30. del
Prejšnjič: Samo še bolj me je povlekel k sebi.
***
Kasneje tistega dne
Ležim v svoji sobi in gledam v strop. Razmišljam kaj vse se je zgodilo. Ne, z Davidom se nisva poljubila. Čeprav, če povem po pravici si tega zdaj zelo želim. Samo bojim se, da mu jaz nisem všeč in ne nazdanje ima punco. Zato se bom morala sprijazniti. Imela sem priložnost. Danes je po zvočnik madam Mokershy (ravnateljica) povedala, da bodo se začele vaje za zaključni ples. Razlagala je da plešemo v parih in, da letos ples ne bo potekal v šoli ampak v bližnjem velikem mestu. Govorila je in govorila in nazadnje dodala še to, da bodo izbrali kraljico zaljubljenih src. Izglasovali jo bodo učitelji.
Pa da se vrnem še tja kjer sem prejšnjič ostala. Ko sva se z Davidom vrnila v šolo sva z parkirišča tekla kot zmešana in nazadnje celo nisva zamudila. Hvala bogu! Nato pa je Matt privihral k nama in pomoje je že skoraj zahteval, da naju odpeljejo, a potem se je pouk na srečo začel. Med njim, pa je bilo kar zoprno. No, vsaj meni. Matt me je ves čas tako čudno gledal, da če mi bi šlo za življenje ne bi vedela kaj si misli. In da je bilo še slabše, je David razkurjeno gledal Matta. Mogoče je razumel tisti čudni Mattov pogled. Morda ga razumejo le fantje. Po koncu šole sta me Cloe in Zoey zvlekli na avtobus in skupaj smo se odpeljale v mesto. Tam smo obiskale miljavžet trgovin za mlada dekleta. Cloe in Zoey sta ves čas pomerjali, primerjali in razpravljali. Jaz pa sem se v vsaki trgovini nekam usedla in brala. Dekleti sta me prepričevali naj še jaz kaj pogledam in pomerim. Pa sem jima odgovorila da ne bom, ker sploh ne vem če bom na plesu plesala. Kaj če me sploh nihče ne bo povabil? Na Davida tako ali tako ne gre računati, saj ima punco in verjetno slednja računa nanj. Tako nebo nič. Ko smo se čez dve uri vrnile v šolo, z dvema vrečkama in devma prelepima oblekama, je do nas prihitela učiteljica elegance in olike (ja, tudi ta predmet imamo) in nas nadrla: »Ja, kje zaboga pa ste bile? Vsi vas čakamo! Vaje za ples so začele!« Tako smo oddirjale v telovadnico, kjer so čisto zares bili zbrani vsi učenci. Joj, kako mi je bilo nerodno! Učiteljica pa se ni več obotavljala. »Ena, dva, tri!« je začela in nekdo me je potegnil in začel plesati z mano. Zazrla sem se v njegov obraz. Fuj, koliko mozoljev. To je bil Bernard Mankennisem. Plesali smo dunajski valček. Ko je bilo konec sem si zelo oddahnila, kajti ker Bernard je ves čas stopal na moje prste, tako da sem imela občutek kot da mi bodo prsti odpadli.
***
Upam da uživate v zgobi!
Lp,
Ravenclawgirl