hejla!! :))

po dooolgem času nov del zgodbe. upam, da vam bo všeč in vesela bom kakšne kritike. vas pa res PROSIM, da pred branjem tega dela preberete najprej *b* napovednik *b* (https://www.pil.si/forumi/smetisnica/napovednik-za-zgodbo-sestina-resnice) in *b* 1. del. *b* hvala, če boste ;)




***



1. POGLAVJE: Izbira
1. DEL


Kričim od bolečin. Borim se z nevidnimi silami, katerih nisem zmožna odgnati. Čutim vsako mišico v telesu, kako se napenja in skrči. Tisoče nožev me zbada v hrbet, v trebuhu me grabijo ostri kremplji. Vsak premik mi vzame sapo. Trpljenju ni videti konca.

Kričim, kljub temu, da ne pomaga. Kljub temu, da me strup v telesu uničuje. Raste in se širi, bolečina pa ostaja in se okrepi. Kremplji neobstoječih sil se mi zarivajo v meso in jaz jih ne morem ustaviti. Prepuščena sem usodi. In usoda je v rokah zla.

*i* Sojenje še ni končano, *i* ponovi glas v glavi. Zadoni kot težek zvon in odmeva še nekaj trenutkov. Ali pa se le zdijo kot trenutki, ker čas je ustavljen. Kot bi ... izginil. Ne zavedam se ga, kar boli kot smrt. Mračna, nepoštena smrt. Pa ne moja, ta še ni nastopila. Če sploh bo prišla. Zdaj sem že skorajda prepričana, da nocoj ne bom izgubila življenja. Vem, da ne morem zaupati lastnim občutkom, a nekaj mi dopoveduje, da se ne motim. Morda je to ta glas, čigar lastnika ne poznam. Glas, ki me je seznanil z novico - *i* sojenje še ni končano *i* -, ki mi ni po godu. Glasu ne morem določiti kraja, od kod prihaja, ne človeka - če je sploh človek -, kateremu pripada. Njegov zven je globok in odmevajoč, a hkrati rezek in oster kot bodalo. Je kot izbruh vulkana, kot nenaden plaz vročega kamenja, kot umrla duša nebesnega angela. Zveni kot trpljenje in hkrati svoboda preživelih. Glas je nepozaben.

Kljub temu pa le doživim konec. Zgodi se v sekundi, ki jo lahko doživljam dolgo in mučno. Dlje kot traja, bolj sem sproščena in bližje svobodi. Torej se je čas povrnil. Nenadoma odmevi zbledijo. Nastopi tišina. Čuti se kot praznina. Še lasten krik se potegne nazaj vame, kot bi se čas obrnil in se zavrtel nazaj, a ni tako. Zajamem sapo in pogoltnem bolečino. Ta ne izgine in še vedno lahko čutim kljuvanje v trebuhu ter nogah. A tujih sil ni več. Tretjina sekunde mine, ko prsti in z njimi ostri kremplji spolzijo z mojega telesa in zaplavajo v neznano, kjer jih ne čutim več.

Čutim … olajšanje.

Čeprav sem imela vse do sedaj odprte oči in to na stežaj, nisem videla. Pred očmi sem imela le praznino, pa ne temno kot noč in tudi svetlo kot osvetljen prostor ne, bila je le prazna. Brez barve, brez česarkoli. A zdaj vidim. Sicer megleno, a lahko vidim.

Pogled se počasi izostri. Poskusim širše odpreti oči, a ne zmorem. Zato jih pustim priprte in zakrožim s pogledom.

Pred mano je stena, siva in gladka, popolnoma ravna, brez razpok, udrtin, madežev ali česa drugega. Siva je kot svetlo oblačno nebo ali gorske skale. Vzpenja se od tal, pa do stropa, kamor še ne pogledam. Čista je kot zrcalo in-

Zakaj opisujem steno? Seveda takoj dojamem, da lahko znova prepoznam barve in vidim jasno, ni mi pa povsem jasna lastna pozornost. Na steni ni nič zanimivega. Zanimivega? Na steni ni nič, kar bi mi pomagalo spremeniti situacijo. Situacija, v kateri sem se znašla, mi pa še tudi ni jasna. Definitivno pa ni prav rožnata.

Z očmi potujem od tal do stropa, ki je visok in temen. Vidim mu konec. Rekla bi, da je vsaj pet metrov oddaljen od tal. Z očmi se spustim na tla, ki so siva. Skorajda svetleča. Gladka in popolna, natanko taka kot stena. Potovanje mojih oči traja le nekaj trenutkov, a tako se mi le zdi. V tem neznanem prostoru težko določim dolžino časa. Morda se vleče, morda je uren. Zaupati mu ne morem.

Opazim, da ležim. Premaknem roko. Dlan: neboleča. Preostanek roke: neznosna bolečina. Zajavkam in slišim svoj glas. Zazveni v visokem glasu in se odbije od sten. Odmeva, a hitro zamolči. Odmev tokrat ni boleč. Normalen je, torej neobstoječe sile niso v bližini. Oddahnem si in poslušam lasten dih v zraku.

Premaknem celo telo. Preseneti me, da bolečina ni smrtonosna, je le neznosna in me pusti nekaj trenutkov ležati na sivih tleh. Poslušam lastno dihanje, ki je hitro, a na srečo vsaj je. Ponovno se premaknem, tokrat počasneje in previdnejše. Bolečina je manjša. Zdaj sem na boku in se razgledam okoli sebe.

Sem v sobi, natančneje sivi, gladki, čisti sobi, ki ne bi mogla biti popolnejša. Spominja me na biser, v katerem sem ujeta. Okoli mene ni ničesar. Soba je povsem prazna in v njej se počutim kot smet. Tako svetleča je, mene pa se drži lepljiva pot z mojega telesa, ki verjetno zaudarja bolj, kot ga voham jaz. Nikjer ni vrat ali drugih odprtin. Niti najmanjše ideje nimam, kako sem se v tako drobnem trenutku – če je sploh bil trenutek - znašla v neznani sobi. Še malo prej sem se borila za življenje v sodni dvorani, za katero sem mislila, da nikoli ne bom stopila iz nje. Saj nisem. Očitno sem izpuhtela kot kafra in zdaj sem tu. V sivi sobi.

Sedem. Temu sledi še en val ostre bolečine. Poskusim ga ignorirati. Glavo obrnem navzgor in pogledam temen strop. Lasje mi padejo z ramen na hrbet kot tanka zavesa. Oplazijo me po goli koži. Sunkovito sežem s prsti po hrbtu in pod njimi začutim tanko blago široke halje, ki sem jo nosila tudi na sojenju. Niti malo mi ne oprijema telesa in verjetno ne zakrije nobenega dela, ki ga ne želim razkazovati. A to je najmanjši problem. Na to se ne bi smela ozirati.

Zaradi neznanega razloga se pod stropom nabira temina, skozi katero skorajda ne vidim. Zožim oči. Ko napnem vse očesne mišice, ki jih premorem, nekaj zagledam. Je privid? Temi ne bi smela zaupati. A prepričana sem, da sem prav na sredi stropa zagledala nekaj, kar se razlikuje od preostale površine. Videti je kot majhna odprtina, zaprta s ploščo. A kako sem lahko prepričana? Moj vid nikoli ni bil precej dober.

*i* Pozdravljen. *i*

Zdrznem se. Glas očitno ni izginil. A tokrat ni boleč. Odmeva, a le v moji glavi. Ne vem, če sem prav slišala, a zdi se, da se je glas zmedel. Dekle sem in ne fant.

*i* Oziroma. *i*

Oziroma?

*i* Pozdravljena. *i*

Zdaj mi je jasno. Čas je zame upočasnjen zaradi spremembe prostora, v katerem se nahajam. Zberem se. V ušesih mi odzvenijo tri besede, ki bi morale biti izrečene skupaj in povezane. Tokrat so. Popravila sem si občutek za potek časa.

Sedim in se odločim, da bom prisluhnila glasu. Druga možnost mi ni dana.

*i* Sojenje je bilo prekinjeno, a se bo kmalu nadaljevalo. Kot si že izvedel oziroma izvedela, je to desetletno sojenje in tradicija v Borwinii, ki se ji ne moreš izogniti in si del nje zaradi svojih preteklih dejanj. Omenjena dejanja so ti dobro znana. Imel oziroma imela si možnost stopiti pred roko pravice kadarkoli v preteklih desetih letih in se po možnosti izvleči z lažjo kaznijo, a te možnosti nisi izbral oziroma izbrala. Na ta dan, petintrideseti obrat jeseni, je sojenje drugačno in iskreno iz pogleda vrhovnih ljudi. Prepozno je za predajo in pomisleke, tvoja usoda je že zapečatena. *i*

*i* Preidimo na potek sojenja. Del si že opravil oziroma opravila z doživetjem mučenja, ki si si ga zaslužil oziroma zaslužila s svojimi zločini. Drugi del se bo začel čez pet ur in kako bo potekal, bo odvisno od tebe. Dani ti bosta dve možnosti. Izbira bo potekala ob tvojem prihodu. *i*

Glas potihne. Konec govora. Kljub slišanim besedam mi situacija ni preveč jasna. Omenjen je moj prihod. Prihod kam? Prišla sem v sivo sobo, ne vem, kako, a prišla sem. Kje je moja izbira?

Za trenutek pozabim na glas in se znova zazrem v reč na stropu. Vrat me zaboli ob premiku. Vstanem, da bi bila vsaj malo bliže stropu, a še zmeraj ne morem določiti, v kaj zrem.

Morda omenjen prihod ni pomenil pojava v ta prostor. Morda – zagotovo. Nikdar me ne bi kar postavili v sobo brez mojega truda. Prihod je več kot očitno odvisen od mene. In imam prevelik občutek, da je povezan s ploščo na stropu. Pogled nanjo me spravlja ob živce. Tako blizu je, a tako daleč. Ni na dosegu moje roke, temveč na dosegu mojega pogleda. Ko bi le lahko oči zagrabile in v kratkem času bi izvedela, kaj je nad mano.

Kratkem … času? V glavi mi nekaj utripne. Kot stara in napol delujoča žarnica se mi utrne ideja. Razsvetli mi um in mi ponudi rešitev. Ideja se zdi blazna, a zakaj ne bi delovala?

Če bi mi uspelo čas prevrteti nazaj, tako kot sem to storila malo prej, ko sem glas poslušala v drugo, da bi uravnala občutek za potek časa … če bi to naredila, bi lahko videla, ali se je plošča v preteklosti že premaknila in kako. Na tak način bi jo nato premaknila tudi jaz. Sicer ne morem biti prepričana, da mi bo uspelo in to dejanje bi me verjetno zelo utrudilo, morda celo omamilo za nekaj ur, a poskusiti ni greh.

Počasi in boleče vstanem ter zaprem oči. Tla so mrzla pod golimi podplati, a udobna in gladka. Osredotočim se. V glavi si predstavljam sebe, kako stojim v sivi sobi, prav takšno kot sem v resnici. Sključeno, preklasto in napol pohabljeno. Predstavljam si, kako sedim in se zvijam od bolečin, to so pretekli dogodki. Niso več predstava, to je resničnost. Prava preteklost, ki jo vidim, ko premikam čas. Uspe mi. Čas se počasi vrti nazaj, zavrti se vse do mojega pojava v sobi. Zdaj vidim sobo, ki je prazna in temnejša. Potujem dlje in dlje in dlje v preteklosti, a plošča na stropu je še zmeraj enaka, nepremaknjena. Napor je vedno večji.

Kmalu ne zdržim več in izgubim nadzor. Padem iz predstave v moji glavi in se znajdem v sedanjosti. Sunek časa me zadene v prsi in mi vzame sapo, kar me vrže po tleh. Zadihana ležim še minuto in obžalujem svoje dejanje. Zakaj sem mislila, da bo delovalo? Nisem v močnem stanju, še zdaleč ne, zato bi mi moralo biti jasno, da je nekaj takega povsem nemogoče.

Ko se nadiham zraka, ki se zdi nekako prazen, a verjetno se mi tako le zdi, zopet vstanem. Počutim se omotično, a ta občutek bo minil. Srce mi počasi bije v prsih in lahko slišim vsak udarec. Zdaj ne vem, kaj bom naredila.

Morda je bil govor je ukana. Ukana, zaradi katere sem poskusila potovati v času in izgubila nadzor. Verjetno je bil to namen tistih, ki me imajo priprto v tej sobi. In zdaj? Nič. Ujeta sem. Očitno je to zapor, v katerem bom odslužila svoje zločine. Saj to je to, kar počnejo, kar počne vlada. Vsakih deset let se dokoplje do zločincev in jih kaznuje. Nihče se ne reši, nikdar se ni. Kako jim uspe priti do nas, ne vem. Takšna je njihova moč. Ukleščijo nas s tujimi silami, katerim ne moremo pobegniti. In takšna je naša usoda.

To, da so omenili izbiro, kako bomo odslužili kazen, je bilo le za ukano. Kako sem lahko verjela besedam glasu? Ali ni vendar očitno, da je vse skupaj le golo laganje?

Ozrem se v ploščo, ki se še zmeraj nahaja na istem mes-

Plošča je izginila.

Stene so še zmeraj popolnoma čiste in sive in strop je še zmeraj temačen in gladek, a na sredi ni več plošče, za katero sem mislila, da je ključ do izhoda. Namesto nje je le štirikotna odprtina. Črna in tuja. Oddaljena in ne na mojem dosegu. Kot luknja v stekleni krogli.

Morda pa je vrtenje časa le bilo ključno. Morda so *i* želeli, *i* da to storim in me s tem zaposlili za nekaj trenutkov in omotili za še dlje, medtem pa odstranili ploščo. Zakaj, ne bi vedela, a iskreno mi je vseeno.

To, da je plošča izginila, pa tudi ni vse, kar se je spremenilo. Iz temne luknje, ki zeva v stropu, visi vrv. Ne vidim njenega začetka, a sklepam, da je v prostoru nad stropom. Konča se tri metre nad tlemi, meter in četrt nad mano. Dovolj nizko, da bi jo lahko dosegla z dobrim skokom.

Vem, da je siva soba, v kateri sem zdaj, več kot verjetno najbolj varen prostor, v katerega sem kadarkoli stopila – čeprav sploh nisem stopila vanj, temveč se le pojavila. Vem tudi, da bo moj »prihod,« kakor mu pravi glas, le še ena nevarna izkušnja z ogromno tveganja, trpljenja in verjetno mojo smrtjo. Kljub vsemu, kar me čaka, iz glave ne morem pregnati izbire, ki je bila omenjena. Morda je to le izbira, ki me bo spravila v pogubo, oziroma sem kar prepričana, da je. Pa vseeno … *i* izbiro *i* imam. Morda, le morda, je tukaj majhna možnost, da se izvlečem.

Sem ukanila samo sebe? Ne vem. A to vrv zagrabim med skokom in s še zadnjimi močmi, ki jih premorem, splezam po njej, vse do vrha, kjer se konča strop, in vse do temne odprtine, ki zija vame kot plenilec v noči.