Vrata knjižnice so škripnila, ko jih je David odprl nekoliko preveč sunkovito. V prostoru je bilo tiho, le pritajeno šelestenje listov in enakomerno brnenje stropnih luči. Večina miz je bila praznih – razen zadnjega kotička, kjer je videl dve postavi.
Sophie.
In Matthew.
Stala sta blizu. Preblizu. Njegova roka je bila na njenem pasu. Njena drža... negotova. A ni se umaknila.
David je otrpnil. V prsih mu je močno zadrhtelo. Nato je naredil tri odločne korake naprej.
»Sophie!«
Njeno ime je odjeknilo po prostoru kot udarec. Sophie se je zdrznila. Matthew se je obrnil, obraz mu je bil miren, skoraj izzivalen.
»David?« je zašepetala Sophie, zmedena, ujeta v trenutku.
Davidov pogled se je za hip ustavil na njej – na njenih očeh, licih, rahlo razmršenih laseh – nato pa z ledeno ostrino preskočil na Matthewa.
»Se motim… ali ti je on pravkar poskušal ukrasti nekaj, kar ni njegovo?«
Matthew je ostal miren. »Morda bi morala vprašati njo, komu pripada, David.«
Sophie je obstala med njima, kot da je zmanjkalo zraka. David je naredil še korak bližje, obraz mu je bil napet od jeze in razočaranja.
»Zate je to igra, a zame ni. Vem, kdo je Sophie. In vem, kaj čuti. Tega se ti ne daš, Matthew. Ti si tukaj zdaj, ker sem jaz... ker sem jo izgubil.«
Matthew je zamižal za hip, potem pa rekel: »Morda si jo izgubil, ker si jo premalo držal.«
David se je skoraj pognal proti njemu – a Sophie je hitro stopila mednju, s tresočimi rokami.
»Dovolj!« je dahnila. »Oba – nehajta!«
Njene oči so bile zasolzene, dih ji je pohitel. David se je ustavil. Pogledal jo je – in tokrat brez besa, brez ponosa. Samo bolečina. Samo njej.
»Sophie… moral sem priti. Ne morem več tako. Ne morem te več gledati… z njim. S komerkoli. Ne po vsem, kar sva imela.«
Njegove besede so jo zadelo globoko.
Sophie je začutila, kako ji srce divje bije, in brez besed je obrnila hrbet obema fantoma. S tresočimi nogami je stekla skozi vrata knjižnice, njeni koraki so odmevali po praznem hodniku. Solze so ji že pritekale po licih, a jih je poskušala zatreti.
David je sledil, a je vedel, da mora Sophie pustiti dihati, pustiti ji čas. Matthew je ostal za njima, opazoval njuno dramo s hladnim pogledom. V njegovih očeh se je zrcalila odločnost, da ne bo tako zlahka odnehal.
Sophie je odšla v temo hodnika, z vsakim korakom pa je čutila, da so njene notranje rane še globlje, kot si je upala priznati.
Sophie je stekla, a zaradi nepričakovane razpoke na tleh močno spotaknila in z glasnim udarcem padla na tla. V bolečini je zajokala.
David je takoj pritekel za njo, izredno skrben, a z izrazom skrbi in jeze na obrazu. Pokleknil je ob njej in ji nežno prijel roko.
»Sophie, prosim, povej mi, da si v redu!« je zaskrbljeno dahnil.
Ona je skozi solze le zamahnila z roko, a se ni mogla skriti pred bolečino, ki jo je preplavljala. David jo je nežno dvignil, stisnil k sebi in jo pomiril.
»Nisi sama, tukaj sem,« ji je tiho obljubil, medtem ko je začutil tudi svojo lastno jezo in frustracijo zaradi vsega, kar se dogaja med njima.
Dvignil jo je v naročje in jo nesel v njeno sobo. Tam jo je previdno položil na posteljo in ji obrisal solze.
»Jaz… hvala.« je rekla Sophie.
