušeč. če hočeš lah mal polajkas pa pokomentiras aves ce mas lih csjs bom hvalezna ze sam ce si prebrau/prabrala in ti je blo usec.
seeee yaaaaaa, rada vs mam
vasa bralkica