Pisalnica
*b* PREJŠNJIČ: *b* Ko sva se ločila, so moje ustnice še vedno nosile občutek njegove, rahlo omamljene in polne sreče.
Oba sva nekaj trenutkov molčala. Zdelo se je, kot da je ves svet obstal samo za naju. Jezero je bilo tiho, listje na drevesih pa se je komaj zaznavno pozibavalo v jutranjem vetru.
»Oprosti, če sem bil prehiter,« je tiho rekel David in me pogledal z mešanico skrbi in upanja v očeh.
Pogledala sem ga, rahlo zardela, srce mi je še vedno bilo kot noro. »Ne, ni bilo prehitro,« sem komaj slišno rekla. »Bilo je... prav.«
David se je nežno nasmehnil in me znova prijel za roko. Še nekaj časa sva hodila ob jezeru, a tišina med nama ni bila neprijetna. Bila je tista posebna tišina, ko ne rabiš govoriti, ker je že vse povedano.
Ko sva se vrnila proti internatu, so bile luči v jedilnici že prižgane. Zunaj se je začel zbirati prvi val zaspanih dijakov.
»Boš komu povedala?« me je vprašal.
Zasmejala sem se. »Mislim, da mi sploh ne bo treba. Cloe in Zoey bosta to ugotovili še preden jima karkoli povem.«
»Prav imaš,« se je nasmehnil. »Tako ali tako znata brati tvoje izraze bolje kot kdorkoli.«
Ko sem prišla nazaj v sobo, sta Cloe in Zoey že čakali. Celo oblečeni sta bili. Seveda.
»Noooo?« je vprašala Cloe z nagajivim nasmeškom.
»Aha, torej je bilo tako, kot sva predvidevali,« je dodala Zoey in se vrgla na posteljo. »Samo še povej, kdaj naj rezervirava poročno dvorano.«
»O bog, Zoey!« sem zavila z očmi. »Bil je samo… sprehod.«
»S sprehodom si bila sicer zelo dolgo stran,« je pripomnila Cloe, a v njenih očeh je bilo videti pristno navdušenje.
Vzdihnila sem. »No prav. Me je poljubil.«
V trenutku sta obe zakričali in začeli skakati po sobi, kot da sem jima pravkar povedala, da bosta šli na turnejo z najljubšim bendom. Jaz pa sem samo sedla na posteljo in si z roko pokrila obraz. Mešanica zadrege in sreče me je grela od znotraj.
In prav v tistem trenutku sem vedela nekaj zelo pomembnega.
To leto bo nepozabno.
Ne le zaradi šole, ocen, domačih nalog ali plesov.
Ampak zaradi prijateljstva, nepričakovanih trenutkov… in prvega pravega poljuba.
***
Ojla!
Nov del po 23 dneh!
Zdaj bo spet izhajalo vsak dan ker je konec šole in ja!
Imam več časa.
Lp,
Ravenclawgirl
Oba sva nekaj trenutkov molčala. Zdelo se je, kot da je ves svet obstal samo za naju. Jezero je bilo tiho, listje na drevesih pa se je komaj zaznavno pozibavalo v jutranjem vetru.
»Oprosti, če sem bil prehiter,« je tiho rekel David in me pogledal z mešanico skrbi in upanja v očeh.
Pogledala sem ga, rahlo zardela, srce mi je še vedno bilo kot noro. »Ne, ni bilo prehitro,« sem komaj slišno rekla. »Bilo je... prav.«
David se je nežno nasmehnil in me znova prijel za roko. Še nekaj časa sva hodila ob jezeru, a tišina med nama ni bila neprijetna. Bila je tista posebna tišina, ko ne rabiš govoriti, ker je že vse povedano.
Ko sva se vrnila proti internatu, so bile luči v jedilnici že prižgane. Zunaj se je začel zbirati prvi val zaspanih dijakov.
»Boš komu povedala?« me je vprašal.
Zasmejala sem se. »Mislim, da mi sploh ne bo treba. Cloe in Zoey bosta to ugotovili še preden jima karkoli povem.«
»Prav imaš,« se je nasmehnil. »Tako ali tako znata brati tvoje izraze bolje kot kdorkoli.«
Ko sem prišla nazaj v sobo, sta Cloe in Zoey že čakali. Celo oblečeni sta bili. Seveda.
»Noooo?« je vprašala Cloe z nagajivim nasmeškom.
»Aha, torej je bilo tako, kot sva predvidevali,« je dodala Zoey in se vrgla na posteljo. »Samo še povej, kdaj naj rezervirava poročno dvorano.«
»O bog, Zoey!« sem zavila z očmi. »Bil je samo… sprehod.«
»S sprehodom si bila sicer zelo dolgo stran,« je pripomnila Cloe, a v njenih očeh je bilo videti pristno navdušenje.
