PROLOG
Sojenje je končano. V tridesetih sekundah zapustite sodno dvorano.«
Zmrazi me po telesu. Rahlo se stresem. Hlad se mi razlije po hrbtu in se ustavi na izraziti hrbtenici. Zadrgetam. Čutim mrzel pot po spodnjem delu hrbta. Lepi se mi na majico in pušča srbeč madež. Ne upam izdihniti. Zaprem rahlo odprta usta, v katerih čutim suho grlo. Z jezikom zakrožim po nebu. Pogoltnem. Namesto zraka v praznih pljučih čutim napetost. Stisk, močnejši od volje. Zamegli se mi pred očmi, a le za trenutek. Ko pomežiknem, začutim izpad trepalnice. Prilepi se na lice in zaskeli. Ne zadiham.
Nekaj v meni me poskuša pregovoriti, naj se vdam. Naj zadiham. Se premaknem. Vstanem. Odidem. Sprejmem usodo.
Nekaj drugega mi pravi, naj ne obupam. Naj duša v meni ostane krepka. Se ukloni. Me uboga. Umre v hrabrem duhu.
Nekaj tretjega, ki prevladuje, se ne zna odločiti. Je občutek, ki ustavi čas. Občutek, ki ti dovoli počakati. Podari ti sekunde za premislek, dolge kot desetletja. A sekund ni dovolj. Desetletja niso neskončna. Sekund ni dovolj. Ni jih toliko, da bi odločitev prišla sama. Ustavi se, ne nadaljuje. Preda se. Preda se meni. Treba bo spregovoriti. Treba bo izbrati prihodnost. Prihodnost, usodo. Izbrati usodo ni lahko. Pravzaprav je nekaj najtežjega. Je odločitev, ki terja življenja. Natančneje mojega. Ne bo ostalih žrtev. Le jaz. Umrla duša v svetu svobodnih.
Neznana koža se stakne z mojo ramo. Za delček sekunde čutim le toplo energijo, ki me spravi ob živce. Že trenutek kasneje prepoznam prstne blazinice, nato ploščato dlan. Ko se me dotakne, napnem mišice, a se ne premaknem. Dlan me naslednjo sekundo potisne močneje kot pričakujem. Odrine me vstran in nasprotuje mojim upom, ki so merili drugam.
Sunkovito odletim s stola, a doživim vsak trenutek. Ko se moje telo premakne in se loči od lesenega stola. Noge ostanejo na tleh, a sledijo telesu, ki boleče pristane na mrzlih tleh. Ne stegnem rok, ki bi me ujele. Ne iščem oprijema, ki bi me rešil pekoče bolečine ob trku. Le stisnem zobe. Se prepustim. Ne zadiham.
»Petindvajset sekund,« me nepotrebno opomni glas. Odzveni v moji glavi in zapusti obličje mojega spomina. Pozabim ga v trenutku, ko ga slišim.
Čeprav imam široko odprte oči, ki kričijo zaradi napetega odprtja, ne vidim. Ne gledam, niti ne poskušam. Pred mano ni ničesar. Ničesar, kar bi želela videti. Ni vredno. Oči imam suhe, a jih ne zaprem. Ni vredno.
Zavedam se vsake sekunde. Želim si, da bi stekle hitreje. Če bi bil čas hitrejši, bi lažje umrla. Ne bi rabila trpeti brez kisika v pljučih. Ne bi rabila puščati oči široko odprtih. Morda ne bi čutila bolečine. Vsaj ne tako močno kot zdaj.
»Imaš dvajset sekund!«
Hvala za opomnik. Zdaj vem, da moram počakati le še dvajset sekund. Le. V moji glavi je to dvajset let. Dvajset dolgih let, ki me ločijo od smrti. Smrti, za katero še ne vem, kakšna bo. Niti nisem prepričana, če bom umrla. Morda preživim. A življenje bi se v tem primeru izkazalo za enako boleče kot smrt. Če ne bolj. Ne morem se odločiti, če želim preživeti ali umreti.
