Končno je konec šolskega leta, vsega mučenja, ter domačih nalog "zabitih" v glavo. Zdaj so meseci počitka, tako rečeno. In takrat, tisto leto, tisti dan, tisto uro, je Emily končala 5. razred. Ampak ona je bila drugačna. Naravnost oboževala je šolo. Rada se je učila in rada je delala domače naloge. Zato je bila seveda vsako leto tudi odlična. Hm... Malo spominja na Hermiono Granger, ne?

En dan, preden so se odpravili na morje v Umag, pa je bila cela zmešnjava s pakiranjem.
"Andrew, si dal ščetke noter?! Kaj pa zobno pasto? Hitro preveri!"

Andrew je bil njen 40-letni oče. Bil je zelo prijazen in zabaven, a pakiranja in pospravljanja pa se je rad izognil.
"Agatha, kam se ti tako mudi? Saj gremo šele jutri! Ne bodi živčna."

Agatha je pa njena mama. Stara je 42-let. Sicer je tudi ona prijazna, ampak je velikokrat tudi zelo živčna. Ha, kakšne mame pa niso take?
"Emily, si pripravila svoj nahrbtnik?"

No, to pa je naša glavna junakinja v zgodbi, Emily, ki je sila podobna očetu. Po izgledu in karakterju. Obadva imata svetlo blond lase in zelene oči. In glede na očetovo velikost je tudi ona kar visoka za svojo starost. A oba sta seveda malo bolj lena, vendar še vedno zabavna in prijazna.
"Ja mami, samo še svoj dnevnik zatlačim notri."
"Daj, hitro!"

Hah, potem pa pride na vrsto še njen 8-letni mlajši brat. Naravnost sovraži ga, saj ji ves čas nagaja in teži z igračkami avtomobilčki. No, pa saj so vsi bratje zelo nadležni. In sigurno tudi sestre.
"Oooo, Emily, pazi svoj dnevnik, da ti ga kdo ne ukrade in počička," je rekel.
"Nehaj Sam, ker ti bom drugače jaz nekaj ukradla. Sploh pa imaš čiso bedne "fore" z uničevanjem stvari."

Ah, bratovska in sesterska ljubezen. Tako nadležna, da se ti včasih dobesedno odpelje. Ampak kaj imaš, če bi bil edinec oz. edinka, bi ti bilo še bolj dolgčas in slabše, kot zdaj. To pa lahko potrdijo vsi, ki so ali pa še vedno odraščajo brez sester/bratov.

"Ste vsi pripravili, kar je treba? Če ste, takoj za mizo, da pripravim večerjo," je dejala mama, tokrat malo bolj mirno.
Emily se je seveda že usedla za mizo in si po telefonu začela dopisovati z njeno najboljšo prijateljico - Addy.

Emily: Živijo Addy! Če želiš, ti lahko pošljem kakšne slike od morja.
Addy: O, ja, lahko. Za koliko časa pa greste?
Emily: Za dva tedna.
Addy: Lepo!
Emily: Oprosti, zdaj pa bom morala iti. Večerjo imamo. Bye!
Addy: Ok. Adijo!

Konec kratkega klepeta.

----------------------------
Ta del je malo daljši in upam, da vsaj malo dober. Nisem ravno "profesionalna pisateljica", ampak se mi zdi še kar v redu. No, po naslovu se zdi prava grozljivka. Ampak vsaka zgodba se mora začeti lepo. Vsaj tako je pri meni. Lepo se imejte! <3

Lp, (ne da se mi več pisat na dolgo - lepo vas pozdravljam)
Čudakinja