1. september
Danes je moj prvi šolski dan. A to ni navaden prvi šolski dan. V novo šolo grem, ki se imenuje Westher Country Day. Z mamo in očetom, bratom in psom Rubi smo se preselili v hišo v velikem mestu. Šola na katero sva se z bratom prešolala, je zasebna srednja šola katere učenci so iz bogatih družin. Naša družina pa to ni. Nismo revni, a bogati tudi ne.

Z starejšim bratom sva se odpravila na avtobusno postajo. Hitro je opazil nekaj fantov njegove starosti, ki so s steklenimi pogledi zrli v najnovejši mobilni telefon. Fantje so ga ocenjujoče premerili, nato pa mu dovolili, da se jim pridruži.
*i* Le kako mu uspe, da vedno tako hitro najde družbo?*i*, sem pomislila, nato pa sedla na drug konec dolge klopce, na kateri so klepetala dekleta.
Ko je avtobus končno prišel, sem se jadrno dvignila iz klopce in se hitro vsedla na prvi prazen sedež, ki sem ga ugledala. Avtobus je speljal, jaz pa sem zaprla oči in poslušala svoje vrstnike okoli mene.

Šola je bila prelepa. Z beli fasado, velikimi okni in stolpiči. Na najvišjem, sredinskem stolpu je bila velika, bogato okrašena ura. Bilo je točno osem. Odpravila sem se proti vhodu, kjer sem se dolgo drenjala z ostalimi učenci. Ko sem se prebila do vrat, sem vstopila in zagledala polno avlo. Nasproti vhoda je bila velika oglasna deska, da je sploh nisi mogel spregledati. Odpravila sem se do nje. Poiskala sem svoje ime. Bila sem v razredni črki A. Zraven je visel urnik. Prva ura, sem prebrala je likovna umetnost. V učilnici številka 16. Odpravila sem se iskat učilnico. Ko sem jo našla sem odprla vrata in vame je bušnil vroč zrak in kričanje mojih sošolcev.
Usedla sem se na prost sedež in čakala. Par zraven mene se je poljubljal, pred mano sta si dve punci lakirali nohte, fantje so se izzivali in jaz - sem čakala. Kmalu (meni se je spričo glasnih sošolcev zdela cela večnost) je vstopila profesorica likovne umetnosti.
Učence je začela posedati na mesta. Ko jim je ukazala kje naj sedijo so se glasno pritoževali in stokali. Zraven mene je pristal lep fant, kakšno leto starejši od mene.
Učiteljica nam je razdelila liste in nam ukazala naj narišemo preprosto vazo in jo osenčimo. Po približno 20 minutah sem bila gotova. Z sliko sem bila precej zadovoljna. Fant zraven mene, ki me je že nekaj časa opazoval pri delu, pa se je nagnil k meni in mi šepetaje vprašal: »Smem?«
Ne da bi počakal na odgovor mi je nežno vzel svinčnik iz moje roke, potegnil mojo sliko k sebi in potegnil nekaj črt. Nato mi jo je vrnil.
Pogledala sem jo in morala sem si priznati, da je veliko boljša.
Sramežljivo sem se mu nasmehnila.

***
Ojla!
Tako, ponovno začenjam od začetka, za tiste, ki niste zasledili, vam sporočam, da se vračam na PILovo spletno stran in nadaljevala bom zgodbo, oziroma – z njo začenjam od začetka, vsebina bo v glavnem ista, nekaj stvari bom zamenjala, spremenila, popravila… itd.
Zdaj sem leto starejša, mislim, da nekaj stvari v zgodbi lahko izboljšam… če se motim, mi napišite v komentarje.
Ponovno vas bi prosila – če vam je zgodba všeč, je ne rabite komentirati je dodajte ji heart:, seveda pa bom vesela tudi vsakega komentarja :)
Uživajte življenje,
Ravenclawgirl