Kot otrpla ležim na mrzlih tleh, z odprtimi očmi, ki buljijo v prazno. Ne diham, temveč čakam na oddaljen trenutek, ko se bodo pljuča končno skrčila in obupala. Kje je ta trenutek? Bojim se, da ne bo nastopil. Nikdar. Še lastno telo me pušča na cedilu. Torej bom živela. Kljub mukam bom živela. V meni ni niti kančka veselja.
Spet začutim počasno toplino energije, tokrat blizu vratu. Mine trenutek in koža neznane osebe se dotakne moje. Ob stiku se zdrznem, vendar ostanem na mestu. Niti pomislim ne o premiku. To bi bila zmaga, pa ne zame. Zmaga, sladka zmaga. Ne sme nastopiti. Vsaj ne dokler živim.
Roka me prime za vrat. Tega se zavem prepočasi, čeprav čas mineva kot drobci peska v ozki peščeni uri. Stisk je močan. Premočan. Ne morem si pomagati. Zajamem sapo, a ne zaradi želje po zraku. Lastno telo me ne uboga. Iz grla izpustim tih stok. Sledi mu bolečina v vratu. Moram se premakniti. Čeprav temu kljubujem, sem prisiljena. Premaknem se.
V trenutku, ko zgrabim neznanca za dlan, me glas ponovno opomni: »Petnajst sekund!« Komaj verjamem, da čas mineva tako počasi. Zakaj obstajajo trenutki? Če bi bile le sekunde, bi bilo trpljenje lažje. Hitrejše. Moje misli pa bistrejše ter redkejše.
Moram pogledati. Ne zdržim več slepote. Če ne vidim, ne morem vedeti. Zato pogledam. Skrčim oči. Pomežiknem. A le za trenutek. Tako kratek, da ostanejo še tri četrtine do konca sekunde. Zato imam čas. Oči mi napolnijo solze, ki izginejo takoj, ko jih ponovno odprem. Tokrat vidim. Svet pred mano je jasen. Želim si, da ne bi bil. Raje izberem slepoto.
In kaj vidim? Ni časa za pojasnjevanje. Brez opozorila izgubim tla pod nogami. Visim v zraku in se oklepam tople kože. Z nohti se zarijem globoko, kolikor gre. Ne pomaga. Tokrat je svet pred mano meglen. Stokanje iz mojega grla pa skeleče in hripavo. Zakašljam. To vzame toliko časa, da ne slišim glasu. Preslišim ga. Čas le enkrat – verjetno tudi zadnjič – mine hitro.
»Pet sekund.«
Kdaj jih je minilo deset?
Poletim. Dlan popusti in izpusti, jaz pa kot svobodna ptica ne čutim drugega kot lastno telo. Na vratu mi sicer še vedno utripa odtis prstov, ki so bili še pred trenutkom zariti vame. Zdaj sem prosta. A v zraku.
Letenje ne traja prav dolgo. Kaj kmalu sem spet na tleh. Čutim hladne ploščice pod sabo. Bolečine tokrat skorajda ni. Le oster skelet v dlaneh, pa vendar blag in kratek.
Zaprem oči. Umirim se in neham dihati. Obležim na tleh. Čutim vsak del kože na sebi. Glava mi omahne in boleče pristane na mrzlem podu. Lahko slišim korake. Premikajo se počasi. Pravzaprav postaja vedno počasnejši.
Se čas ustavlja?
Tako rekoč mrtva čakam, da mine. Da doživim smrt. Da končno zmagam. Jim pokažem, da nisem strahopetne krvi. Se vdam, a le v njihovih očeh. Po moje je to njihov poraz. Sladka zmaga, tokrat moja.
Glas se več ne oglasi. Koraki so končno dovolj blizu, da lahko skorajda čutim energijo človeškega telesa pred seboj. Sekund sploh več ni, so le trenutki. A tudi ti se upočasnijo in skorajda izginejo. Kaj sledi? Čas je ustavljen. Želi me trpinčiti do zadnjega udarca srca. In me. Ne zdržim več. Je lahko konec?
Zdrznem se. Neobstoječe sile me napadejo. To se ne bi smelo zgoditi. Ne obstajajo. Nikoli niso. Ne. *i* Ne! *i*
Potujejo od konic prstov na nogi po stegnih. Z ostrimi kremplji se mi zapičijo v trebuh. Kot zver me poskušajo raztrgati, a to je le prevara. Le jaz jih čutim. Le jaz trpim. Le jaz umrem, medtem ko drugi doživijo zmago.
