*i* Prejšnjič: Sramežljivo sem se mu nasmehnila. *i*

Vstala sem, stopila do učiteljice in ji predala sliko. Ko se je oglasil zvonec, sem po polnem hodniku spet oshitela do oglasne deske. Pomislila sem da bi bilo najboljše če bi si urnik kar prepisala, ne pa, da se vsako uro prebijam po nenormalno nabitih hodnikih. V roke sem vzela kuli in kos papirja. Ppgledala sem na oglasno desko in žačela prepisovati.
LUM
LUM
PRIREDITEV V JEDILNICI
MATEMATIKA
FRANCOŠČINA
Torej po dveh urah likovne imam zdaj prireditev v jedilnici! To torej pomeni da moram najti jedilnico.
Temu je sledilo dolgotrajno prerivanje po hodnikih. Ko sem končno našla jedilnico, sem opazila učiteljico likovne ki mi je mahala. »Sophie! Pridi sem! Z nami bi morala počakati v učilnici!« je zaklicala. Spustila sem se po stopnicah in se pridružila svojemu razredu razporejenemu v dveh vrstah.
»Oprostite profesorica Mangalei. To je moj prvi dan na tej šoli! Nisem vedela!" Učiteljico sem plašno pogledala v obraz in namesto da bi zagledala karajoč izraz sem opazila prijazen nasmeh. »Nič hudega Sophie. Vsakemu se zgodi. Zdaj se pa le usedi. Prireditev se je skoraj začela.« Spet sem sedla na edini prost stol. Tokrat sem sedela zraven dveh deklet moje starosti. Prijazno sta se mi nasmehnili, nato pa se obrnili proti odru. Na njem se je pojavila gospa stara okoli 50 let in z močno skodranimi belimi lasmi, ostrih potez. Spregovorila je: »Pozdravljeni na šoli Wecther Country Day. Letos boste spet dobili nove cimre *i*(to je nekdo ki s tabo spi v sobi na šolah) *i*. Razporedili vas bomo in vsak bo prejel ključ svoje sobe, kopalnice, ki pripada sobi in ključ svoje omarice. Ko zaslišite svoje ime, jih pridite iskat na oder. Prvi trije fantje: Mathew Luskenteber, Harry Commendorr in David Garcia.« Na oder je zadnji stopil prav tisti fant, ki mi je pomagal pri likovni umetnosti. Z drugima dvema fantoma je stopil do ravnateljice ki mu je povedala številko sobe in predala ključe. Skoraj vso so že imeli kjluče ko je ravnateljica zaklicala še zadnja tri imena iz razredne črke A. »Na oder naj pridejo Zoey Garcia, Cloe Cernica in Sophie Hall. Ko sem zaslišala svoje ime sem se dvignila stola in nenadoma opazila da sta vstali tudi tisti dve punci ki sta sedeli zraven mene. »Dekleta tu imate ključe«, je brez nasmeška dejala ravnateljica. »Cloe, Zoey pomagajta Sophie pri stvareh če ne bo povsem razumela. Prav? Mislim da se boste čudovito ujele. Vaša številka sobe je 78. Omarice imate skupaj. Cloe: 14. Zoey: 15 in Sophie: 16.« nam je še vedno brez sledu za nasmeškom razložila. »Zdaj pa pojdite.« nas je odslovila.
Cloe in Zoey sta se mi nasmehnili in se mi predstavili. Cloe je imela dolge ravne rjave lase, Zoey prav tako dolge a rumene.
Dekleti sta mi bili všeč. Nista bili tako ošabni kot tista dekleta na postaji. A ko sem dojela, da ima Zoey enak priimek kot David, sem sklenila, da jo povprašam o tem.«Zoey, te smem nekaj vprašati?« sem dejala. »Seveda,« je skomignila Zoey. »Slišala sem…, da imaš enak priimek kot David Gracia. Sta v sorodu?«
Zoey je zavila z očmi. »Ja, moj brat je. Prav na živce mi gre, da se vse punce lepijo nanj. Obupno nadležno je.« je rekla.

»Pridita dekleti, gremo poiskati našo sobo.« je neprijetno tišino prekinila Cloe. Našle sobo in smo jo odklenile. Soba je bila prečudovita. V njej so bile tri manjše sobice – v vsaki je bila postelja, na kateri je bila pritrjena deščica z imenom. Zraven postelje je bila pisalna miza in še toaletna mizica. V kotu je stala garderobna omara.

Zunaj sob je bila manjša kuhinja, v bližini pa zofa, pred njo pa majhna televizija.
»Soba je prečudovita!« je vzkliknila Zoey. »Ja, veliko lepša je od tiste luknje lani,« se je strinjala Cloe. »Kaj pa si ti misliš o sobi Sophie?« me je vprašala Zoey. »No soba je veliko lepša in večja od tiste ki jo imam doma.« sem se nasmehnila,«
»Jaz pa mislim da bomo super prijateljice« se je navdušeno zahihitala Cloe.
»No, ker sva trenutno tvoji edini prijateljici, sva tudi tvoji najboljši,« je zarotniško dejala Zoey.
»Ja,« je navdušeno pristavila Cloe. »Best – bestičke za vedno?« je dvignila roko Cloe, kot, da bi glasovala. Roko je dvignila tudi Zoey.
Obedve sta me pričakujoče pogledali.
»Kaj?« sem vprašala. »Aha, saj res,« sem se nerodno odkašljala in še sama dvignila roko.
Nasmehnili sta se mi. Vrnila sem jima nasmeh.
Ta šola je res čudovita. Upam, da bom pri likovni vedno sedela s tistim Davidom. *i* Res je dober pri likovni,*i* sem pomislila.
*i* Pa še tole sobo si delim z dvema prijaznima puncama. Sploh ne bi mogli biti boljše. Po kosilu pa bom šla pogledati kako je z Filipom, *i* sem sklenila.
***
To je vse. Malce daljši del. Upam da vam je bilo všeč. Pa še tole vas prosim. Če vam je zgodba všeč je ne rabite komentirati le dodajte ji . Hvala!
Lepo se imejte!

Ravenclawgirl