Naslednje jutro se je Lucy zbudila že pred sončnim vzhodom, saj sta morala s stricem Sherlocku pokazati, kaj bo počel v apoteki.
Sherlock in Lucy sta se pogovarjala, medtem ko sta brisala mizo za zajtrk in pospravljala dele človeškega telesa in živalske možgane iz Bellovih eksperimentov v omaro.
Takrat pa je pozvonilo in Bell je navdušeno odstopicljal k vratom. Toda pri vratih ni bilo stranke. Pred apoteko je važno stal Todd, fant, s katerim naj bi se Lucy poročila, ko so bili njeni starši še živi. Lucy in njen stric sta Toddu neskončnokrat povedala, da se je pogodba preklicala s smrtjo njenega očeta, a Todd enostavno ni razumel. Enkrat mu je Lucy celo prisolila zaušnico, a vedno se je vračal, tudi po tem, ko je zagrozila, da bo v njega zagnala mizo.
"G. Bell, gospodična Lucille," se je pompozno priklonil Todd. Bil je čevljarjev sin in Lucyjini starši so bili prepričani, da je bil ta rjavolas nizek fant popoln zanjo.
"Še zadnjič ti rečem, da se odstrani preden te ubije ta miza, za katero stojim!" je zasikala Lucy.
Takrat je Sherlock opazil prišleka in sropil je za Lucy ter se z eno roko naslonil na mizo, s katero bi Lucy pokončala Todda.
"Kdo je to?" je vprašal in pomignil na Todda.
"Todd Alden, čevljarjev sin. Mama in oče sta imela pogodbo, da naj bi se poročila z njim, a ko sta umrla, se je pogodba preklicala, Ta butec pa ne razume," je ostro zašepetala Lucy. Sherlock je opazil, kako se je začela tresti, in ne glede na to, kakšen idiot je bil Todd, ni hotel, da Lucy zaprejo zaradi njegovega umora. Položil ji je roko na hrbet in jo poskušal pomiriti.
"Gospodična Lucille, kdo je ta brezdomec?" se je začudil Todd.
"Ti bom že pokazala-" je začela Lucy, a Sherlock jo je prijel za rame in jo potegnil od mize, ki je grozila, da se bo odtrgala od zida, v katerega je bila vgrajena, in zletela v Toddovo neumno glavo.
"Bom jaz," ji je zašepetal v uho. Stopil je proti Toddu in iztegnil roko.
"Sherlock Holmes," je rekel hladno. Todd se je skoraj prestrašil, saj je bil Sherlock vsaj 15 centimetrov višji in njegov srh vrbujajoč jekleni pogled je vrtal v njegovo lobanjo, kot da bi mu bral misli.
"G. Alden, mislim, da lahko mirne duše odidete domov. Lucy si zasluži boljše. In poleg tega, zakaj ne poskusite svoje sreče pri klobučarjevi vnukinji, Beatrice. Ima res nizka pričakovanja, tako da.." je rekel Sherlock in se posmehnil, ko je Todd zbežal iz prodajalne.
"To," je bila navdušena Lucy, "je bilo čudovito!" Stekla je k Sherlocku in ga stisnila v objem. Nekaj trenutkov je bil kot zamrznjen, potem pa jo je objel nazaj. Bil bi čudovit trenutek, če ga ne bi prekinil Bell z njegovim kašljem. Lucy je zardela in se hitro odmaknila od Sherlocka ter roke sklenila za hrbtom, Sherlock pa se je nervozno odkašljal.
"Sem že mislil da je stranka!" se je posmehnil Bell. "Pa je bil v resnici ta idiot." zasmejal se je in odkorakal v delovni prostor, verjetno, da bi opičje možgane vložil v kis.
Sherlock je pogledal Lucy in dejal: "Jutri imam prosto popoldne, pa bom šel v Kristalno palačo-"
"Od nekdaj sem želela iti v Kristalno palačo!" je zacvilila Lucy. "Oprosti, kar nadaljuj..."
"Mislil sem, da bi lahko šla z mano.."
"Z veseljem!" je rekla Lucy in kar žarela je. Stekla je po stopnicah v svojo sobo, a se je na sredini poti obrnila in se nasmehnila Sherlocku, potem pa je stekla naprej.
Ni mogla verjeti, da Sherlocka pozna le dva dni, pa sta že tako dobra prijatelja. No, Lucy ne bi motilo, če bi bila še kaj več...
..................................................................................
Evo, tu je drugi del mojega fanfictiona tako da me zanima vaše iskreno mnenje o vsem skupaj!
Adios,
Eva

P.S.: Jaz si Lucy predstavljam kot Amybeth McNulty, Sherlocka pa kot pač mlajšo verzijo Benedicta Cumberbatcha.
In Todd je pač en buhtl.