Razžirajo me v prsih in v grlu. Zakašljam, čeprav se poskušam upreti. Razžirajo me po vsem telesu. Zvijam se od bolečin. Napnem vse moči, a bolečina ne bo izginila. Napada me iz vseh smeri. Obkrožena sem. Ujeta. A ne mrtva.
*i* Agatha. *i*
Zabode me v hrbet. Ne vem, kaj ali kdo. Le čutim ostrino in strup, ki se zarijeta v moje telo. Strup se razlije po žilah in jim prevlada. Teče kot reka najhujših grozot brez usmiljenja. Kot zobje pošasti, ki je stradala tisočletja. Zakričim, a čas je tako počasen, da me glasilke prosijo, naj molčim. Ne morem. Vsi kriki, ki sem jih zadrževala, se osvobodijo. Kljub vsej smrtonosni bolečini ne spregledam kljuvanja v ušesih. S krikom preglasim lastno bitje srca, ki udarja kot težak zvon.
*i* Agatha. *i*
To ni glas. Ne tisti, ki me je opomnil, koliko časa še imam. Ta je drugačen. Tišji, vendar bolj mogočen. Mirnejši, a bolj srhljiv. Oddaljen, vendar v moji glavi. Ne slišijo ga drugi. Le jaz. Želim si, da ga ne bi.
*i* Živela boš. *i*
Zakričim glasneje. Ne le zaradi bolečine, ki me uničuje. Ne le zaradi mučenja, ki se vleče tako dolgo, da ne morem niti prešteti sekund ali trenutkov. Kričim, ker bom živela. Ker verjamem temu, kar sem slišala.
*i* Živela boš. Sojenje še ni končano. *i*
Sojenje je končano. V tridesetih sekundah zapustite sodno dvorano.«
Zmrazi me po telesu. Rahlo se stresem. Hlad se mi razlije po hrbtu in se ustavi na izraziti hrbtenici. Zadrgetam. Čutim mrzel pot po spodnjem delu hrbta. Lepi se mi na majico in pušča srbeč madež. Ne upam izdihniti. Zaprem rahlo odprta usta, v katerih čutim suho grlo. Z jezikom zakrožim po nebu. Pogoltnem. Namesto zraka v praznih pljučih čutim napetost. Stisk, močnejši od volje. Zamegli se mi pred očmi, a le za trenutek. Ko pomežiknem, začutim izpad trepalnice. Prilepi se na lice in zaskeli. Ne zadiham.
Nekaj v meni me poskuša pregovoriti, naj se vdam. Naj zadiham. Se premaknem. Vstanem. Odidem. Sprejmem usodo.
Nekaj drugega mi pravi, naj ne obupam. Naj duša v meni ostane krepka. Se ukloni. Me uboga. Umre v hrabrem duhu.
Nekaj tretjega, ki prevladuje, se ne zna odločiti. Je občutek, ki ustavi čas. Občutek, ki ti dovoli počakati. Podari ti sekunde za premislek, dolge kot desetletja. A sekund ni dovolj. Desetletja niso neskončna. Sekund ni dovolj. Ni jih toliko, da bi odločitev prišla sama. Ustavi se, ne nadaljuje. Preda se. Preda se meni. Treba bo spregovoriti. Treba bo izbrati prihodnost. Prihodnost, usodo. Izbrati usodo ni lahko. Pravzaprav je nekaj najtežjega. Je odločitev, ki terja življenja. Natančneje mojega. Ne bo ostalih žrtev. Le jaz. Umrla duša v svetu svobodnih.
Neznana koža se stakne z mojo ramo. Za delček sekunde čutim le toplo energijo, ki me spravi ob živce. Že trenutek kasneje prepoznam prstne blazinice, nato ploščato dlan. Ko se me dotakne, napnem mišice, a se ne premaknem. Dlan me naslednjo sekundo potisne močneje kot pričakujem. Odrine me vstran in nasprotuje mojim upom, ki so merili drugam.
