Končno je prišel čas. Čas, da Lucy obleče materino obleko in gre s Sherlockom v Kristalno palačo. Bila je zelo nervozna in prestrašena. Se bo preveč uredila in bo Sherlock mislil, da se postavlja? Se bo premalo uredila in izpadla revno? Imela je veliko problemov. A ko je oblekla obleko, se obula, si spletla lase v ohlapno kito, prevezano s srebrno vrvico in dodala dodatke, se je počutila, prvič v življenju, lepo.
Lucy v šoli nikoli ni veljala za lepo dekle. Vsem se je zdela neposrečena zaradi svojih oranžno-rjavih las in sivkasto modrih oči. Za lepa so veljala tista dekleta, ki so imela angelsko modre oči in dolge svetle lase.
Toda zdaj je odmislila vse in močno je upala, da Sherlock ne gleda na iste standarde lepote.
Spustila se je po spiralnem stopnišču. V veži je stal Sherlock v črnem suknjiču, hlačah in beli srajci. Vsakih nekaj trenutkov je pogledal na uro.
"Lucy ravno pra-" je začel, a ko je dvignil pogled in zagledal Lucy v njeni opravi, je obmolknil. Nekaj trenutkov je tako gledal, potem pa je stresel z glavo, se odkašljal in iztegnil roko, da jo je Lucy prijela.
"Greva?" je vprašal.
"Greva," se je nasmehnila Lucy.
V Kristalni palači je bilo polno ljudi in Lucy je olajšano ugotovila, da niti slučajno ni pretiravala s svojim videzom. Bila je prav vesela in s Sherlockom sta se postavila na rob dvorane, v kateri sr bo vse dogajalo. Komaj je čakala na nastop Monsieura Mercura, slacnega akrobata in vodje družine Letečih Mercurov.
Toda v množici je Lucy opazila Todda, ki je očitno spraševal po njej, saj so ljudje, ki jih je spraševal, kazali v različne smeri.
"O, opičji možgani v kisu," je zašepetala Lucy. 'Opičji možgani v kisu' je bila najljubša kletvica Sigersona Bella, poleg 'Pekel božanske komedije' in 'Majajoči se stolp'.
"Kaj je?" je tiho vprašal Sherlock.
"Todd,"
"Kje? Kako? Zakaj?"
"Mislim, da me išče,"
"Pridi," je dejal Sherlock in jo potegnil za sabo, dokler nista stala v prvi vrsti, takrat pa se je začel nastop Monsieura Mercura.
Držal sr je trapeza in se močno poganjal. Gledalci so v eno zadrževali dih, tudi Lucy in Sherlock. Ko pa je Mercure dosegel višek svojega nastopa, se mu je prelomil trapez in zakričal je skupaj z gledalci ter začel padati. Vsi so se začeli umikati, Lucy pa je bila preveč v šoku, zato jo je Sherlock potegnil k sebi in objel, da ni bila priča Mercurovemu grotesknemu koncu, ko je pod čudnim kotom treščil na tla in kri je špricnila po Lucyini obleki. Sherlock je nežno spustil Lucy, da bi si pobližje pogledal palico, ki se je zlomila. Lucy je pokleknila poleg njega in zagledala sta dva natančna reza v palici, ki sta zagotavljala zlom, ko je bil pod pritiskom teže akrobata. Toda nista mogla nadaljevati s preiskavo, saj sta ju za vrat zgrabila dva varnostnika in ju brez pomisleka vrgla iz Kristalne palače na blato. Lucy se ni zmenila za mamino uničeno obleko, temveč je zgrabila Sherlocka za ramena.
"Si videl zareze! To ni bila nesreča, to je bil UMOR!" je ostro zašepetala in se kar tresla iz vznemirjenja.
"Ja," je odvrnil Sherlock. "In to zelo dobro načrtovan umor."
...................................................................................
Hi:)
Tu je 4. del moje zgodbe Sherlock in zanima me vaše iskreno mnenje, sploh od:
●LunaLovegood
●irmatonks
●Daenerys
●#sedmošolka
●KatSomerhalder
LYSM,
Eva