Sophie je sedela na šolskem hodniku, zavita v svoj svet, ko je opazila premik iz kota očesa. Ni potrebovala več kot sekunde, da je vedela, kdo je. Matthew. Že tretjič ta teden. Vedno »naključno« v bližini, vedno ravno dovolj blizu, da jo je zmotil.
»Spet ti,« je rekla z rahlim nasmeškom, a njen ton je bil previden.
Matthew se je sklonil, kot da jo čisto mimogrede ogovori.
»Vem, da ti ni bilo do daril, ampak... to sem našel po naključju in takoj pomislil nate,« je rekel tiho in ji v roke položil zavito knjigo. Tisto, ki si jo je omenila nekoč mimogrede. Natančno to izdajo, s starimi, zlatimi robovi. Bila je redka. In dragocena.
Sophie je obstala. Srce ji je za trenutek zaigralo – to ni bilo nekaj, kar bi naredil vsak. A takoj zatem jo je prešinil čuden občutek.
Kako je vedel?
________________________________________
*b* Pozneje tisti dan *b*
David je vse opazoval. Matthew je bil očitno brez zavor. Približal se je Sophie celo med odmorom, čeprav je stal poleg nje tudi David.
Matthew se ni več skrival – njegov pogled je bil neposreden, samozavesten, izzivalen.
Ko je Matthew odšel, je David pogledal Sophie:
»Zakaj mu sploh odgovarjaš?«
»Ni mi treba vsakič zbežat, ko pride mimo, David,« je rekla tiho, a trmasto.
»Je pa čudno, da kar ve, katero knjigo si želela, a ne?« je dodal David, z rahlim posmehom. »A si mu to tudi samo mimogrede povedala?«
Sophie ga je pogledala. Njegove oči so bile temne. Ne jezne – ranjene.
________________________________________
*b* Matthewov pogled*b*
Matthew je sedel v svoji sobi. Na steni je imel tablo. Na njej: slika Sophie.
Pod njo – beležke:
• "Omenila knjigo v knjižnici 12. maja."
• "Nosila verižico z obeskom ob babičini obletnici."
• "Vedno pogleda v desno, ko laže."
• "Njena najljubša pesem: 'All I Want' – verzija s klavirjem."
Vedno korak pred njo. Vedno opazuje.
In zdaj – načrt gre naprej.
Naslednji dan ji bo pomagal »po naključju« rešiti problem z nalogo pri matematiki. Teden zatem bo »naključno« izginila ena izmed Davidovih sporočil, ki je Sophie nikoli ne bo videla.
Majhni posegi. Tihe manipulacije. Dovolj, da se med Sophie in Davidom začno nabirati razpoke.
________________________________________
*b* Medtem pri Sophie*b*
Začenja čutiti nemir. Kot da je nekaj… narobe. Nekdo jo gleda. Sledi ji.
In ko zvečer gleda knjigo, ki ji jo je Matthew podaril, najde listek, skrit med strani:
*i* "Vedno sem vedel, kaj potrebuješ – še preden si sama vedela."
"Spomni se..." *i*
Tisto popoldne, ko je Sophie odprla svoj zvezek za slovenščino, je iz njega padel bel listek. Ni bil podpisan. A rokopis je poznala. Matthew.
Na njem je pisalo:
*i* "Spomni se najinega prvega poljuba.
Kako srečna si bila takrat." *i*
Sophie je obstala. Srce ji je za trenutek utripnilo močneje, kot bi si želela priznati. Tisti poljub. Tisti dan, ko sta bila sama, ko še ni bilo toliko bolečine med njima…
Toda zdaj je bilo drugače. Zelo drugače.
List je hitro stlačila nazaj med zvezke — prav v trenutku, ko je skozi vrata učilnice vstopil David.
»Si v redu?« jo je vprašal, rahlo zamižal, kot da je nekaj slutil.
Sophie se je nasmehnila: »Ja. Samo… razmišljam o nalogi.«
Laganje se je v njenem grlu zataknilo kot trn.
________________________________________
*b* "Naključno" srečanje v knjižnici *b*
Dva dni pozneje. Knjižnica je bila skoraj prazna. Sophie je tiho iskala knjigo o impresionizmu, ko se je zaslišal glas za njo.