Sunkovito odletim s stola, a doživim vsak trenutek. Ko se moje telo premakne in se loči od lesenega stola. Noge ostanejo na tleh, a sledijo telesu, ki boleče pristane na mrzlih tleh. Ne stegnem rok, ki bi me ujele. Ne iščem oprijema, ki bi me rešil pekoče bolečine ob trku. Le stisnem zobe. Se prepustim. Ne zadiham.
»Petindvajset sekund,« me nepotrebno opomni glas. Odzveni v moji glavi in zapusti obličje mojega spomina. Pozabim ga v trenutku, ko ga slišim.
Čeprav imam široko odprte oči, ki kričijo zaradi napetega odprtja, ne vidim. Ne gledam, niti ne poskušam. Pred mano ni ničesar. Ničesar, kar bi želela videti. Ni vredno. Oči imam suhe, a jih ne zaprem. Ni vredno.
Zavedam se vsake sekunde. Želim si, da bi stekle hitreje. Če bi bil čas hitrejši, bi lažje umrla. Ne bi rabila trpeti brez kisika v pljučih. Ne bi rabila puščati oči široko odprtih. Morda ne bi čutila bolečine. Vsaj ne tako močno kot zdaj.
»Imaš dvajset sekund!«
Hvala za opomnik. Zdaj vem, da moram počakati le še dvajset sekund. Le. V moji glavi je to dvajset let. Dvajset dolgih let, ki me ločijo od smrti. Smrti, za katero še ne vem, kakšna bo. Niti nisem prepričana, če bom umrla. Morda preživim. A življenje bi se v tem primeru izkazalo za enako boleče kot smrt. Če ne bolj. Ne morem se odločiti, če želim preživeti ali umreti.
Kot otrpla ležim na mrzlih tleh, z odprtimi očmi, ki buljijo v prazno. Ne diham, temveč čakam na oddaljen trenutek, ko se bodo pljuča končno skrčila in obupala. Kje je ta trenutek? Bojim se, da ne bo nastopil. Nikdar. Še lastno telo me pušča na cedilu. Torej bom živela. Kljub mukam bom živela. V meni ni niti kančka veselja.
Spet začutim počasno toplino energije, tokrat blizu vratu. Mine trenutek in koža neznane osebe se dotakne moje. Ob stiku se zdrznem, vendar ostanem na mestu. Niti pomislim ne o premiku. To bi bila zmaga, pa ne zame. Zmaga, sladka zmaga. Ne sme nastopiti. Vsaj ne dokler živim.
Roka me prime za vrat. Tega se zavem prepočasi, čeprav čas mineva kot drobci peska v ozki peščeni uri. Stisk je močan. Premočan. Ne morem si pomagati. Zajamem sapo, a ne zaradi želje po zraku. Lastno telo me ne uboga. Iz grla izpustim tih stok. Sledi mu bolečina v vratu. Moram se premakniti. Čeprav temu kljubujem, sem prisiljena. Premaknem se.
V trenutku, ko zgrabim neznanca za dlan, me glas ponovno opomni: »Petnajst sekund!« Komaj verjamem, da čas mineva tako počasi. Zakaj obstajajo trenutki? Če bi bile le sekunde, bi bilo trpljenje lažje. Hitrejše. Moje misli pa bistrejše ter redkejše.
Moram pogledati. Ne zdržim več slepote. Če ne vidim, ne morem vedeti. Zato pogledam. Skrčim oči. Pomežiknem. A le za trenutek. Tako kratek, da ostanejo še tri četrtine do konca sekunde. Zato imam čas. Oči mi napolnijo solze, ki izginejo takoj, ko jih ponovno odprem. Tokrat vidim. Svet pred mano je jasen. Želim si, da ne bi bil. Raje izberem slepoto.
In kaj vidim? Ni časa za pojasnjevanje. Brez opozorila izgubim tla pod nogami. Visim v zraku in se oklepam tople kože. Z nohti se zarijem globoko, kolikor gre. Ne pomaga. Tokrat je svet pred mano meglen. Stokanje iz mojega grla pa skeleče in hripavo. Zakašljam. To vzame toliko časa, da ne slišim glasu. Preslišim ga. Čas le enkrat – verjetno tudi zadnjič – mine hitro.
»Pet sekund.«
Kdaj jih je minilo deset?