David ji ni odgovoril, le sklonil se je nad njo in jo poljubil, kot bi jo želel očistiti Matthewovega dotika.
*b* SOPHIE *b*
Ko jo je David poljubil, je Sophie začutila val topline in mešanico olajšanja ter hrepenenja. Njegov poljub je bil nežna tolažba, ki ji je za trenutek pregnala dvome in strahove. V tistem trenutku se je počutila bližje njemu kot kadarkoli prej, a tudi ranljivo in zmedeno.
Ko jo je končno spustil je bila zadihana in srečna obenem.
David se usede ob Sophie na posteljo in jo potegne k sebi, da sta čim bližje. Pogleda jo z odločnim pogledom in reče:
„Sophie, odločil sem se. Zoperstavil se bom očetu in vsem, ki hočejo odločati o najinem življenju. Ne bom te nikoli več spustil od sebe. Ti si tista, ki jo hočem ob sebi, pa naj bo težko, kot je.“
V njegovem glasu je odločnost in iskrena želja, da bosta kljub vsemu ostala skupaj. Sophie začuti novo upanje, a hkrati tudi strah, kaj vse ju še čaka.
Ponovno jo poljubi, a se sunkovito odmakne – spomnil se je poljuba, ki sta ga imela Sophie in Matthew.
David je stisnil zobe in pogledal Sophie naravnost v oči. Jezno je vprašal:
„Ampak kljub vsemu — kaj ti je bilo, da si se poljubljala z Matthewom??!“
Njegove besede so bile polne bolečine in razočaranja, saj mu ni bilo jasno, kako se je to lahko zgodilo, ko sta bila onadva pravkar obljubila, da se ne bosta nikoli več ločila.
Sophie je zardela in sklonila pogled. Prsti so se ji nervozno poigravali z robom odeje.
»J-jaz… ne vem, kaj naj rečem,« je zašepetala. »Vse skupaj… zgodilo se je tako hitro. Nisem želela… vsaj ne tako.«
Njene oči so se počasi dvignile k njegovim.
»Bila sem zmedena. Po vsem… ti in Mia… potem pa Matthew. Bil je tam. Bil je prijazen. In… samo za trenutek sem… potrebovala nekoga.«
David je za hip ostal tiho. Njegove oči so jo pozorno opazovale, kot bi poskušal prebrati vsako senco, ki je zdrsnila čez njen obraz. Potem pa se je rahlo ugriznil v ustnico in zaječal tiho, skoraj nejeverno:
»Sophie… veš, da me to ubija, kajne?«
Glas mu je bil hripav, zadušen. Sklonil je glavo in nekajkrat pomežiknil, kot da bi želel pregnati misel, ki se mu je zarila v srce.
»Ampak hkrati te razumem. In kriv sem tudi jaz. Bil sem prepočasen. Pretiho sem te branil. Preveč časa sem bil…« — pogledal jo je naravnost v oči — »…strahopeten.«
Z roko je nežno prijel njeno dlan in jo stisnil, trdno, a ne vsiljivo.
»Ampak nikoli več. Ne bom več tiho, Sophie. In ne bom več stran. Če me hočeš še vsaj malo, čeprav le toliko, da ti stojim ob strani… ostanem.«
Sophie je nekaj trenutkov samo strmela vanj, v njegove modre oči, v katere se je že tolikokrat izgubila. Srce ji je utripalo hitreje, a zdaj ne več zaradi sramu — temveč zaradi resnice, ki je visela med njima kot neizgovorjeno vprašanje.
Rahlo je nagnila glavo in tiho rekla:
»David… in kako točno misliš biti z mano, če ti tvoj oče tega ne dovoli?«
Besede so zazvenele mirno, a v njih je bilo nekaj bolečega, skoraj obupanega. Kot da je že napol pripravljena na razočaranje.
David je ostal tiho. Ustnice so se mu rahlo odprle, a odgovora ni bilo takoj. Pogledal je stran — skozi okno, v temo noči. Nato pa se je znova obrnil k njej.
