*b* NASLEDNJE JUTRO – DAVIDOVA SOBA *b*
Svetloba je tiho polzela skozi zavese in nežno obsijala rob postelje. David je ležal na hrbtu, oči uprte v strop, nepremičen, kot da se boji premakniti. V sobi je vladala skoraj nerealna tišina – tista tiha vrsta jutra, ki pride po nečem, kar bi naj bilo… veliko.
Ob njem je še vedno spala Mia. Njeni temni lasje so bili razpršeni po blazini, roka ji je rahlo visela prek njegovega pasu. Dihala je počasi, mirno, kakor da je svet povsem v redu.
A v Davidu… ni bilo nič mirnega.
Njegova dlan je še vedno ležala ob boku – otrpla. Ni je premaknil, niti je ni potisnil stran. Morda je to naredil sinoči tudi v mislih. Ni rekel ne. Ni rekel da. Preprosto… pustil je, da se zgodi. Pustil je, da je dobila kar je želela.
In zdaj ga je peklo.
Znotraj.
Globoko.
Ni bilo prostora za zanikovanje. Ni bilo prostora za olajšanje. Samo zavedanje.
Z Sophie sem čutil, da nekaj raste. Nekaj čistega. Počasi. Previdno. Ampak resnično.
In zdaj je to… pohodil. Vzel je nekaj, kar je bilo nežno kot cvet, in nanj stopil z umazanimi čevlji.
Občutek v prsih je bil kot kamen.
Sophie ni vedela. Ni mogla vedeti. Ampak če bi ga zdaj pogledala… bi videla. V njegovih očeh. V tišini, ki mu je polnila misli. Videla bi ga, kako molči – in ve, zakaj.
Mia se je ob njem rahlo premaknila in naslonila glavo na njegovo ramo. Še vedno je spala, zadovoljna, spokojna. A David… je bil povsem drugje.
Sophie.
Njene oči.
Njen glas.
Njen nasmeh, ko je bila čisto blizu.
Njen vonj, ko ga je objela brez zadržkov.
Srce mu je zapelo njeno ime.
In bilo ga je sram.
Mia je še vedno spala, zavita v mehko rjuho, obraz obrnjen proti njemu. Bila je videti brezskrbna. Lepo brezskrbna. In to ga je še bolj zbodlo.
David je tiho odmaknil njeno roko, kot bi se bal, da jo bo prebudil, in se usedel na rob postelje. Njegove misli so bile megleno glasne – vsaka misel na sinočnje trenutke je bila kot oster rez.
Vedel je, da se mora odločiti.
Ne za družino.
Ne za pričakovanja.
Ne za mir.
Ampak za resnico.
In resnica je bila preprosta:
Pogrešal je Sophie.
Ne samo kot dekle, ki ga je nekoč poljubil. Ne kot prijateljico. Pogrešal jo je kot nekoga, ki ga razume, ki ga vidi, še preden on vidi sebe. Pogrešal je, kako se je ob njej počutil manj ujet, bolj… živ.
Obul je čevlje in vstal. V srcu mu je nekaj trepetalo – ne od dvoma, temveč od pričakovanja. Vedel je, da ne more čakati več. Da mora govoriti z njo. Povedati ji. Vse.
Morda ga bo prezirala.
Morda mu ne bo mogla odpustiti.
Morda bo ta zgodba končana, še preden bo zares začela.
Ampak to je bil njegov trenutek resnice. In čeprav je do zdaj sprejemal odločitve, ki so bile narejene zanj, bo tokrat naredil svojo.
________________________________________
Odpel je vrata in tiho zapustil sobo.
Mia se je rahlo premaknila, zaspano obrnjena na bok, a oči so ji ostale zaprte.
David je stopil ven na hladen zrak jutra. Ni vedel točno, kaj ji bo rekel. A vedel je, kam gre.
K njej.
korakom, ki ni več omahoval. Srce mu je razbijalo, a vsak utrip ga je le še bolj potiskal naprej. Bil je skoraj pred vrati, že na dveh korakih do nje, ko se je za njegovim hrbtom oglasil odločen, hladen glas:
»David.«
Zamrznil je. Prepoznal je glas. Prepoznal je ton.
Obrnil se je.
Filip je stal na verandi, roke prekrižane čez prsi, pogled leden in neomajen. V njegovih očeh ni bilo prostora za dvom – samo jeza, zaščita… in spomin na dnevnik, ki ga ni mogel pozabiti.
»A si si res drznil priti sem? Po vsem?«
David je počasi stopil nazaj z roba stopnic. Ni mu bilo do prepira – ampak tudi ni mogel pobegniti.
»Hočem samo govoriti z njo,« je rekel umirjeno.
Filip je stopil bližje, vsak korak kot udarec.
»Govoriti? Po vsem, kar si naredil? Po tem, kako si jo izkoristil? Po tem, kako si – in to zelo dobro veš – z enim pogledom naredil iz nje dekle, ki noče več nikomur ničesar povedati?«
David je odprl usta, a ni našel besed.
Filip je bil neizprosen.
»Prebral sem njen dnevnik. Vem, kaj si ji pomenil. Vem, kako te je čakala. In vem, kako jo zdaj razjeda to, da ne ve, kaj se dogaja. In ti si imel priložnost. Priložnost, da si zraven. Da si jasen. Da si človek. In kaj si naredil?«
David je pogledal v tla.
Filip ni umolknil.
»Odidi. Če imaš vsaj kanček dostojanstva, ji daj mir. Če pa si tukaj, da ji še bolj zamegliš glavo… prisežem, David, prvič v življenju ti bom stopil na pot.«
V zraku je zadrhtela napetost. David je zadržal dih.
In takrat…
Za trenutek, le za trenutek, se je v njem vse sesulo.
Ker Filip… je imel prav.