Hej! Prepričali ste me in tu je nov del XD!:purple_heart: Še enkrat oprostite, da me ni bilo! Vseeno uživajte!

Vlegla sem se na posteljo in gledala Adriana, kako si na neki čudni uri nekaj nastavlja. »Kaj delaš?« ga vprašam. »Budilko si štimam, pozabil sem že kako se nastavi na navadni uri. Aja, to je čavčav, z njim si lahko nastaviš vsak alarm, uro, minuto, ali leto, oh, čakaj, celo desetletje in vedno se bo alarm sprožil. Jo je pa malce težko nastaviti,« pove Adrian. »Ooo, uau!« Vem, da sem to besedo v teh dneh rekla že neštetokrat, ampak je vse tako razburljivo. Ko se mi ne da več gledati Adriana, se pokrijem z deko in zaspim.

Pa me spet nekdo zbudi! In tokrat je to čavčav, ki ga je včeraj nastavljal Adrian. »Čas je, da vzamemo kovčke in gremo na letališče,« vzklikne stric. »Juhu,« zavpijem namesto odgovora. Stric iz tenda potegne ogromna kovčka in dve živali. Ena je moj rešman Spookie, druga pa mislim, da je od Adriana, ker jo prvič vidim. »Kaj pa je ta žival?« ga vprašam. »Misliš bubko?« skomigne Adrian. »Ja,« mu pokimam. »In, kako mu je ime.« »Ji je ime,« me besno popravi Adrian. »Čisto vsi mlajši jo zamešajo za fantka! In ja, ime ji je Bell!« reče ponosno. Čisto se raznežim. Tako je luštna! »Če nočeta zamuditi letala, potem zagrabita kovčke in pojdimo!« naju začne priganjati stric. Hitro pograbiva vsak svoj kovček in ga natovoriva na bližnja vozička, nanju pa dava še Bell in Spookija. S stricem gremo skozi glavni vhod. Ko pridemo na letališče tam kar mrgoli otrok! Sprehodimo se proti letališču. »Kje pa je letalo 7 in ½?« začudeno vprašam, ker ga nikjer ne vidim. »A moramo tako kot pri Harryju Potterju skozi pregrado?« Stric se nasmehne in me vsmeri proti zanikrnemu dvigalu na katerem piše: V POPRAVILU! Brezskrbno vstopi vanj, midva z Adrianom (jaz sem osupla in navdušena hkrati) pa za njim. Stric na dvigalu pritisne številki sedem in osem hkrati. Dvigalo se namesto na vzgor začne peljati naprej. V nadstropju z višjo številko smo, hitreje gre. Na koncu se ustavi med številko sedem in osem, tako, da mislim, da smo se zataknili in postanem panična. Potem se mi pa posveti. Tu je letalo 7 ½! Od veselja skoraj zavpijem in tudi bi, če se ne bi odprla vrata. Znajdem se pred ogromnim letalom pred in že v katerem je ogromno otrok. Nekateri imajo na sebi že oblečene uniforme barve svoje podšole, drugi pa so prav smešno oblečeni. Mogoče je taka magijska kultura. S stricem se poslovimo, z Adrianom pa se mu na koncu še zahvaliva za vse. Skupaj se odpraviva v letalo, stric pa nazaj proti dvigalu, ki kar stoji tam na sredi letališča. Adrian mi reče. »Poglej... Jaz sem star 16, tako, da hodim v 4. razred. In no... Četrti razredi tako kot vsi drugi sedijo v svojem prostoru. Zato boš morala sedeti brez mene. Ampak ničesar se ti ni treba bati, ker ti bodo profesorji dali vsa navodila.« Pokimam mu in on se mi nasmehne. Pospremi me do prvega prostora, on pa se napoti v svoj prostor. Ko odprem vrata se mi zdi kot, da sem (tako vsaj rečejo na letalih) v prvem razredu. Vse je tako lepo, da je skoraj, kot, da ne bi bilo res. Navdušeno odkorakam do najbližjega sedeža.


Se nadaljuje...