Poletim. Dlan popusti in izpusti, jaz pa kot svobodna ptica ne čutim drugega kot lastno telo. Na vratu mi sicer še vedno utripa odtis prstov, ki so bili še pred trenutkom zariti vame. Zdaj sem prosta. A v zraku.
Letenje ne traja prav dolgo. Kaj kmalu sem spet na tleh. Čutim hladne ploščice pod sabo. Bolečine tokrat skorajda ni. Le oster skelet v dlaneh, pa vendar blag in kratek.
Zaprem oči. Umirim se in neham dihati. Obležim na tleh. Čutim vsak del kože na sebi. Glava mi omahne in boleče pristane na mrzlem podu. Lahko slišim korake. Premikajo se počasi. Pravzaprav postaja vedno počasnejši.
Se čas ustavlja?
Tako rekoč mrtva čakam, da mine. Da doživim smrt. Da končno zmagam. Jim pokažem, da nisem strahopetne krvi. Se vdam, a le v njihovih očeh. Po moje je to njihov poraz. Sladka zmaga, tokrat moja.
Glas se več ne oglasi. Koraki so končno dovolj blizu, da lahko skorajda čutim energijo človeškega telesa pred seboj. Sekund sploh več ni, so le trenutki. A tudi ti se upočasnijo in skorajda izginejo. Kaj sledi? Čas je ustavljen. Želi me trpinčiti do zadnjega udarca srca. In me. Ne zdržim več. Je lahko konec?
Zdrznem se. Neobstoječe sile me napadejo. To se ne bi smelo zgoditi. Ne obstajajo. Nikoli niso. Ne. *i* Ne! *i*
Potujejo od konic prstov na nogi po stegnih. Z ostrimi kremplji se mi zapičijo v trebuh. Kot zver me poskušajo raztrgati, a to je le prevara. Le jaz jih čutim. Le jaz trpim. Le jaz umrem, medtem ko drugi doživijo zmago.
Razžirajo me v prsih in v grlu. Zakašljam, čeprav se poskušam upreti. Razžirajo me po vsem telesu. Zvijam se od bolečin. Napnem vse moči, a bolečina ne bo izginila. Napada me iz vseh smeri. Obkrožena sem. Ujeta. A ne mrtva.
*i* Agatha. *i*
Zabode me v hrbet. Ne vem, kaj ali kdo. Le čutim ostrino in strup, ki se zarijeta v moje telo. Strup se razlije po žilah in jim prevlada. Teče kot reka najhujših grozot brez usmiljenja. Kot zobje pošasti, ki je stradala tisočletja. Zakričim, a čas je tako počasen, da me glasilke prosijo, naj molčim. Ne morem. Vsi kriki, ki sem jih zadrževala, se osvobodijo. Kljub vsej smrtonosni bolečini ne spregledam kljuvanja v ušesih. S krikom preglasim lastno bitje srca, ki udarja kot težak zvon.
*i* Agatha. *i*
To ni glas. Ne tisti, ki me je opomnil, koliko časa še imam. Ta je drugačen. Tišji, vendar bolj mogočen. Mirnejši, a bolj srhljiv. Oddaljen, vendar v moji glavi. Ne slišijo ga drugi. Le jaz. Želim si, da ga ne bi.
*i* Živela boš. *i*
Zakričim glasneje. Ne le zaradi bolečine, ki me uničuje. Ne le zaradi mučenja, ki se vleče tako dolgo, da ne morem niti prešteti sekund ali trenutkov. Kričim, ker bom živela. Ker verjamem temu, kar sem slišala.
*i* Živela boš. Sojenje še ni končano. *i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Spremlam:heart_eyes: Ful napeto
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O. MOJ. BOG. Woowww, tole je pa megafantastično, super, nadvse zelo dobro, da ne rečem perfektno napisano in opisano! :black_heart::black_heart::black_heart:
Me prav zanima kaj se bo zgodilo s Agatho, in bom 100% še naprej spremljala zgodbo.
