Sonce je že skoraj zašlo in londonske ulice so se bližale njihovi preobrazbi. Kmalu nikjer ne bo več ljudi iz višjega in srednjega razreda, iz vsepovsod se bodo privlekli prodajalci in berači bodo prosili za denar tudi od tistih, ki ga skoraj nimajo.
Na ulici Denmark je živel alkimist Sigerson Bell. Zadnje čase je imel vedno manj strank in grozilo mu je, da ga Lord Redhorns vrže na cesto. Kljub temu se je ljudem zdel najsrečnejši človek na svetu.
Med temi ljudmi je bila tudi njegova pranečanikja Lucille. Lucille je bila 13-letno dekle z izjemnim znanjem alkimije. Od smrti njenih staršev je minilo že več kot 7 let. Ves ta čas je živela pri svojem starem stricu. Že 3 leta ni stopila na šolska tla, saj jo je stric naučil vsega, kar bo potrebovala v življenju. Lucille je oboževala zahtevne matematične primere in je uživala, ko je uporabljala svoje obširno znanje, da jih je rešila.
Prav tisti dan je sedela na stopnicah pred stričevo apoteko in brala knjigo v francoščini Voyage au Centre de la Terre, ki je ena izmed najljubših knjig starega alkimista.
Tako je bila zatopljena v branje, da ni opazila, da je začelo deževati. Šele ko je par kapelj padlo na stran, ki jo je brala, je pobrala knjigo, sprhala svoje krilo, da se je znebila kamenčkov, in stopila na hodnik. Knjigo je položila na enega izmed nevarno zibajočih kupov in se odpravila v majhno kopalnico. Z brisačo, ki je visela na vratih, si je poskušala posušiti oranžno-rjave lase, ki so se ji spuščali po hrbtu v rahlih valovih.
Slišala je, kako je stric odprl vrata in zaznala je še en glas, mlajši in odločen. Stric je zavzdihnil in vrata so se zaprla z glasnim treskom. Lucille si je svoje dolge oranžne valovite lase zvezala v konjski rep s smaragdno zelenim trakom. Pogladila si je temno modro, preprosto obleko in zategnila steznik.
Spustila se je po starem lesenem stopnišču in z roko je podrsala po leseni ograji. Njeni koraki so pritegnili pozornost fanta, ki je stal v veži.
Imel je črne lase, karseda urejene. Njegove oči so bile sive in pripravljene vedno opazovati. Bil je suh in visok, vsaj 10 centimetrov višji od Lucille. Oblečen je bil v najbolj raztrgan plašč in telovnik kar jih je kadarkoli videla, vendar se je videlo da je skrbel za svoja oblačila.
Lucille se dolgo ni zavedala, da je strmela v prišleka. Ovedla se je šele, ko se je odkašljal. Zamežikala je in mu ponudila roko.
"Moje ime je Lucille Bell," se je predstavila in obenem z obraza umaknila koder las.
"Sherlock Holmes," je odvrnil fant. "Iskal sem službo in oglasil sem se tu."
"No, ne vem, če stric potrebuje pomoč, a očitno jaz nisem dovolj..."
"Verjamem, da delate, kolikor zmorete, gdč. Bell,"
"No, odlično bo, da ne bom več sama, g. Holmes, in, prosim, kličite me Lucy,"
"No, potem pa me morate vi klicati Sherlock."
"Z veseljem," je rekla Lucy in na obraz se ji je prikradel droben nasmešek, ki ji ga je Sherlock brez pomisleka vrnil.
"No, pridi, da ti pokažem način življenja v apoteki družine Bell!"
..................................................................................
No, to je prvo poglavje moje nove zgodbe.
To je v bistvu FanFiction. Pred kratkim sem prebrala knjige o Sherlocku Holmesu, ki jih je napisal Shane Peacock. Ta zgodba se dogaja v času knjige Smrt v zraku.
Če še niste prebrali teh knjig, vam jih priporočam, čeprav bo v moji knjigi primer opisan dovolj natančno da boste vedeli, za kaj gre.
In ja, Lucille ima raje, da jo ljudje kličejo Lucy, a nima veliko prijateljev, stric pa jo kliče Lucille. Od zdaj naprej bom tudi jaz uporabljala vzdevek Lucy.
Adios!
Eva