Njegov glas je bil nižji, skoraj hripav:
»Ne vem še. Ampak vem, da ne morem več živeti, kot da te nimam. Oče mi lahko vzame veliko — ime, denar, prihodnost… Ampak ne bom več pustil, da mi vzame tebe. Če bo treba, grem. Vse zapustim.«
Pogledal jo je naravnost.
»Si pripravljena, če bo treba, iti z menoj?«
Sophie je ob teh besedah obstala kot vkopana.
Njegov glas ji je rezal skozi misli, skozi vse strahove in dvome, ki so se v njej kopičili tedne. Gledala ga je – ta fant, ki je bil ujet med svetova: med dolžnost in željo, med zapovedano prihodnost in srce, ki jo je iskalo samo njo.
»David...« je zašepetala, a ni takoj nadaljevala. Njene oči so bile polne občutkov – upanja, bolečine, negotovosti, pa tudi tistega skoraj nevidnega žarka vere.
Zasmejala se je tiho – ne veselo, ampak ranjeno. »Ali sploh veš, kaj govoriš? Tvoj svet... ni kot moj. Ti imaš starše, ki ti sestavljajo življenje kot partijo šaha. Jaz pa... jaz še vedno ne vem, kam sploh spadam.«
Nato se je nagnila bliže, a ne da bi ga poljubila. Samo njen obraz ob njegovem, kot da se želi prepričati, da je res tam.
»Ampak... če res misliš to... Če res izbereš mene... potem bom tam.«
Njena dlan je našla njegovo roko in se sklenila z njo, tiho, a trdno.
»Samo... obljubi mi eno stvar, David.«
»Kaj?« je šepnil.
Pogledala ga je naravnost.
»Da se ne boš kar zlomil. Da boš zdržal. Da ne bom tista, ki te bo na koncu morala spet izgubljati.«
Njegov pogled se je zmehčal. Prikimal je.
»Nikoli več.«
V naslednjih tednih je čas tekel drugače.
Ni bilo več skrivanja pogledov čez hodnik, tihe napetosti ali neizrečenih vprašanj. Ko sta si David in Sophie končno dovolila drug drugega – brez strahu, brez izgovorov – je svet postal mehkejši. Toplejši. Kot da se je okoli njiju ustvaril prostor, kjer zunanji svet ne more posegati.
Vsako jutro se je začelo z drobnim nasmehom. David jo je čakal pri vhodu v knjižnico, z rahlo razmršenimi lasmi in kavo v roki – vedno z dvema. Sophie se je najprej smejala tej rutini, a jo je sčasoma začela pričakovati z istim hrepenenjem kot sonce po dolgi noči.
V predavalnici sta sedela drug ob drugem – ne skrivaj, ne izzivalno, samo... naravno. Njuni zapiski so se prepletali, kot da tudi črnilo na papirju že ve, da pripadata skupaj.
Nekateri pogledi drugih so ostali. Zlasti tisti od Matthew-a. A David se ni več zadrževal. Njegova roka je pogosto počivala na Sophijini, kot tiha obljuba: »Tukaj sem. In ostajam.«
Popoldnevi so bili prepleteni s skupnimi sprehodi. Brali so v parku, delali naloge v tihi sobi doma, včasih preprosto ležali na travi in šteli oblake. In v večerih, ko so ostali še spali, se je David potihoma prekradel do njenega hodnika, kjer sta se usedla na tisto majhno zofi – isti, kjer sta se prvič znova našla.
Sophie je pogosto ulegla glavo na njegovo ramo. David je govoril tiho, o prihodnosti, o načrtih, o upanju. O njej. Vedno o njej.
In v tistih trenutkih – med tišino, med dotiki, ki niso zahtevali besed – sta oba začela verjeti, da morda... prav morda... se lahko celo usoda upogne ljubezni.