Vzdihnila sem. »No prav. Me je poljubil.«
V trenutku sta obe zakričali in začeli skakati po sobi, kot da sem jima pravkar povedala, da bosta šli na turnejo z najljubšim bendom. Jaz pa sem samo sedla na posteljo in si z roko pokrila obraz. Mešanica zadrege in sreče me je grela od znotraj.
In prav v tistem trenutku sem vedela nekaj zelo pomembnega.
To leto bo nepozabno.
Ne le zaradi šole, ocen, domačih nalog ali plesov.
Ampak zaradi prijateljstva, nepričakovanih trenutkov… in prvega pravega poljuba.
***
Ojla!
Nov del po 23 dneh!
Zdaj bo spet izhajalo vsak dan ker je konec šole in ja!
Imam več časa.
Lp,
Ravenclawgirl
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dober del! :kissing_heart::cherry_blossom::thumbsup: Kar predstavljala sem si lahko vse. Res - lahko bi bila televizijska nadaljevanka ali kaj takega! :sweat_smile:
1
Zradiran račun
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hejj,
spet je super<33
'bila je tista posebna tisina, ko ne rabis govoriti, ker je ze vse povedano' to je tok realno, pa ful dobr stavek se mi zdi, obozujemm<333
pa da bo to leto posebno je tut ful dobrr, res ti znas tok dobr vse obesedit<3
pa itakk, zgodba nasploh je on topp<333
uzivejj
<33
spet je super<33
'bila je tista posebna tisina, ko ne rabis govoriti, ker je ze vse povedano' to je tok realno, pa ful dobr stavek se mi zdi, obozujemm<333
pa da bo to leto posebno je tut ful dobrr, res ti znas tok dobr vse obesedit<3
pa itakk, zgodba nasploh je on topp<333
uzivejj
<33
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
jejj res kuuul
1
Moj odgovor:
Just a person
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Megla v moji glavi
dan, jaz sm mal deep v tezavah. pač zadnje čase mam sam feeling da se moj lajf stopnjuje na slabše, ceprav še vedno ni to nč v primerjavi z resnimi težavami k jih majo ljudje... tko vem da so hujše stvari na svetu in sem thankful za to kar imam, sam... ne spim dovolj, spim ko en trapast vampir in ne znam se odvadit. mnogo prevec casa zabijem na telefonu in počas ga že mal sovražm (iz upora nocem zamenjat razpadajočega ovitka kerr če se jaz ne zmorem normalno spočit pol si tud fon ne zasluž novga ovitka kerrr pac lajf je tak. kdo pa rabi fon.) AMPAK hkrati se ne morem odtrgat od te *** napravce. sovražim fon in komp in elektroniko in ai in del sebe, ki še vedno drži to škatlo v roki, sam ne znam si pomagat. prepricujem se, da je vse ok in končam s povprecjem 6h uporabe fona na dan. to je bolano in ne vem kaj narest. po drugi strani pa... vem da lahko, tko fizično lahko, sam fliknem fon v eno omaro ane? in to mi daje to napačno 'moč' da nobenemu nč ne recem in živim tko naprej. iz odlicnega uspeha v oš padam med tiste, k dobijo komaj 2 v sš in iskreno mam feeling kot bi bli uni spičasti cevlji za v gore (za sneg? ne vem besede) komi dovolj da ne padem v prepad. tko na robu se držim in drsim centi po centi navzdol.
hocem naredit spremembo in nocem profesionalne pomoci, vem da je vredno zivet in ne nimam samomorilnih misli, niti samoposkodujem se ne (obcasno zarivanje nohtov v dlan ne velja ane haha) in pac ja. fajn bi blo met kej vec od zivljenja kot sam survivat vsak dan posebi s 4-6 ur spanja :/
hvala vsakemu ki si bo vzel kaksno minuto in mi something predlagal... ker se res počutm ko en meglen oblacek k ma občasne napade smeha in se dela da je njegovo zivljenje soncek in mavrica.
hocem naredit spremembo in nocem profesionalne pomoci, vem da je vredno zivet in ne nimam samomorilnih misli, niti samoposkodujem se ne (obcasno zarivanje nohtov v dlan ne velja ane haha) in pac ja. fajn bi blo met kej vec od zivljenja kot sam survivat vsak dan posebi s 4-6 ur spanja :/
hvala vsakemu ki si bo vzel kaksno minuto in mi something predlagal... ker se res počutm ko en meglen oblacek k ma občasne napade smeha in se dela da je njegovo zivljenje soncek in mavrica.
