Cloe in Zoey sta čutili, da Sophie tone. Njene oči so postajale prazne, njen glas pridušen, in tudi ko se je smehljala, je nekaj v njej umiralo. Nekega večera sta se v tišini dogovorili: pomagali ji bosta pobegniti.

Noč je bila temna, tiha, a polna nemirnega srčnega utripa. Sophie je skozi vrata zdrsnila kot duh, njen dih je bil komaj slišen. Matthew je spal. Sanjal, da je ona poleg njega. Ni vedel, da sanja zadnjič.

Cloe in Zoey sta jo čakali za vogalom, motor je bil že pripravljen. Nihče ni spregovoril. Ko so se odpeljali, je v Sophie prvič po dolgem času zares zažarelo upanje.

*b* NEKAJ DNI PRED POBEGOM *b*
Cloe in David sta postala neločljiva. Skupaj sta iskala dokaze, da bi lahko razkrinkala Matthewovo zlobo, njegov nadzor, manipulacijo. A vse, kar sta imela, je bilo prešibko. Matthew je bil preveč previden.

V nekem trenutku, ko sta v napetem molku pregledovala datoteke in izpise, je David pogledal Cloe in... jo poljubil. Bila je zmedena, prestrašena – a ni ga ustavila. Srce ji je divjalo. To skrivnost je zaklenila vase.

*b* SOPHIE *b*
Sophie se je po pobegu umaknila. Znova je bila sama. Po vsem, kar je doživela, si je prisegla, da nikoli več ne bo zaupala moškemu. Ne Davidu, ne Matthewu. Nikomur.

*b* JUTRO PO POBEGU *b*
Matthew se je prebudil sam. Postelja je bila hladna. Njen vonj je počasi izginjal iz blazine. Skozi tišino jutra se je prebil obup, ki ga je stiskal kot železni obroč.

Hotel je le ljubezen. Nekoga, ki bi ostal. Ki bi razumel njegovo temo, njegovo praznino. Hotel je Sophie – ne kot ujetnico, ampak kot sidro.

Sedel je za mizo in ji napisal pismo. V njem ni opravičeval svojih dejanj, a razgalil je svojo bolečino, svojo osamljenost. Priznal je, da jo je ljubil. Da jo ljubi. Vedno bo.

*b* SOPHIE *b*
Sophie je pismo brala večkrat. Vsaka beseda je v njej zvenela kot pozabljen akord. Hotela ga je sovražiti. A ni mogla. V njej se je nekaj ganilo. Vse noči, ki sta jih preživela skupaj... Njegovi dotiki, njegova tišina, njegova obsedenost. Mogoče je bilo bolno – a bilo je resnično. In nekako... globoko znotraj... ga je vzljubila.

*b* NEKAJ DNI KASNEJE *b*
Neke noči, ko ni mogla več zdržati nemira v sebi, je šla ven. Sprehajala se je po parku, dokler se ni zaletela v nekaj visokega, podebega mlademu moškemu.


»Sophie,« je zašepetal.

»Matthew...«

Besede so odpovedale. Ostali so samo pogledi, napetost, nežno trepetanje rok. In poljub, poln hrepenenja in strahu. Od tiste noči sta se začela skrivaj sestajati.

*b* CLOE in DAVID *b*
Tudi Cloe in David nista mogla več zanikati svojih občutkov. V skrivnih trenutkih, ko ni bilo nikogar, sta si pripadala. Njuni poljubi so bili požrešni in krhki, obteženi z občutkom krivde. A tudi z osvobajanjem.

Cloe je svojo skrivnost zaupala le eni osebi – Zoey. »Prosim, ne povej ji. Sophie ima zdaj Matthewa. Nič več ji ni mar za Davida,« je šepnila.

Zoey je bila tiho. A tistega večera, ko je v šolskem hodniku po naključju ujela Sophie in Matthewa, kako se poljubljata v senci, se je vse spremenilo.

»Cloe, zdaj ji moraš povedati. Če ima Matthewa, ji ne bo mar... kajne?«

A motili sta se.

Ko je Sophie izvedela za Cloe in Davida, se je v njej nekaj zlomilo.

In čeprav je zdaj imela Matthewa... je nekaj v njej znova umiralo.