Dober večer! Tukaj je eno presenečenje, za konec leta! 🥳:grin::grin:Zdej, tle je zdraven delček odstavka od prejšnjega dela, da se znajdete, in ja, še vedno smo pri Salemu in harpijah. Recapa prejšnjega dela tukaj na žalost trenutno ni, v celoti, ampak v prihodnjih urah bo dodan. Uživajte v branju!
*b*Recap:*b*
V prejšnjem delu je Connor začel Mel razlagati o svetu igre Warhammer Fantasy, in Mel se je začela spraševat, če ji postaja vseč (odgovor je ja). Melody pol obisče njen najbolši prijatelj Jay, in skup gresta v graščino na vrhu hriba. Tam malo stikata naokoli, nato pa Jay vidi nek grozljiv stvor (vampir je bil), in zbeži iz sobe. Najde Mel, in oba zbežita ven.
~~~~~~~~~
*b*Plywood KY, sredi novembra, 2019, 5 let nazaj*b*
Pogledal je gor, in videl še eno harpijo, kako leti proti njemu, razpon njenih kril pa je meril okoli tri metre, če ne več.

Pristala je na kamnitih tleh, nedaleč stran od njega. Vseh deset harpij se je zbralo v krog, nakar so se začele pogovarjati v nekem neznanem jeziku. Vse so nosile nekakšno oblačilo, ki jim je segalo do kolen, in je najbiljžje spominjalo na oblačila izklesana na starodavnih grških ali rimskih kipih. Harpija, ki ga je prvo ogovorila, pa je čez to nosila nekakšen bakren oklep. Vse so bile v belem, razen ene, ki je bila oblečena v mešanico vijolične in škrlatne.

“Iz kje pa ste? Iz starodavne Grčije?” Vse harpije so se istočasno zazrle proti njemu.
“Se opravičujem, ker sem vas prekinil-“ Nenadoma ga je naenkrat po celotnem telesu ostro zabolelo, kot da bi ga od znotraj opeklo. Pogledal je gor, in zdaj so vse harpije izgledale ogromne. Očitno se je pomanjšal. Odprl je usta, da bi spregovoril, a namesto tega je zamjavkal. Pogledal je navzdol, in opazil mačje tačke, kjer bi morale biti njegove roke.
*i*‘Že ko sem mislil, da ta teden ne more biti bolj čuden,’*i* je pomislil. Nato ga je zadela še ena misel. *i*Kako se bom spremenil nazaj? Kaj če bom za vedno ostal takšen?!?*i*
Ena izmed njih je rekla nekaj, kar se je slišalo kot: “Rae anak alnirin Feyin kes.” Harpije so se nato spogledale med sabo, in začele vznemirjeno čebljati. Salem ni imel pojma kaj govorijo, a zdele so se presenečene.
Spet ga je ostro zabolelo, in znašel se je na tleh. Bil je izmučen in izčrpan, a v človeški obliki.

“Tole še ni bilo vprašano, ampak, ali pri vas tukaj vsi ljudje izgledajo kot ti?”
“Oh, ne, to je…” Umolknil je. Kako naj najlažje pojasni svojo boleznsko stanje?
“Imam neko bolezen, in zato dobivam te lise po sebi.” Je naposled rekel.
“Tale bolezen, ne da se je popraviti?” Je vprašala ena izmed njih.
“Ne.”
“Kako ti je ime človeški otrok?” Je vprašala harpija s pobritimi lasmi.
“Salem.”
“Reyil.”
“Ne poznamo nobene starodavne Grčije kakor ti praviš temu kraju. Kraj iz katerega me izhajamo je Ilokre.”
“Ne vem kje to je. Ali je bila še kakšna druga država tam blizu?”
“Ilokre je otok nedaleč stran od države Keaet. Bila je sredi puščave. Imeli so ogromne…” Reyil se je ustavila, in pomislila. “Grobnice, ja. Pri R’keonu, kako se je opoldnevi bleščalo od njih. Na zunaj pokrite z belim kamnom, zgoraj pa vrh iz zlata. Kot vrhovna svečenica pod poveljem kralja Ter’kena drugega, sem ganjena, da sem imela čast iti tam.”
“Čakaj malo, a ve ste bile enkrat človeške, ali-“
“Da. Nekoč smo bile ljudje, tako kot ti.” Je z žalostjo v glasu tiho spregovorila tista izmed harpij, ki je bila oblečena v škrlatno-vijolično.
“Kenir, nekdanja kraljeva zapisnica,” se je še predstavila. Ena izmed drugih harpij je zatem rekla nekaj v njihovem jeziku.

“Čakaj, misliš starodavni Egipt, ti si bila tam Reyil?! Potem ste vse ve harpije tukaj stare več kot tri tisoč let, to je nepojmljivo! Kdo je R’keon?”
Ob tem se je ena izmed harpij obrnila k drugi, in ji nekaj rekla v njihovem jeziku.
“To je vrhovni bog, tisti, ki je ustvaril svet. Poslal je nebeškega sokola, Sefija, da bedi nad ljudstvom njegove hčere. Z enim očesom nas nadzoruje podnevi, z drugim pa ponoči,” je razložila Reyil.
“Aha. Malo prej, ko sem se spremenil v mačko, kaj je pomenilo tisto kar ste govorile med sabo?”
“Rekle smo, da si tista mačka, ki ga je videla Feyin.”
“In kdo je to?”
“Ona je videla stvari. Stvari, ki se takrat še niso uresničile. Bolj pomembna, kot je stvar, večkrat jo vidi, tako je dejala.”
“Kenir, omenila si, da niste bile vedno take, kot ste zdaj? Kako se je to zgodilo?”
“Na oltar boga vojne smo pošiljali nekatere izmed zapornikov, ki smo jih zajeli v vojnah. Njihova kri se je prelila, da je bog vojne ostal srečen. Sto let pred nesrečo, ki je privedla do konca naše države, je kraljica Merset četrta prepovedala žrtvovanje zapornikov, kar je bilo še bolj nezaslišano, od tega, koga si je vzela za drugo oporočitev, potem ko je njen mož umrl v vojni. Imeli smo srečo, da jo je Lokret, boginja življenja, blagoslovila z otrokom, če ne, bi bila precejšnja zagata.”
“Kaj pa potem?”
“A nekega dne, se je našel mladi vojaški poveljinik po imenu Kiel, ki je sklenil, da bo temu naredil konec…” je nadeljevala Kenir.

*b*Ravenwood, KY, 7. oktober, 2023*b*
“Dobro jutro, si pripravljena naprej poslušati o tem, kako je znameniti vampir Vlad von Carnstein poskušal zavzeti Cesarstvo?”
“Vedno govoriš o tej igri. Kaj pa, če bi mi še malo o sebi povedal?” Je predlagala Mel.
“V redu,” je nekoliko obotavljajoče rekel. “Dojel sem, da se še nisva predstavila drug drugemu.”
“Connor, a te lahko nekaj vprašam?”
“Ja.”
“Ali si avtističen? Se opravičujem če je vprašanje malo čudno, ampak brala sem, da imajo avtisti interes za katerega se zelo zanimajo, pa pogosto težave s socializacijo.”
“Torej imam zdaj po tvojem avtizem in težave s socializacijo? Odgovor je ne. Kaj hočeš da ti povem?”
“Kaj je tvoja najljubša serija?”
“Okej, torej imenuje se What We Do In The Shadows. Gre se o vampirjih, ki živijo v New Yorku. Ful je smešna, ampak je notri precej humorja za odrasle, če veš kaj mislim. Ampak mene to ne moti. Pa črni humor mi je vseč, ampak, da ni preveč črn, recimo, zakaj črnci ne uporabljajo Excela? Ker je za tabele. Ali pa tale je dobr, mi ga je Jeremy povedal-”
“Prav, ampak samo še tega prosim,” je rekla Mel, ki se ji ni ljubilo preveč poslušati črnega humorja ob taki zgodnji uri.

“Katere pice” je začel, a se je začel vmes hihitati. “V glavnem, katere pice ne jedo v sirotišnici?”
“Ne vem.”
“Družinske,” je izdavil, nato pa bruhnil v smeh.
“Ta je bil pa kar krut. Povej mi še kaj o sebi.”
“Kaj pa?”
“Ne vem. Nekaj pač.”
“Znam igrati kitaro.”
“Oh, to je kul. Koliko časa pa že igraš?”
“Štiri leta.”
“Kaj pa hočeš bit po poklicu?”
“Bil bi pevec, tako kot moj idol. Pa ti?”
“Pojma nimam. Najverjetneje bom končala za računalnikom v kakšni pisarni.”
“Boš že kaj našla, saj imaš še celo življenje pred sabo.”
“Isto ti.”
“No,…ja. Jaz tudi.” Je dejal z rahlim nasmeškom. Mel je bilo vseč, ko se je nasmehnil, in želela je, da bi to naredil čim pogosteje.

“Ali imaš kakšnega hišnega ljubljenčka?”
“Ja, črnega mačka.” Bila je vesela, ker jo je končno nekaj vprašal.
“Kako pa mu je ime?”
“Burger.”
“Resno?” Je smeje dejal Connor. ”Glede na to, kakšna si, bi pričakoval, da bi mu bilo ime Gospodar Temine, ali kaj podobnega.”
“Nisem mu jaz dala tako ime, moja sestra ga je poimenovala.”
“Koliko pa je stara?
“Enajst je.”
“Moje sožalje,” je v šali rekel.
“Imaš ti kakšnega brata ali pa sestro?”
“Ne,” je hitro odgovoril. Zdelo se je, da se poskuša izogibati tej temi.
“Amber mi je povedala da se Claire spravlja nate,” je rekel po nekaj minutah. “Ne meni se za to, kaj ti ona reče.”
“Hvala,” je Mel zamomljala nazaj. Ni ravno vedela kaj naj odgovori, ali zakaj mu je zdaj nenadoma mar zanjo.
*b*****b*
“Ne morem verjeti, da mi je vseč,” je rekla Mel, medtem ko je bila zvečer na klicu s svojo prijatelico. ”Tako normalen je, ampak hkrati je nekaj čudnega na njem, če veš kaj mislim.”
“Kaj pa če je tipček psihopat? To k praviš da so čudne stvari, so pa opozorlini znaki?” Je v šali dejala Marissa.
“Ne, ni govora,” je v smehu odgovorila Mel.
“Aja, spomnila sem se, da ti nisem povedala kaj je bilo z bivšim. V glavem, imela sva en prepir, in sem mu rekla, da je neumen, a veš, ko se z nekom prepiraš, pa rečeš neki k nočeš rečt, tok sem to rekla. In, pazi zdaj to, on je nato meni rekel, da ga s tem ponižujem in verbalno zlorabljam.”
“A si mu rekla, da nisi mislila resno?”
“Seveda. Pa on je nato mene obtožil, da ga jaz vedno manipuliram in se mu lažem, in da sem na splošno grozna oseba. Tipi, prisežem,” je še dodala, in zavzdihnila.

*b*Ravenwood, KY, 28. junij 2023, 4 mesece nazaj (Preden začnete brati, če ste pod 13, pol raje tega ne berite, spodi pod roza črto je recap za vas)*b*

*b*Tukaj je vsa glasba,ki sem jo poslušala medtem ko sem pisala tale flashback( najbolj priporočam TiK ToK, We R Who We R, in Die Young):*b*
*b*Kesha ~TiK ToK*b*https://youtu.be/iP6XpLQM2Cs?feature=shared
*b*Kesha ~Crazy Kids (besedilo ni lih najbolj primerno)*b* https://youtu.be/BnUHQmUiYew?feature=shared
*b*Kesha ~Die Young*b* https://youtu.be/Bgy3NB4c4ms?feature=shared
*b*Kesha ~Blow*b*https://youtu.be/fEF5fWhdhJo?feature=shared
*b*Kesha ~We R Who We R*b* https://youtu.be/tCkGsyOYDMI?feature=shared
*b*Kesha ~Take It Off*b* https://youtu.be/GgGPuuGNPAE?feature=shared
*b*Lady Gaga~Starstruck ( od1:33 ~2:10 je neko repanje, ki ga lahko date na mute)*b* https://youtu.be/n6LBhLPCbc4?feature=shared

Collin je sedel v kotu sobe s slušalkami, ki pridušijo zvok, in navijal sukanec okoli prstov leve roke, pa spet na tulec. Vse naokoli njega so se njegovi sovrstniki pogovarjali, ali pa pili, a njemu ni bilo do tega. Ni hotel biti na tej zabavi, a ga je kljub temu njegov brat zvlekel sem. Rekel je, da bo ostal z njim, a je po pol ure nekam šel in Collina pustil samega. Njuna starša sta tudi rekla, da naj gre, češ, da bi bilo dobro, da gre malo med ljudi, in se socializira. Vendar druženje z skupino prijateljev je bilo čisto drugače kot biti na zabavi z preko štiridesetimi ljudmi, večino katerih je do sedaj zagotovo spilo pivo ali dve, če ne celo več, in od katerih več kot polovico sploh ne poznaš.

Ko je tako strmel v tla, in se osredotočal na navijanje sukanca, je začutil kako ga nekdo gleda. Snel si je slušalke, in pogledal gor. V njega je strmel Oliver. Kot ponavadi so mu njegovi svetlo-rjavi lasje silil čez oči, od katerih sta bili obe rjavi, v levem pa je bila ena četrtina zelena. Oblečen pa je bil kot kakšen poslovnež.
“Ej, stari kdaj si pa dol šel? Gor te že vsi čakamo.”
“Mislim, da si me z nekom zamešal.”
“Aja, ti si Jackov brat, ane? Matr, vidva bi rabila nosit značke z imeni, da vemo, kater je kater. Gor se gremo resnico ali izziv, lahk se nam pridružiš.”
“Tisto z značkami, to je bila šala?” Je zmedeno vprašal. Včasih je bilo težko razločiti, če se oseba s katero govori šali ali ne.
“Ja ja stari, šala je bila. Boš prišel? Čeprav, jaz grem zdej čik skadit, pa boste moral eno rundo brez mene.”
“Ne bi,” je zamomljal, in se spet posvetil vrtenju vrvi na sukanec.

Zaslišal je, kako so se tri punce v njegovi bližini pogovarjale. Tema njihovega pogovora je nanesla na žuželke. Vstal je, in odšel do njih.
“Okej, ja, vešče so nadležne, ampak sršeni-“
“O moj bog, ja! Sršeni so grozni, enkrat mi je en poletel v sobo-“ je dodala druga punca, a jo je Collin prekinil.
“Ena zanimivost o žuželkah je, da so metuljeva krila v resnici brezbarvna, in vsa barva, ko jo vidimo, je v resnici svetloba ki se odseva iz lusk. Ja, metulji imajo luske na krilih.”
Vse tri so na hitro pogledale proti njemu, in nadaljevale s svojim pogovorom, kot, da ga ne bi bilo zdraven. Še par sekund je stal tam ob njih, nato se je obrnil in se ves pobit napotil nazaj do svojega kota.

V tistem trenutku je nekdo navil glasbo še glasneje, in Collin si je spet nataknil slušalke. Želel si je, da bi imel takšne, ki bi onemogočile ves zvok okoli njega in ne samo nekaj. Še dodatno obremenitev so povzročili glasovi vseh ljudi okoli njega. Počutil se je kot da bo doživel zlom. Prebil se je do zvočnikov, in znižal glasnost.
“Pa kaj ti je,” se je pritožil nekdo.
Collin je molčal. Ni vedel kaj naj odgovori, nikoli ni bil dober pri odgovorih v takih situacijah. Kaj kmalu se je okoli njega zbralo nekaj ljudi.
“A si gluh? Zakaj ne odgovoriš?”
“Kaj pa naj bi pomenila tale mavrična naokoli obrnjena osmica?” Je vprašal neki blondinec, in z nohtom frcnil priponko, ki jo je Collin imel pripeto na majici. Ob tem je v notranjosti zapaničaril. Že tako ni maral, da se ga ljudje kar tako dotikajo, sploh pa, če to počnejo neznanci. Bilo je preglasno, preveč govorjenja, preveč vsega. Moral je stran od vsega tega, preden doživi zlom pred vsemi ljudmi tukaj. Obrnil se je, in začel odhajati stran.

“To je simbol za avtizem,” je namesto njega odgovorila Brittney, visoka blondinka, ki je bila ena izmed edinih oseb, ki jo je poznal.
“A ni to neka duševna bolezen?” Je vprašala neka očitno pijana rdečelaska, ki se je ravnokar primajala v sobo skupaj s svojim fantom, in pri obeh je bilo razvidno, da sta nedavno kadila travo.
“Ne, to je downov sindrom,” je rekel blondinec.
“Pa sej je vseen, a ni pri obeh oseba motena?” Se je oglasil nekdo tretji.
“Ej, ti z avtizmom, pridi nazaj, imamo nekaj vprašanj zate!”

Kaj kmalu je našel kopalnico, ki je bila, hvalabogu, prazna.
Vstopil je in zaklenil vrata. Usedel se je na tla, pokrčil kolena, in se začel zibati naprej in nazaj.
*i*Vdih.Izdih.*i* *i*Vdih.Izdih.*i* Sedel je tam, dokler se ni pomiril, in znova imel občutek, kot da je vse vredu. Vstal je, in šel do ogledala. Vanj je strmel njegov prosojen odsev. Bilo je, kot bi gledal svoj odsev v steklu. Enkrat si bo moral postriči lase, ali pa pustiti, da mu zrastejo preko ramen. Iz žepa je vzel elastiko, in si spel lase v čop. Tako ga vsaj ne bodo motili. Počasi je odprl vrata, in stopil ven. Samo domov je hotel, nazaj v svojo sobo, ne pa biti tukaj z vsemi temi neznanci, v prostoru, ki ga ni poznal, z vsemi temi stvari, ki bi ga obremenjevale.

*b*Medtem…*b*
Jack je sedel na tleh sobe, v krogu, s skupino vrstnikov in vsi so bili sredi igranja ‘Resnica ali izziv.’ Tam so poleg njega bili Oliver, Quincey, Amy, ki je bila Quinceyeva punca in še nekaj drugih, katerih imen ni poznal.
Vrteča steklenica, ki je bila polna viskija, se je naposled ustavila. Zamašek je pokazal proti Quinceyu, drugi konec pa proti Oliverju.
“Resnica ali izziv?” Je vprašal ta.
“Izziv.”
“Prav.” Skrivnostno se je zarežal, in iz žepa svoje jakne izvlekel majhno plastično vrečko, v kateri je bila majhna količina belega prahu.
“Model, a je to-“
“Jap, snegec je,” je ležerno odgovoril Oliver, in vrečko spustil na preprogo.
“Jaz se ne grem več, ni šans, da bi droge probaval, vi ste nori.” Vstal je, in šel ven iz sobe.
“Boš ti, Jack?” Je vprašal, in z glavo pomignil proti njemu.
Jack si je z zanimanjem ogledoval vrečko. Starša sta ga vso otroštvo svarila pred drogami. Ampak takšna majhna količina kokaina (Koliko ga je sploh bilo tam notri? En gram?) mu že ne bo škodovala.
Vzel je vrečko, šel do mize za biljard, in njeno vsebino stresel na leseni rob.
“Pa ne ene velike črte delat, na tretjine si daj,” Je zaklical Oliver.
“A zato, k hočeš, da še kaj zate ostane?” Ga je nekdo drug zbodel v šali.
“Ne, nisem narkoman.”
“Ja ja, zakaj si pa potem robo prinesel?”
In medtem ko se ostali pogovarjali, je Jack sklonil glavo k zvitemu bankovcu, ki ga je prislonil na mizo, in vzel eno črtico.
“O sranje, tole je ogabno, naj mi nekdo poda steklenico.” Je naročil Jack, medtem ko mu je precejšen del kokaina, ki ga je ravnokar vzel, kapljal dol po grlu.
Amy mu je podala steklenico, in on jo je odprl, spil požirek visikja, nato pa jo odložil na mizo za biljard. Obrnil se je proti ostalim, in se nasmehnil.
“Naloga opravljena. Kdaj pa me bo zadelo?”
*b*****b*
Collin se je prebijal nazaj do svojega kota. Orientiranje skozi veliko množico ljudi je vedno bila nočna mora zanj. *i*‘Kot bi bil osa, v panju polnem čebel,’*i* je pomislil. *i*‘Čebele se znadejo v panju, osa pa ne, ker ji je to okolje tuje. Čebele razumejo vse vedenje drugih čebel, osa pa ga ne, a lahko ga posnema, če ji je do tega. Oboji so si sicer podobni, ampak vsakdo hitro razloči oso od čebele, in čebela hitro razloči oso od svojih, ker ve, da je drugačna.’*i*

“Hej, si v redu?” Ga je vprašala Brittney. Oblečena je bila v crop top in kratke hlače, ki so ji segale do začetka stegen. Collin si je želel, da bi lahko bil oblečen tako kot ona. Nekaterih pravil ni razumel, recimo, kdo v družbi si je zmislil, da je vredu, če se ženske oblačijo v moška oblačila, in nosijo ličila, obratno pa ne. Collin si je nekajkrat na skrivaj že nalakiral nohte, kot tudi naličil, in še zmeraj ni razumel kaj je bilo pri tem tako drugačnega, kot če bi to počela ženska. Po drugi strani pa so bili zakoni popolnoma razumljivi, in vedel je, da jih ne sme nikoli prekršiti, in ni mu bilo vseč, če jih je kršil še kdo.

“Tvoj brat je zgoraj, če njega isčeš.”
“Aha,” je zamomljal. Šel je po stopnicah navzgor, in dosegel prvo nastropje.
Šel je mimo para, ki se je naslonjen na steno, zavzeto mečkal. Videl je njene misli, ki so prodrle v njegove možgane, in se predvajale v njegovi glavi kot flim v kinu. Zdrznil se je, in poskusil odmisliti to, kar je ravnokar videl. Na občasno branje človeških misli se bo moral še navaditi.
Prišel je do prvih vrat, in jih odprl.

Njegov brat je sedel na tleh, in se pogovarjal z nekom. Vključno z njim je bilo v sobi sedem ljudi in vsi so bili pijani, ail pa so pili.
“Hej Lucky, domov hočem. Ali bi lahko šla domov?” Ob tem je Lucky pogledal proti njemu.
“Jaz hočem ostati. Tle je pijača, in lepe punce. Prepričan sem, da se bom uspel dati dol z nekaterimi.” Govoril je tako naglo, da je bilo težko razbrati, kaj točno je povedal.
“Tako se govori, stari! Danes bomo žurali do amena!” Se je zadrl Oliver, ki je bil že na polovici četrte pločevinke piva.
“Nerad ti povem, ampak edin način, da se bo katera zdaj hotela dati dol s tabo, je, če je slepa,” je pripomnil nekdo v kotu.
“Mali, utrujem sem in hočem iti domov,” je z resnim glasom rekel Collin, in šel do brata. No, ni bil zares utrujen, lahko bi ostal pokonci še nekaj ur brez občutka, da bi rabil spati, ampak nekaj je držalo kot pribito: Imel je dosti te zabave.

“Jaz bi pa ostal.”
“Kaj pa je s tvojimi očmi?” Je vprašal. Šele zdaj, od blizu, se je dalo opaziti Jackove povečane zenice.
“Kokain sem vlekel.”
“Pa kaj je narobe s tabo??!” Collin je bil šokiran in razburjen. “To je nezakonito mamilo, ne smeš ga uporabljati!”
“Aja? Kdo tako pravi?” Se je posmehnil Jack. Pri tem je posmrkal.
“Zakoni tako pravijo! Ne moreš jih kar prekršiti!” Ni mogel verjeti, da bi njegov brat kaj takega storil, ali na to celo pomislil.
“Nehaj boditi tako živčen, in se pomiri, sej mi nič ne bo.”
“Pridi že, greva.” Počutil se je kot starš, ki svojega nejevoljnega otroka poskuša zjutraj spraviti v šolo.
“Okej, okej. Pa greva domov, če ti tako hočeš.” Jack je naredil korak naprej, pri tem pa ga je zaneslo v steno. Znova je posmrkal. Ravno v tistem trenutku je Brittney vstopila v sobo. Njene oči so padle na rob mize za biljard, in obraz se ji je pomračil. Oliver se ji je nasmehnil.
“Oliver Hawthorne, ven, in to takoj zdaj. Rabiva se pogovoriti.” Njen glas je bil leden, in njene navadno prijazne modre oči so se bliskale od jeze. Nagovorjeni je vstal, in z napol prazno pločevinko piva v roki, šel ven iz sobe.
“No, kdo bo vozil?” Je vprašal Lucky. “Aha, jasno, ti boš, ker si prevelik ljubitelj zakona, še piješ ne.“
“Jaz, ker si se ti napil,” je odgovoril Collin, in se delal, kot da je preslišal opazko.
Pa saj nisem tako veliko pil,” se je pritožil.
“Pridi že, Lucky,” je rekel. Zgrabil ga je nad komolcem, in ga začel voditi ven iz sobe, in dol po stopnicah. V nasprotju s Collinom, ki je dokaj normalno hodil po stopnicah, se je Jack ves pijan opotekal poleg njega.

“Ej, ej, a veš, da nam je Oliver kazal posnetek od takrat, ko je bil v striptiz klubu? Same vroče punce so bile tam, pa vse so bile napol gole, kar je bilo še bolj vroče.”
“In kaj naj zdaj jaz? A hočeš, da te tam odložim?” Je nezainteresirano vprašal Collin, in pri tem zmajal z glavo. Imelo ga je, da bi poklical policijo, da se bi Lucky streznil v priporu, in ga ne bo treba domov vlačiti. Po drugi strani pa, če bosta starša dobila klic od policije in tako izvedela, da je njegov brat vzel nezakonita mamila, ne bo bilo dobro.
*i*‘Nič, bom ga pa domov peljal,’*i* je pomislil. A pot do doma ni bila tako kratka, in z bratom v takšnem stanju se bo zdela še daljša.
*roza*~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~*roza*
Collin je na žurki, na kateri noče bit. Medtem ko on sedi v kotu, in se s stimuliranjem pomirja, do njega pride Oliver,(prijatelj od Luckya) in ga sprva zameša z Luckyem nato pa povabi, da se bi igral resnica ali izziv. Collin zavrne povabilo, pol se proba pogovarjat z enimi puncami, ampak neuspešno.
Potem nekdo navije zvočnike še bolj na glas, kar Collina moti, in zato zniža zvočnike.
Do njega pride nekaj ljudi vključno z nekim random tipom, ki ga v šali frcne po priponki, ki jo Collin nosi. In ta se umakne ker noče doživeti zloma ker, preobremenitev pa to. ( Avtističen je. By the way, a sem edina k ji ful gre na živce, če nekdo reče neki kot “Ta pa ta oseba izgleda avtistična.” Like, če neki takega rečeš, pol sem ziher, da če te vprašam kaj je avtizem, mi ne znaš razložiti. