"Kaj imaš za mene?" je s sladkim glasom zapredla doktorica. Shelly jo je pogledala v oči, Manca ji je vrnila pogled in jo z njim prebodla, tako, da se je Shelly stresla.
"Našla sem to." iz žepa krznenega plašča je povlekla mačjo oprsnico modre barve. Doktorica jo je pogledala in tiho vprašala:
"Tara?" Shelly ji je pokimala. "Tara!" v doktoričinih očeh so se nabrale solze.
"Našla sem jo pri Supermarketu." se ji je zazrla globoko v oči. "Mislim, da je blizu."
"Tara!" je zahlipala Manca. "Tara!" iz oči so se ji ulili potoki solza. "Taraaa!" zahlipala je. Shelly pa jo je samo okamenelo opazovala, bilo jo je strah. Njena bela majica je plapolala v ritmu njenih prsi, kar tresla se je! "Tara." je vsa omotična zahripala doktorica. Po minuti molka je prva spregovorila Manca: "Oprosti, samo res me skrbi zanjo." sobo je ponovno zajela tišina. "Tara, kje siii!!! je povzdignila glas.
"Razumem vas." je prikimala Shelly. "Ni lahko, vem to."
"Hvala, Shelly." je zavzdihnila Manca. Shelly si jo je natančneje ogledala: Imela je rjavo-zlate oči, njeni lasje so bili divji in oblečena je bila v moder plašč z zlato broško. "Pojdi." jo je mehko pozvala. "Pusti me samo."
" V redu." vstala je, se obrnila in odšla. Postala je, zaslišala je glasen jok. Obrnila se je, odprla vrata in zagledala Dr. Manco na tleh zvito v tresoči klopčič.
"Aaa!" zvila se je, se spet stegnila in kričala: "Tara!"
"Gospa, pomirite se!" Se je zadrla Shelly.
"Tara!"
... Se nadaljuje.