»Tukaj si,« je rekel Matthew, kot da se poznata že od nekdaj.
»Naključje?« je vprašala suho.
»Mogoče. Mogoče pa usoda,« se je nasmehnil.
Nekaj trenutkov je molčal, potem pa:
»Sophie… še vedno se spomnim tistega dne. Bil je april. Tisti veter, tisti smeh… Ti si bila prva stvar, zaradi katere sem verjel, da lahko nekdo res pripada nekomu.«
Sophie je pogledala v tla, zmedenost v očeh.
»Matthew… to je bilo nekoč. In to ne pomeni, da si me zdaj lahko kar… lastiš.«
»Ne gre za lastništvo. Gre za to, da vem, kdo si. Bolje kot on. David vidi le površino. Jaz sem pa bil tam… v tvoji tišini, v tvojih besedah, ko si bila razbita.«
Za trenutek sta le stala. Njegove besede so bile kot megla – mehke, a nevarno ovijajoče.
»Greva ven,« je rekel potem. »Na sprehod. Samo kot dva nekdanja prijatelja, ki si imata veliko za povedat.«
Sophie je oklevala. A bila je radovedna. In želela je odgovore.
Prikimala je.
________________________________________
*b*:crescent_moon: Večer v parku *b*
Sprehajala sta se ob robu parka, kjer so svetilke metale dolge sence na pot. Pogovarjala sta se — o vsem in ničemer. O umetnosti, spominih, celo o Davidu.
»Še vedno mi ne verjameš, da si zaslužim drugo priložnost?« je vprašal Matthew tiho, ko sta obstala ob jezercu.
Sophie je globoko vdihnila.
»Ne gre za zasluge. Gre za to, da si šel predaleč. Ti ne opazuješ. Ti pritiskaš.«
Matthew je stopil bližje.
»In ti se še vedno treseš, ko sem ti blizu.«
Sophie ni mogla odgovoriti. Pogledala je stran, a čutila je, da je le nekaj centimetrov od nje. Njegov dih. Njegova roka.
In potem…
Poljub. Kratek, a poln vsega, kar je ostalo neizrečeno.
Sophie je obstala. Njene oči so bile razširjene.
»Matthew… ne!« je šepnila, stopila korak nazaj. »Ne tako. Ne zdaj.«
Obrnila se in odšla.
On pa je za njo gledal — in zdaj je bil prepričan, da jo bo dobil.
________________________________________
*b* Zmeda in nadzor *b*
Čas je mineval. Matthew se ni več trudil skrivati svoje namere — a ni bil vsiljiv na očiten način. Njegova moč je bila v prefinjenosti: v vsakem trenutku, ki ga je ujel, v vsakem pogledu, ki se je zdel predolg, v vsakem poljubu, ki ga je Sophie poskušala zanikati… a si ga je na skrivaj zapomnila.
Najprej so bili ti poljubi kot pozdrav, kot pomota, naklonjenost v trenutku šibkosti.
Potem kot obljuba, ki je ni izrekla, a jo je čutila.
Nato so postali posesivni. Požrešni. Tiho ukazovalni.
Sophie je čutila, da jo Matthew vedno bolj ovija. In David… je čedalje bolj odsoten. V njegovem svetu so spet začeli vladati starši. Njegova tišina jo je bolela. Njegova odsotnost jo je lomila.
________________________________________
*b* Matthewova soba – trenutek zloma *b*
Neke pozne nedelje jo je Matthew povabil v svojo študentsko sobo.
»Samo na čaj, samo malo pogovora, nič posebnega, obljubim,« je rekel.
Sophie je bila utrujena. Od misli, od dvomov, od tišine med njo in Davidom.
Pristala je.
Soba je bila urejena, prijetno topla, dišala je po kavi in nekakšni začimbi, ki ji ni znala dati imena. Sedla sta. Pogovarjala sta se. Matthew je znal poslušati. Prekleto dobro. In govoriti – še bolje.
Potem pa… je tišina postala gosta. Matthew jo je pogledal. Dolgo.
Sedel je bližje.
