18. del
Prejšnjič : Če bi se obrnila in pogledala Davida bi videla da je gledal za mano.
***
Ko sva s Filipom stopila iz knjižnice je Filip še kar hodil naprej. Mrko, a brez besed. Jasno mi je bilo da me pelje nekam, kjer me bo lahko v miru nahrulil. Ustavil se je šele v temačnem kotu, natančneje v tistem kjer me je David povabil na božični ples. »Razloži!« je zahteval Filip. »Zakaj se še vedno družiš s tistim fantom?!« Kako naj mu to razložim? Pravzaprav se sploh nisem družila z njim, če razumete kaj želim povedati. »Em …no … zapleteno … je … dolga zgodba …« sem zamrmrala. »Povej, no!« je rekel. Ko pa je opazil moj pogled, ki je bil na robu solz, je zavzdihnil. »Sophie … sploh ne vem, kako naj ti to razložim.« je tiho rekel. »Nočem zveneti kot nekakšen strokovnjak, ampak dobro vem kaj se v tvojih letih fantom plete po glavi. Jaz sem starejši in sem to že prerasel. Seveda se meni po glavi pletejo enke stvari, samo mi starejši tudi dejansko premislimo preden jih naredimo.« je pojasnil. Rahlo sem se nasmehnila. »Oprosti Filip, ampak res si zvenel kot nekakšen psihološki delavec« sem povedala. Tudi on se je rahlo nasmehnil. »Samo rad bi da se ti nič ne zgodi« je razložil. »Saj ne rabiš več biti moj veliki brat« sem rekla in upala da nisem zvenela jezno (tebi dragi bralec pa sporočam da sem z *veliki brat* sem mislila: *ne rabiš biti moj varnostnik*. Samo da ne bo pomote :wink:) »Vedno bom tvoj veliki brat« je zašepetal Filip in me objel. Močno, ljubeče in pomirjajoče. Tako kot zna objeti samo on.
Ko sem se naslednjega jutra zbudila sem bila dobre volje. Približno 30 sekund. Potem pa sem se spomnila polomijade z Davidom. Je sploh še možno da bova kdaj prijatelja? Nato sem se spomnila še nečesa. Danes bom morala sedeti z njim pri biologiji. Pri biologiji pa verjetno kot že sami veste (če pa ne vam to povem zdaj) da je treba veliko sodelovati. Jaz pa se bojim da trenutno tega nisem zmožna.
***
Hej hoj! Kako ste? Upam da vsaj malo uživate v zgodbi!
Lp,
Ravenclawgirl