*i*Megla. Nežno se obrnem. Gozd. Z hitrim korakom izginem v gozd. Začnem teči. Tečem. Sem jelen. Ustavim se pred veliko skalo. Zarukam. Zakorakam v skalo. Mirno, ponosno. Kot da je nekaj normalnega. Nenadoma se pojavi velika stavba. Ne. Orjaška hišica na drevesu. Nad vhodnimi vrati piše: *b*Akademija za Jahače Zmajev*b* jelena nato zgrabi nekaj z močnimi kremplji. Zmaj, pomislim. Vse se ovije v meglo. *i*
Planem iz spanca. Globoko vdihnem sapo. Začutim Emino, ki me objame. Mene pa prevzame sreča. V tisto akademijo lahko gremo. Odrinem Emino in se ne menoč za vprašanja odpravim do nahrbtnika in izvlečem *i*Zemljevid za vsako roko*i* Odprem na prvo stran. Tam je planet lpana, na katerem živimo. Zgoraj je z majhnimi, položnimi črkami pisalo: *i*Dotakni se dela, ki ga hočeš pobližje videti.*i* Dotaknem se dela gozda, za keterega mislim, da je v naši bljižni. Presneti me, da se pojavi 3D pobočje. Tam se premikajo srne, zajci, jazbec... "Tam smo mi!" Vzkliknem, ko nas opazim na majhni jasici, kako čepimo nad *i*Zemljevidom za vsako roko*i*. A me že ne zanima več. lščem skalo. Najdem jo, kakšen dan hoda od tod. Zmenili smo se, da bomo rajši hodili, da bomo manj opazni.
ln tako smo se odpravili.
Mojo ploščad, ki so jo dokončali namesto mene, smo pritrdili na sedla zmajev. Sedli smo nanjo. Bila je ravno dovolj velika, da smo se vsi štirje spravili nanjo.
Po uri hoje mi je postalo dolgčas. Začela sem brskati po nahrbtniku, da bi se prepričala, da imamo vse. Zatipala sem palico in knjigo urokov. Začela sem jo brati. Ko sem prebrla dovolj, da sem ugotovila, da je ta knjiga za vsako palico, smo zaslišali tuljenje. Bilo je glasno, predirno, klicalo je na pomoč. "Pridem za vami. Hitro vas bom dohitela" Povem družbi, ter ujamem prestrašen Mesečinin pogled. Nato stečem v gozd. Sledim tuljenju. Pet minut hodim. Zagledam ga. Volk v velikosti konja. Ujet v past iz vrvi. Zarenči, ko me zagleda. Besno, prestrašeno. A jaz se kljub temu približam in prerežem vrvi. Padejo na tla, volk me hvaležno pogleda in izgine v gozdu. Jaz pa stečm za našo karavano.
Cela zasopla pritečem za njimi. Ležem na trdi podest in kmalu zaspim. Upam da ne bo sanj, pomislim. Ampak so seveda bile. *i*Velik volk, ki sem ga rešila, teče po gozdu. Vem da je on. Uživa. Priteče na jaso. Tam ni prerezanih vrvi, katerih sem ga rešila. To je preteklost, ugotovim. Približajo se ljudje. Vojaki, pomislim ob njihovih uniformah. Volk se pestrašeno skrije v grmovje. Zamota se v vrvi. Ne oglasi se, saj se zaveda, da se bo s tem izdal. Čaka, zapleten v vrvi, da gredo vstran, in se lahko poskusi odmotati. A seveda en vojak pogleda v grmovje. "Tu je!" Zavpije tovarišem. Volk jih gleda z besom, a je tudi prestrašen, ne ve, kaj mu bodo naredili. "Volk je. Ubimo ga" Tako razmišlajo torej. Ko se približajo, začne brcati z vsemi štirimi, opletati, zvijati. "Ne moremo ga ubiti zdaj. Preveč energije ima. Naj malo shira" Odšli so. Volk je občutil olajšanje, a le za hip. Potem ga je zgrabila panika. Kako naj se reši? Najprej je spustil samo nežen "Avouuuuuu" Potem je začel tuliti. *i*
Zbudila sem se in nežno zatrepetala z vekami. Vstala sem. Emina me je takoj zapletla v pogovor o tem, kaj vidim. Kmalu sem ji povedala vse, in sva odšle delat vsaka svoje stvari. Jaz sem nabrala rože in začela plesti vence. lzvedla sem tudi pomanjševalni urok in ploščad pomanjšala ter jo dala v nahrbtnik. Zdaj smo potovali sedeči na zmajih. Bilo je toplo, sonce je svetilo na nas. Nenadoma pa sonce izgine. Pogledam gor in izustim majhen "Ježeš" Edvard in Lars pa hkrati: "Velikan!" V roki ima gorjačo in smrdi po gnilem mesu. lz krivega zoba, ki štrli izpod ustnice, visi nekaj mrtvega. Zajec. "Vsak na svojo stran!" Zavpijem panično. Vsi zletimo. Tla se stresejo pod težo gorjače. Velikan besno zarjuje. Za nekaj centimtrov zgreši Emino in Strup, Emina pa panično ter predirno zavrešči, velikana pa samo še bolj razburi. Hitro odprem knjigo urokov in potegnem na plano palico. "Quenp orot" lzrečem urok zaustavljenja. Zgreši velikana. Potiho zaklejem. Kako lahko zgrešiš *i*velikana*i*?! Ta mi vzame palico iz roke, jo presenečeno pogleda iz zlomi na pol. lzpustim majhen krik, nato pa se zapodim za drugimi, ki so izkoristili trenutek in pobegnili. Še kakšna ura poti nam je ostala, a nas je Emina tako spdbujala, da smo verjetno prišli tja v pol ure.
Kmalu smo zagledali veliko sivo skalo.