Me prav zanima kaj se bo zgodilo s Agatho, in bom 100% še naprej spremljala zgodbo.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
neverjetna zgodba, definitivno spremljam<3
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kako si DRZNEŠ tok fensi pisat:sob:
pač dejansk, te besede so kot zlato, tok pašejo skup da bol ne morjo:sob:
v prvem odstavku (oz drugem...če šteješ 30sec za odstavek) so ble mal prekratke povedi semizdi...pač tk za moj okus nevem čudno je blo brat
no kot sm rekla tok fensi in dark in fantasy besede in povedi..... in pol tam *hvala za opomnik* xD
pa ful lovam ka si spet tok deep in ločuješ trenutke in sekunde, teoriziraš (teoriziraš, NE teorizzaš ok?!) kk so sekunde krajš ko trenutki..no sej ubistvu so ane xD
učasih umes nism vedla kaj se dejansk dogaja in kaj je napisano metaforično.... je dejansk letela al sam skor že umrla??
pač waw lovam
pa tist glas in kremplji... dvomim da je skizofrenznična al kk se reče/napiše, neke nadnaravne sile so na delu, ki jo držijo v preteklosti in v preteklih bolečinah,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,
uglaunem KRASNNNOOOOOO
komej čakam da vidm kaj se zgodiiii<333
also krasn naslov :D <3
pač dejansk, te besede so kot zlato, tok pašejo skup da bol ne morjo:sob:
v prvem odstavku (oz drugem...če šteješ 30sec za odstavek) so ble mal prekratke povedi semizdi...pač tk za moj okus nevem čudno je blo brat
no kot sm rekla tok fensi in dark in fantasy besede in povedi..... in pol tam *hvala za opomnik* xD
pa ful lovam ka si spet tok deep in ločuješ trenutke in sekunde, teoriziraš (teoriziraš, NE teorizzaš ok?!) kk so sekunde krajš ko trenutki..no sej ubistvu so ane xD
učasih umes nism vedla kaj se dejansk dogaja in kaj je napisano metaforično.... je dejansk letela al sam skor že umrla??
pač waw lovam
pa tist glas in kremplji... dvomim da je skizofrenznična al kk se reče/napiše, neke nadnaravne sile so na delu, ki jo držijo v preteklosti in v preteklih bolečinah,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,
uglaunem KRASNNNOOOOOO
komej čakam da vidm kaj se zgodiiii<333
also krasn naslov :D <3
1
bahahahah vidim da si zlo zmedena xD to SPLOH ni bil moj namen
drugač tisto, da so ful kratke povedi je bil moj cilj ker hja no sej boš vidla. in trenutki so krajši od sekund loll
BAHAHHA oke uno z letenjem je blo mal tko, predstavlaš pa si lahk kak češ
hehehehe
HVALAAAAAA
drugač tisto, da so ful kratke povedi je bil moj cilj ker hja no sej boš vidla. in trenutki so krajši od sekund loll
BAHAHHA oke uno z letenjem je blo mal tko, predstavlaš pa si lahk kak češ
hehehehe
HVALAAAAAA
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Love ittt res je mojstrsko napisannn:heart_eyes: spremlam<3
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ok, Ok, OK!!!!!!! To je pa tako umetniško napisano, da je kaj!!!! Človek, objavi to nekje, resno, RESNO, SVET MORA VIDETI TVOJ TALENT!!! :heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart::heart_eyes::wink::heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aaaa Fleur, kako teb rata se bl prekosit sama sebe?? :sob: tale zgodba je mwahh (but don't forget na Rožni cvet nočii) <333
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
wow.
resno. WOW.
(okej, tole komentiram FUL POZNO, sorryyy, ampak ja morm, kr to je POPOLNOST)
TI MORŠ ZAČET PISAT KNJIGE KR SM ZIHR DA BI JIH HOTLA V S A K A ZALOŽBA TAKOJ IZDAT. TO. JE FUL. DOBRO. NAPISANOOO. <333
obožujem ko je tk dark pa skrivnostno, ne veš še točno, kaj se dogaja in ne poznaš ozadja zgodbe ampak te neka sila vleče naprej in enostavno MORŠ brat naprej. pa te skrivnostne sile... morm vedet kaj se zgodi z agatho ker ti to tk prepričljivo pišeš, da se ti agatha zlo zasmili. in mojstrsko napisane povedi, ko govoriš o času, trenutkih in sekundah... maš izjemen besedni zaklad in ful talenta :) I LOVE IT <3333333333333333333
*i*Nekaj v meni me poskuša pregovoriti, naj se vdam. Naj zadiham. Se premaknem. Vstanem. Odidem. Sprejmem usodo.
