*b* Ko se svetloba zaduši *b*
V sobi je vladala tišina. Zavese so bile zagrnjene, kot vedno. Matthew je ležal na postelji, zgoraj brez, z očmi, uprtimi v strop. Sophie je sedela na robu postelje, tiho, z rokami v naročju. Bila je že v njegovem puloverju – prevelikem, mehkem – a vse, kar je v njej tlelo, je bilo trdo, zategnjeno in budno.

Matthew je vstal. Počasi. Pristopil k njej z roko, ki je drsela po njenem vratu, v lase.
»Sophie, zakaj si danes tako… odmaknjena?«

»Samo… utrujena sem,« je zašepetala.

Njegov prst se je ustavil na gumbu. »Ne mi lagat. Saj veš, da vem, kdaj nekaj skrivaš.«
Pogledal jo je naravnost.
»Je kdo stopil med naju? Si spet pisala Davidu?«

Sophie je pogoltnila. Njena roka je nehote pritisnila ob žep, kjer je imela skrito Nokio, še vedno izklopljeno.

»Ne. Ne pišem nikomur. Res ne. Samo… nocoj ne zmorem, Matt.«

Njegove oči so se potemnile. Ne jezno – huje. Užaljeno.

»Torej me nočeš?« Njegov glas je bil prazen. »Sovražiš me zdaj? Po vsem?«

»Ne, ne sovražim te, jaz samo… ne danes. Prosim.«

Hotel je nekaj reči, a se je le približal. Njegove roke so zdrsnile ob njenem pasu. Njegova sapa je bila topla na njenem vratu.
»Ampak jaz te hočem. Ti si moja, Sophie. Saj veš to, a ne? Tukaj si. Sama si hotela to.«

Začela se je odmikati. Počasi. Nežno, da ne bi sprožila… česa.
Njena dlan je nežno pritisnila ob njegovo prsa.

»Prosim, ne nocoj. Samo… rabim, da me razumeš.«

Njegova roka je zastala. Dih je postal hladnejši.
»Vedno me potisneš stran, kadar si ti to izbereš. Ampak jaz sem tukaj vsak dan. Jaz skrbim zate. Jaz sem vse, kar imaš. Jaz te ljubim.«

Sophie je prvič vstala. Bosa, v njegovem puloverju, z razmršenimi lasmi in drhtečo voljo.
»To ni ljubezen, Matthew. Če me moraš prepričevat, potem to ni… ljubezen.«

Za hip sta molčala. Tišina je bila težka, a napeta kot struna.

Matthew je pogledal stran, potem pa – presenetljivo – se je nasmehnil.
»V redu, Sophie. Počakava. Jaz imam čas. Ampak… ne pozabi, kam sodiš. In kdo te je rešil, ko so te vsi drugi pustili.«

Sophie se je obrnila stran, a tiste besede… so se ji zaregle v notranjost.
Zrla je v okno. Vedela je: čeprav je nocoj rekla ne, bo prišel dan, ko ji ne bo več pustil izbrati.

***
Matthew se je spreminjal. Ni bilo več tistega šarmantnega, skrivnostnega nasmeha, ki jo je včasih omamil. Zdaj so bili njegovi dotiki hitrejši, pogled ostrejši, bližina bolj… tesnobna.

Vsak njen gib je opazoval. Njeno telo – njegov zemljevid. Njene oči – njegovo ogledalo. Vsaka beseda, ki ni bila takojšnja potrditev, ga je spremenila v nekaj… neznanega.

*i* Telefon. *i*
Sophie ga ni več smela imeti ponoči. »Modra svetloba škodi spanju, ljubica,« je rekel, a pravi razlog je bil drug. Vsak večer ji ga je vzel iz rok in pospravil v svoj nočni predal. Ko ga je kdaj našla odprtega, so bile tam samo dve imeni: Matthew in Filip.

»Zakaj si to naredil?« ga je nekoč vprašala, ko sta sedela na kavču. V ozadju je igral nesmiselni film, ki ga nista zares gledala.

Njegov nasmeh je bil lažen. Preveč miren. »Ker mi lahko zaupaš. Vem, da so ti tvoji ‘prijatelji’ škodovali. Govorili grde stvari o meni. Hotel sem te zaščititi.«

»Ampak… nisem jaz tista, ki mora odločati, kdo me sme kontaktirat?«

»Ne, Sophie. Ne več. Ti si bila izgubljena, zmedena. Zdaj si pri meni. V varnosti. Dokler me ubogaš.«

Zadnja beseda je padla v sobo kot sence pred nevihto.
Ubogaš.

Tisto noč je prvič zaklenil vrata spalnice od znotraj.