»Veš… z Davidom si samo žalostno dekle, ki si zasluži boljšega,« je rekel tiho, skoraj nežno.
»Jaz sem priljubljen. Imam denar. In ja — vpliven sem. Če si z mano, si del sveta, v katerem ti nihče ne bo mogel škodovati.«
Sophie je pogledala proč, že pripravljena vstati.
A potem:
»Poleg tega… z Davidom nikoli ne boš mogla biti zares. Njegova družina tega noče. Njegova mati te prezira, njegov oče te ne priznava. In David… bo kmalu izbran za nekoga drugega. Mia čaka. Ti si le… vmes.«
Sophie se je obrnila proti njemu. V očeh so ji bile solze. Ne zaradi Matthewovih besed.
Zaradi tega, ker so se v globini njenega srca zdela resnična.
Matthew je stopil do nje, prijel njen obraz.
»Pusti Davida. Pusti to, kar boli. Dovoli mi, da te naredim srečno. Lahko imava vse.«
Sophie ni odgovorila.
Ko jo je poljubil, ni odgovorila, a tudi ni odmaknila obraza.
Ko ji je stisnil roko, ni več upirala pogleda.
Ko je rekel: »Sva par, Sophie. Midva sva zdaj midva,« je le tiho prikimala.
Ne iz ljubezni.
Iz izgube.
Minili so trije dnevi, odkar sta Sophie in Matthew uradno postala par.
Hodnika v šoli nista mogla prečkati, ne da bi kdo rekel:
*i* »Sta tako lepa skupaj!«
»Matthew, res si jo znaš izbrat!«
»Sophie, zdaj pa res žariš!« *i*
Matthew je užival v pozornosti. Njegov nasmeh je bil samozavesten, pogled lastniški. Ročno jo je držal za pas. Poljubil jo je tik pred vrati učilnice, vedoč, da David stoji le nekaj korakov stran.
Davidov pogled je bil tih, ranjen, kot da se ruši nekaj, kar ni imel moči ustaviti.
Ko sta se njuni pogledi srečali, je Sophie hitro pogledala stran. V očeh se ji je za hip prikazala žalost — in David jo je ujel.
A prepozno.
________________________________________
*b* Matthew postaja lastnik *b*
Začelo se je z drobnimi stvarmi:
»Sophie, ne objavljaj tega storyja. Ni zrelo.«
»Ne druži se več z Zoey, vedno te samo vleče v svojo dramo.«
»Tole obleko daj proč – preveč razkazuje. Raje nosi to, kar sem ti kupil.«
Sophie se je včasih nasmehnila, poskušala oporekati, a Matthew jo je vedno znal »prepričati«.
Ali z rožami.
Ali s tem, da je postal hladen in jo ignoriral.
In ko je začel zahtevati geslo njenega telefona, se je znotraj nje nekaj premaknilo.
»Saj mi zaupaš, kajne?« je rekel. »Če ti lahko dam sebe, lahko tudi ti meni daš… drobne stvari.«
Sophie je molčala.
Dala mu je geslo.
________________________________________
*b* Izolacija *b*
Cloe jo je začela pogrešati. Zoey jo je iskala med odmori.
Sophie se ni oglašala.
Matthew je začel brisati sporočila, odgovarjal v njenem imenu, ignoriral klice.
Njena oblačila so zdaj popolno usklajena z njegovimi željami. Njeni storyji minimalistični, estetski, vedno z njegovim imenom nekje zraven.
Njena smejalna gubica – skoraj izginila.
Sophie je postajala bolj tiha.
Bolj »urejena«.
Bolj… prazna.
________________________________________
*b* David *b*
David ni več prenesel tišine.
Pristopil je k njej v knjižnici, tiho, a odločeno.
»Sophie. Pogovoriti se morava. Samo enkrat. Iskreno. Brez njega.«
Sophie je pogledala stran, stisnila ustnice.
»Ni pravi čas.«
»Kdaj pa bo? Ko boš popolnoma pozabila, kdo si?«
Tišina.
Potem je samo zašepetala:
»Ne smem.«
In odšla.
David je ostal sam. In v njegovih očeh je bil ogenj.
Ne ljubosumje. Ne več samo bolečina.
Zdaj – skrb. In strah.