*b* MATTHEW *b*
Matthew je sedel na kavči in gledal Sophieino sliko na telefonu. Srce mu je razbijalo, kot da bi hotel izleteti iz prsnega koša. Zakaj? Ker ga je bolela vsaka njena beseda, vsak njen pogled, ki ni bil zanj. Jezen je bil na Davida, na srečo, na vse – ampak najbolj na sebe, ker je ni uspel obdržati.
»Kako si je lahko privoščila, da še vedno misli nanj?« je zamrmral. »Jaz sem bil tukaj, čakal, jo čakal… in zdaj? Zdaj jo on ima, a jaz jo hočem nazaj. Vem, da me potrebuje. Samo ne ve še.«
V njegovem pogledu se je vžgal ogenj, mešanica jeze in hrepenenja, ki ni dovoljevala počitka.
»Ne bom se kar tako vdala. Sophie bo moja – pa če bom moral za to premagati celo hordo Davidov.«

Najprej bo pokazal, da razume, kako pomemben je David zanj, in da ni kar navaden tekmec, ampak nekdo, ki ga resno ogroža. To ga je samo še bolj razjezilo in pogrelo njegovo odločnost.
Nato se bo začel pojavljati vse bolj pogosto okrog Sophie — nepričakovano, v trenutkih, ko je najmanj pričakuje. Uporabil bo drobne pozornosti, komplimente, sarkastične opazke o Davidu, da jo začuti na svoji strani.
Zato bo poskušal izzvati njena čustva: ne le hrepenenje po njem, ampak tudi dvome, negotovost glede Davida. Prikazal se bo kot nekdo, ki jo "resnično razume" in ji lahko da več, kot ji David lahko ponudi.
In kar je najpomembneje — ne bo se več zadrževal. Bolj kot prej bo neposreden, divji, hrepeneč. Tako kot resnično misli in čuti.
Kmalu bo njegova.
V trenutko bo pozabila na Davida.
V naslednjih dneh je Matthew postal… prisoten. Povsod.
Ni več čakal, da Sophie pride do njega. Iskal jo je. Predavalnice, knjižnica, jedilnica — vedno se je "naključno" pojavil v bližini. S knjigo v roki, z nasmeškom na obrazu, kot da je vse skupaj le prijazno naključje.
Ko se je pogovarjala z Davidom, se je včasih pojavil za njo in jo nagovoril:
»Sophie, pustil sem ti nkaj v knjižnici – si že pogledala? Mislim, da ti bo všeč.«
Pogled Davida, ki je ob tem poledenel, ga ni motil. Pravzaprav ga je hranil.
Matthew si je ponavljal:
*i* Ne bom je pustil. Bila sva blizu. Bila je pripravljena. Samo motil si jo, David. Ti. Vmes si prišel, ko sva imela trenutek. Ampak to se da popraviti. Zgraditi nazaj. Pokazati ji bom, da sem tisti pravi. *i*
Njegov naslednji korak je bil bolj drzen: začel je puščati drobne sledi.
Na njeni mizi je našla knjigo, ki jo je nekoč omenila. Brez listka, brez imena – a je vedela, od koga je.
V jedilnici se je pojavil s kavo v njeni najljubši skodelici – »Preveč si obremenjena, pomisli tudi nase.«
Na njenem urniku je našel luknjo in se sam povabil na sprehod — nežno, a vztrajno.
Sophie je postajala vedno bolj živčna. Sprva je bila vljudna. Potem jo je začelo dušiti.
Ampak Matthew je imel cilj.
In čeprav so bili njegovi koraki tihi, mehki in celo nežni… v njem je vrelo.
*i* Saj si me hotela, Sophie. Spomni se. Ne moreš me kar izbrisati zaradi nekoga, ki si ga skrivala pred svojim bratom, ki ti je lagal, zaradi katerga si večkrat jokala kot pa se smejala. *i*
In če vse to ne bo dovolj?
*i* Potem bo šel še dlje. *i*
***