Koraki so bili težki. Filipove besede so mu še vedno odmevale v glavi. Vsaka kot udarec.
*i* »Si ji izdal zaupanje.« *i*
*i* »Ni ti treba biti tukaj.« *i*
*i* »Če imaš vsaj kanček dostojanstva…« *i*
In vendar — sredi vsega tega — ni čutil sramu kot takrat, ko je pogledal Mio v oči in molčal. Ne, tokrat je bilo drugače.
To… to je bilo bolečina izgube.
Kaj če je to zadnjič, ko sem jo videl?
Kaj če je res prepozno?
*i* Kaj če... me pozabi? *i*
Ko je vstopil v svojo sobo, ni rekel niti besede. Mia ga ni bila tam — in prvič mu je bilo vseeno. Vrgel se je na posteljo in obstal tam kot kamen, a misli niso mirovale.
Videti jo. Samo… videti.
Ni hotel razlagati. Ni hotel prepričevati.
Hotel je le vedeti, da še obstaja nekaj med njima. Da je ni povsem izgubil.
Ko je sonce začelo zahajati in se je soba pogreznila v medlo oranžno svetlobo, je v njem počasi začela rasti odločitev.
Ne racionalna. Ne pametna.
Ampak tista… ki pride iz hrepenenja. Tista, ki pride iz bolečine.
Odločitev, da gre.
Zvečer. Ko bodo vsi spali. Ko bo mir.
Ko bo noč dovolila, kar dan ne bi.
Ne bo ostal dolgo. Ne bo je zbujal. Samo… tiho bo stopil k njej. Jo pogledal. Mogoče… mogoče le s prsti zdrsel po njenih dolgih, rjavih laseh. Samo za trenutek.
Da si zapomni.
Da ve, da ni bila le sanje.
Da se v njem ni izgubila – kljub vsemu, kar je storil.
***
Njene sobe ni bilo težko najti. Hodnik v krilu dekliškega doma je bil skoraj srhljivo tih. Zunaj je padal dež in kdaj pa kdaj je voda potrkala po kovinskem oknu, kot da bi svet sam vedel, da se dogaja nekaj prepovedanega. Nekaj, kar ni spadalo v pravila.
Postavil se je pred njena vrata.
Tišina.
Vrata so bila priprta. Le rahlo.
Zadržal je dih in potisnil roko naprej. Nežno. Tako tiho, da se niti kljuka ni oglasila.
Soba je bila potopljena v tišino, le šumenje nočnega vetra skozi odprto okno je napolnjevalo zrak. Sophie je spala v postelji pod velikim, belim baldahinom, ob njej pa so na kavču zaspali Cloe in Zoey, po dolgem dnevu popolnoma izčrpani.
David je stopil čez prag tiho, kot senca. Srce mu je divje bilo, vsak korak je bil borba med razumom in hrepenenjem. Pritiskal je roko na prsni koš, da bi umiril nemir, a ni mu uspelo.
Brez besed se je priklonil k postelji. Njegove oči so bile polne bolečine in hrepenenja — videl je Sophiejino nežno lice, še vedno obarvano z zadnjimi žarki dneva. Njeni dolgih, rjavi lasje so se razlivali po blazini kot svilena reka.
Ne mogoč preprečiti, nežno je zgrabil rob belega baldahina in ga počasi zagrnil, kot bi se bal, da bo vsak gib preglasen. Nagnil se je nad njo, počasi, z neizmerno previdnostjo, da je ne bi zbudil.
S svojo roko je začel nežno božati njene lase — prsti so mu drseli skozi mehak tok pramenov, vsak dotik je bil kot tih šepet, kot obljuba, ki je ni mogel izgovoriti.
Njegov dih se je umiril. Srce še vedno razburkano, a vsaj za trenutek nekoliko pomirjeno. Tu, blizu nje, je čutil, da ni povsem sam v svoji stiski.
Toda potem, skoraj brez opozorila, se je Sophie rahlo prebudila. Njene oči so se odprle, razločile so temno postavo nad seboj, njegovo roko v njenih laseh.
Zbegano je pogledala, njene trepalnice so še vedno drhtale od utrujenosti.
»David?« je šepnila, glas rahlo zadrhtel.
Njegova roka se je ustavila, srce mu je utripalo hitreje kot prej.
Z nežnim, a žalostnim nasmehom je pokimal.
Sophie, še vedno rahlo zmedena, se mu je nenadoma zagnala v objem. Njegovo prisotnost je čutila tako močno, da se je njeno srce skoraj ustavilo. Za trenutek je pozabila na vse dvome in strahove, vse, kar je štelo, je bil ta topel objem.
A potem, kot da bi jo šok zadrl v resničnost, se je hitro odmaknila. Njene oči so bile velike, prestrašene, obraz je postal rdeč.
»O-prosti, nisem... nisem mislila...« je začela hiteti z besedami, kot da bi hotela izbrisati trenutek, ki se ji je zdel preveč resničen. »Samo... nisem pričakovala, da te bom videla tukaj... No, torej... ne vem, kaj naj rečem... To je bilo… malo čudno, ampak ne slabo... mislim, ja…«
Besede so ji uhajale, kot da bi z njimi želela zapolniti tišino, ki je začela pritiskati v sobi.
David je nežno segel po njeni roki in jo prijel s tiho odločnostjo. Njegov dotik je bil topel, a skoraj vsiljiv. Sophie ga je morala ubogati.
»Pridi, Sophie,« je šepnil nežno, »pridi z mano.«

Sophie je za trenutek oklevala, a nato mu je sledila. Skupaj sta stopila iz sobe, tiho, da ne bi zbudila Cloe in Zoey.

Ko sta stopila na hodnik, je David še naprej nežno, a odločno držal njeno roko. Njegov pogled je bil resen, a ne brez topline. Peljal jo je do majhnega kota, kjer je stala stara, mehka zofa — kot skrito zatočišče.
Z nežnim gibom ji je nakazal, naj se usede. Sophie je zmedeno pogledala nanj, a ni odklonila.
David je sedel poleg nje, njuna telesa sta se komaj dotikala.
***
David je pogledal Sophie naravnost v oči, nato pa jo počasi potegnil v svoje naročje. Njuna bližina je napolnila zrak z napetostjo in nežnostjo. Z nežnimi gibi jo je držal blizu, njene roke pa so se rahlo naslonile nanj. Njegove ustnice so se dotaknile njenih v globokem, čustvenem poljubu, ki je bil poln hrepenenja in pomirjujoče topline.
Poljub je nato postal bolj poglobljen, a ostal nežno premišljen. Njegove ustnice so se počasi premikale v ritmu, ki je bil poln topline in hrepenenja, a brez naglice ali pritiska. Roke so mu nežno objle Sophie, njeni prsti pa so se rahlo oprijeli njegove srajce. Vsak dih, ki sta ga delila, je bil kot tih šepet njune povezanosti.
Sophie je začutila, kako ji je srce začelo hitreje utripati, ko se je poljub končal. Dolgo časa sta bila kot tuja, razdvojena, in ta nepričakovani val strasti jo je hkrati presenetil in nekoliko zmedel. Občutek topline, ki ji je še vedno žarel po ustnicah, jo je naredil nerodno, saj ni vedela, kako naj reagira.
Sophie je nerodno vstala, obraz ji je zardel od nepričakovanih občutkov, in začela je hitro blebetati: »Moram… moram se vrniti v sobo, zdaj je pozno, ne bi smeli tukaj…«
A David jo je nežno, a odločno prijel za roko in ji ni pustil oditi. »Ne, Sophie. Prosim, pusti mi razložiti. Ni tako, kot misliš.«
Poskušal jo je spet pridobiti v objem, ko ju je nenadoma prekinil glas iz teme hodnika.
»Je kdo tu?« je zakloical hišnik ki se jima je približeval po hodniku.
David je v delčku sekunde zagrabil Sophie za roko in jo sunkovito potegnil stran od zasilne svetlobe. Srce jima je divje razbijalo, ko sta stekla nekaj metrov nižje po hodniku in se stisnila v tesen, komaj opazen kot, kjer je bila stara omara za čistila in polzaprta zavesa.
Tišina. Le oddaljeni koraki hišnika, ki so postajali vse glasnejši.
