Ura je bila 6:00, ko se je Emily zbudila. V bistvu jo je zbudila njena budilka, za ktero nikoli neveš, kdaj bo zapiskala. Ampak Emily jo je obdržala, saj naj bi prinašala srečo. Vsakič, ko jo je budilka zbudila, se je zgodilo nekaj dobrega - je odpada šola za tisti dan, ali ena šolska ura, je imela zajtrk že pripravljen, si je obula pravilen par copat, ni bila zaspana... Tokrat pa ni bila zaspana in je imela zajtrk že pripravljen. Vstala je si obula naroben par copat in se odpravila v kuhinjo, kjer jo je na mizi čakal sendvič.

Nekdo je pozvonil. Emily je bilo čudno, da se nekdo sprehaja zunaj ob takšni uri. Ko je stopila do vrat, je bilo slišati še trkanje. Emily je pogledala skozi kamero, ki pa je bila popolnoma črna, da se ni dalo videti, kaj je bilo na drugi strani vrat. Zadihala je in zaslišala nek zelo, zelo tih šepet. Zvenel je shrljivo, a ni se dalo razbrati besed. Emily je začela hitro dihati, slišala je samo še šepet, vse se je vrtelo okoli nje, kar nenkrat je zaslišala odmevajoč se zvonec, odmevajoče se trkanje...

"Emily? Kaj pa delaš tako zgodaj zjutraj tu?"
Emily se je nekako "zbudila". Strahu ni več čutila po svojem telesu, niti zvonenja ali trkanja ni slišala, skozi kamero pa se je razločno videl hodnik. "Nekdo je zvonil in trkal, nato pa..." Agatha jo je začudeno pogledala. "Jaz nisem nič slišala, pa bi me še najmanjši šum lahko zbudil." Emily še vedno ni bilo jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo... Je le sanjala ali hodila v spanju? Ali je bilo vse to resnično? Nekaj je zagotovo moralo biti. "No, pojdi nazaj v posteljo zdaj. Lahko spiš še dve uri." Mama je glasno zazehala, nato pa se odpravila nazaj v svojo spalnico. Medtem, ko je njena hčerka še vedno razmišljala o preteklem, zelo nenavadnem dogodku. Ali le o sanjah.

---------------------
Iskreno se opravičujem, da je ta del prišel kasneje, kot bi moral. Nisem imela veliko časa, da ga napišem. Tudi moja glava je bila popolnoma prazna, brez idej. No, hvala, da si prebral/a še ta del in upam, da si ob branju tudi užival/a! <3

Lp,
Čudakinja