Nekaj drugega mi pravi, naj ne obupam. Naj duša v meni ostane krepka. Se ukloni. Me uboga. Umre v hrabrem duhu.
Nekaj tretjega, ki prevladuje, se ne zna odločiti*i* - tole je tak perfekten deep masterpiece
takoj grem še drugi del prebrat :) omg zakaj nisem te i z j e m n e zgodbe šla brat že prej <3 in čimprej napiši 3. del <3333
YOURE SUCH AN AMAZING WRITER ILYSM
<3
〜lovebooks<3
resno. WOW.
(okej, tole komentiram FUL POZNO, sorryyy, ampak ja morm, kr to je POPOLNOST)
TI MORŠ ZAČET PISAT KNJIGE KR SM ZIHR DA BI JIH HOTLA V S A K A ZALOŽBA TAKOJ IZDAT. TO. JE FUL. DOBRO. NAPISANOOO. <333
obožujem ko je tk dark pa skrivnostno, ne veš še točno, kaj se dogaja in ne poznaš ozadja zgodbe ampak te neka sila vleče naprej in enostavno MORŠ brat naprej. pa te skrivnostne sile... morm vedet kaj se zgodi z agatho ker ti to tk prepričljivo pišeš, da se ti agatha zlo zasmili. in mojstrsko napisane povedi, ko govoriš o času, trenutkih in sekundah... maš izjemen besedni zaklad in ful talenta :) I LOVE IT <3333333333333333333
*i*Nekaj v meni me poskuša pregovoriti, naj se vdam. Naj zadiham. Se premaknem. Vstanem. Odidem. Sprejmem usodo.
Nekaj drugega mi pravi, naj ne obupam. Naj duša v meni ostane krepka. Se ukloni. Me uboga. Umre v hrabrem duhu.
Nekaj tretjega, ki prevladuje, se ne zna odločiti*i* - tole je tak perfekten deep masterpiece
takoj grem še drugi del prebrat :) omg zakaj nisem te i z j e m n e zgodbe šla brat že prej <3 in čimprej napiši 3. del <3333
YOURE SUCH AN AMAZING WRITER ILYSM
<3
〜lovebooks<3
1
OMG FUL TI HVALA <333 mi zlooo dost pomeni in sm se res razveselila tvojga komentarja :))
Moj odgovor:
izcedek
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
A je to normalno?
Življoo, sem dekle staro 13 let in imam eno vprašanje. Par dni nazaj sem si na snapchatu snepala z enim tipom, ki je 1 leto starejši od mene. Najprej sva se pogovarjala, ko pa je bilo že pozno in sem mislila iti spat, me je vprašal, ali sem že kdaj videla pen*s. Rekla sem mu, da še nisem in naj se ne dela norca iz mojih (ne)izkušenj. Rekel je da s tem ni nič narobe in me je vprašal, ali si želim videti njegovega. Nisem vedela, kaj narediti, bala sem se, da če bom rekla ne, da se bo nehal pogovarjati z mano. Na koncu sem mu le rekla ja. Ni minila niti sekunda in že sem prejela njegovo golo fotografijo. Nisem vedela kaj odpisati, tako da sem mu poslala samo obraz. Vprašal me je, če mu jaz ne bom ničesar poslala. Bala sem se, da se bo nehal pogovarjati z mano, če mu ne bom ničesar poslala, tako da sem mu poslala svoje nude. Izmenjevanje slik se je nadaljevalo pribljižno 10 min, na kar je iz mene pritekel ćuden izcedek prosojne/bele barve. Zdelo se mi je čudno, saj je bilo to prvič, da se mi je kaj takega zgodilo. Ker je bolj izkušen in sem mislila, da bi mi znal svetovati, sem mu le poslala sliko. To sliko je nato screenshotal in me čez nekaj sekund blokiral. Hodiva na isto šolo, zato me skrbi, da ne bi ta slika začela krožiti naokoli. Prosim pomagajte, kaj naj naredim.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(178)
Srednje.
(132)
Ni mi všeč.
(35)