Noči so bile najhujše.
Ko je legla v posteljo, je začutila njegovo roko, ki se je ovila okoli nje kot veriga. Včasih jo je tiho opazoval, ko je spala. Drugič jo je zbudil, ker je v spanju zastokala.

»Si sanjala Davida? Si spet bila z njim v glavi, Sophie?«

»Ne, Matt. Ne vem. Ne spomnim se…«

Njegov glas je zvenel kot rezilo. »Tvoje telo se ga spomni. Misliš, da tega ne vidim?«

Prijel jo je močneje. »Ampak jaz sem zdaj tukaj. On ni. In če me hočeš ob sebi, potem… boš MORALA pozabiti.«

Tisto noč, ko je Matthew zaspal z roko čez njen trebuh kot lisica čez plen, je Sophie v tišini segla po stari Nokii. Tiho jo je prižgala pod odejo. Srce ji je razbijalo.

*b* 2 neodgovorjeno sporočilo. *b*
*i* Zoey: “Sophie… si še tam? Si v redu? Samo en znak, prosim.”
Cloe: "Kaj ko bi skupaj kaj počele? Šle na izlet? :)" *i*

Sophie je pisala z zadržanim dihom:
*i* »V redu sem. Za izlet ne vem, če se mi bo uspelo izmuzniti...« *i*


*b* Miza za dva *b*
Matthew jo je tisti večer povabil ven. Prvič po tednih. »Samo ti in jaz, Sophie. Brez zidov, brez senc. Obljubim, da bo lepo,« je rekel s tistim mehkim glasom, ki je nekoč obljubljal varnost.

Izbrala je obleko, ki ji jo je on prinesel iz nekega dragega butika. »Za posebne večere,« ji je šepnil tisti dan, ko ji jo je podaril, »ko se mi boš hotela prikazati kot nekaj… popolnega.«

Sophie ni imela več drugih oblek.

Restavracija je bila tiha, intimna. Sveče so metale migetajoče sence po njegovem obrazu. Bil je čeden, bleščeče samozavesten. In v tistih trenutkih se je zdelo, da je vse normalno. Da bi lahko pozabila.

On je znal to narediti. Ustvariti iluzijo. Čarovnijo.

»Videti si… nepopisno lepa,« je zašepetal in se s prsti dotaknil njene roke čez mizo. »Večer je najin, ljubezen.«

Smejala se je, skoraj iskreno. Hotela je verjeti. Hotela je tisti večer samo… biti.

A vsak dotik je bil preveč premišljen. Vsak nasmeh – predolg. Matthew ni sproščen. On upravlja.

Kasneje v njegovem avtu:
Vožnja domov je bila tiha. Mesto je drselo mimo oken kot pozabljene misli. Matthew jo je prijel za koleno in ne spustil.

Ko sta vstopila v stanovanje, je vrata zaklenil takoj, tiho, mehko – kot da zapira škatlico z nečim dragocenim.

»Nisem še utrujen,« je rekel, ko je sedel na rob postelje. »Ti si?«

Sophie se je zazrla v tla. Srce ji je bilo prehitro.

»Matthew… lahko samo spiva danes? Prosim…«

Njegov obraz se je premaknil iz sence v svetlobo. Njegov nasmeh ni izginil, a nekaj v očeh je počilo.

»Spiva? peljal sem te ven. Obnašala si se čudovito. Bila si moja, to si si želela, kajne? Zakaj bi zdaj ustavila?«

Stopil je bližje. Zdaj je bila ujeta med posteljo in njegovim telesom.

»Ne… Matthew, prosim… jaz… nocoj ne…«

Njegove dlani so že potovale čez njene roke, ramena, vrat. Prijem je bil nežen, a prisilen. Ustnice so iskale njene, a ona se je odmaknila.

Zato jo je prijel.

Trdneje. Globlje. Brez dovoljenja.

»Ne igraj se z mano, Sophie. Ti si moja. Hočem te. Vedno si me hotela. In zdaj si tu. In boš… tu.«

»Ne. Prosim, ne tako. Ne zdaj…«

A on je nehal poslušati.

Tisto noč… je Sophie obmirovala. Njen glas je izginil v blazine. Njene solze v temo. Njeno telo… mu je pripadlo.

In ko je končal, jo je samo poljubil na čelo. »Dobro si bila. Toliko bolj moja zdaj.«

Zjutraj je sedela v kopalnici, bosa, z razkuštranimi lasmi, in strmela v tla.
Nobene modrice.
A vse je bolelo.

Njene roke so se tresele, ko je vzela Nokio.
*i* Zoey, pomagaj mi. Nimam več moči. Nisem več jaz. *i*