Živjo, tu je nov del.:heartbeat: Res mi je žal, da ga ni bilo prej, ampak zaradi šole nimam časa, da bi ga napisala. Vseeno uživajte!:purple_heart::blue_heart::grinning::green_heart::heart::yellow_heart:

Ko sem končno urejena stric pritisne na gumb in tend je od vznotraj spet kot prej.

Danes je 30 avgust. Gneče skoraj ni, zato bomo na letališču že zvečer in se bomo lahko v miru pripravili na odhod. »Kdaj pa sploh je odhod?« vprašam Adriana. Odgovori mi. »Trikrat. Prvi razredi morajo nujno na prvo letalo, ki odpelje ob 9. zjutraj, ostali pa se lahko odločijo na katero letalo bodo šli. Naslednje letalo je ob 12., zadnje pa ob 15. Jaz bom šel kar s tabo.« Zadovoljno mu pokimam, saj bi bila rada čim prej v šoli in mi je všeč, da moram na prvo letalo. Najboljše pa je, da bo šel lahko Adrian z mano. »Na katero letališče pa sploh gremo?« se presenečeno vprašam. »Boš videla,« reče stric.

Zdaj je večer. Še vedno se peljemo po magičnem svetu, mi pa tudi še vedno ni jasno kje je letališče. Takrat stric reče. »Evo, zdaj moramo samo še nazaj v normalen svet, pa bomo tam.« Zdaj se na pol razhudim. »Hočeš reči, da smo se za brez veze ves čas peljali po tem svetu. Mislim, saj mi je všeč ampak, zakaj enostavno nismo šli po navadnem.« »Pa ravno v tem je fora,« se zasmeje stric. »Če želiš do tega letališča moraš iti po tem svetu, ker po navadnem svetu (da prideš do letališča) potrebuješ še enkrat toliko, če je gneča pa še dvakrat. In zato gremo malo pred letališčem v navaden svet, ker je letališče tam. Če bi bilo v magičnem svetu bi vse družine v katerih so magični samo otroci izvedele zanj, ker bi jih do sem morale pripeljati!« »Aaaaa,« zdaj mi je že vse bolj jasno. Stric čez nekaj časa res zavije skozi podobna vrata, ki so tudi vodila v ta svet. Ko pridemo v navaden svet zgleda, kot, da smo prišli iz avtopralnice. Tako vsaj nihče ničesar ne posumi. Zdaj se tend spremeni v avto. Avto se še nekaj minut pelje, potem pa pred sabo zagledam velik, ampak res velik napis: LONDON'S AIRPORT 500 m. Ker znam angleško vem, da to pomeni: LONDONSKO LETALIŠČE. In po pripisu 500 m je očitno tudi zelo blizu. Zelo se razveselim. Avto se pelje še naprej in čez minuto ali dve zagledam ogromno letališče. Avto se vstavi. Danes bomo prenočili v tendu. Brez skrbi, tudi če zgleda kot avto je od vznotraj lahko prikolica!« zadovoljno pove stric. Ko pritisne na gumb se spet vse spremeni. Z Adrianom in s stricem se vsedem za mizo. »Tri vrčake,« reče stric in iz nekje s krožnički vred priletijo tortam podobne sladice. »Pa ne spet,« gre na bruhanje Adrianu. »Od njih mi je bilo že na Magrydu slabo!« »No prav. Dve vrčaki prosim!« se jezno zadere stric in ena vrčaka nekam odleti. Ko poskusim svojo ne morem verjeti. Dejansko je dobra. In škržnjava trava tudi. Ker sem gledala Harry Potter in ognjeni kelih, se mi je prej zdela ogabna, ker se je tudi Harry zgnusil, ampak zdaj se mi je zdela zelo dobra. Ubistvu ima okus po sladkorni peni in smokijih! Ko smo pojedli je bil čas za spanje. Na to sem komaj čakala, ker bom (ko se bom zjutraj zbudila) z letalom odpotovala na Magryd!


Se nadaljuje...