Sophie je čutila Davidovo sapo tik ob svojem ušesu, njuni telesi sta bila tako blizu, da je čutila, kako mu bije srce. Njena roka je nehote počivala na njegovih prsih, medtem ko je zadrževala dih. Bila sta skoraj zlepljena, dih za dihom, gib za gibom, v tistem ozkem prostoru, ki je dišal po prahu in razlitih detergentih.
David je spustil glavo nekoliko bližje in ji šepnil tik ob uho: »Ne premikaj se.«
Hišnikov korak je obstal le nekaj metrov stran. Slišalo se je škripanje njegovih čevljev, nato glasen vzdih in nekaj zamrmranih besed o tem, kako »študenti mislijo, da je šola hotel.«
Zatem so se koraki oddaljili.
Ko je bilo jasno, da je nevarnost mimo, je Sophie previdno dvignila pogled k Davidu. Njene oči so bile velike, polne napetosti in vprašanj. Zardela je, saj je šele zdaj res začutila, kako blizu sta bila – skoraj preveč blizu.
Zardela je še bolj in zašepetala: »Mislim… da si me skoraj zadavil z roko,« poskušala je sprostiti napetost s šalo.
David se je tiho nasmehnil, a v njegovih očeh je ostala resnost. »Nisem te hotel prestrašiti. Samo… nisem hotel, da naju odkrije.«
Sophie je pokimala, njena roka pa je še vedno ležala na njegovih prsih. Za trenutek je nastala tišina, ki ni bila več strašljiva — bila je nežna, skoraj žalostna. Oči so se jima znova srečale.
David je tiho rekel: »Sophie… res ti moram vse povedati.«
Ko sta se prepričala, da je hodnik spet prazen, je David odprl vrata omate in stopil skoznja.. Sophie mu je sledila, še vedno nekoliko v šoku, z glavo polno vprašanj. Usedel se je.
Pomignil je tudi Sophie.
Oklevala je, a se nato usedla, nekoliko stran od njega. Napetost med njima je bila otipljiva – nekaj, kar ni izginilo skupaj z nevarnostjo, da ju kdo zaloti. Prav nasprotno – zdaj, ko sta bila sama, je bilo v zraku nekaj težjega.
David si je podrsal po zatilju in pogledal v tla. »Ne vem, kje naj začnem,« je zašepetal. Glas mu je bil nekoliko hripav. »Verjetno bi moral to povedati že zdavnaj. Vse. A… nisem vedel, kako.«
Sophie je sedela tiho. Njene roke so bile sklenjene v naročju, a prsti so se nemirno gibali. Gledala ga je – in čakala.
David je globoko vdihnil. »Mia...«
Sophie je rahlo trznila ob tem imenu. Zdaj ji je bilo jasno, da je tisto, kar ji Cloe in Zoey nista povedali, prav to.
»Ona... najini družini se poznata že dolgo,« je začel, glas mu je bil skoraj krhek. »Že leta sodelujeta, poslovno, pa tudi družinsko. In pri njih... so stvari drugačne. Starši so mi povedali, da bi morali biti midva – jaz in Mia – skupaj. Zaradi vezi, zaradi koristi. Zaradi… prihodnosti.«
Sophie je čutila, kako se ji je grlo začelo zapirati. Pogoltnila je slino in tiho vprašala: »In ti si se… strinjal?«
David je obmolknil. Njegove oči so bile utrujene, kot da nosi breme že več mesecev. »Ne. Nisem se strinjal. Ampak nisem se pa tudi uprl. Ne takrat. In zdaj… vse se je zapletlo. Tebe... nisem mogel pozabiti, Sophie. Pa sem vseeno ostal tam, kjer so hoteli, da sem.«
Sophie je tiho gledala predse, oči so se ji zasvetile. Njene ustnice so se rahlo tresle.
»Zato te je bilo toliko časa komaj videti… zato si bil hladen… in potem si kar izginil,« je rekla, njen glas je bil tišji od šepeta. »In jaz sem te čakala, mislila sem, da sem naredila kaj narobe.«
David je premaknil roko, a si je nato premislil. Pogledal jo je z bolečino v očeh. »Ti nisi naredila nič narobe. Vse, kar sem zamočil, sem zamočil sam. In zdaj…«
Njegov stavek je utonil v tišino.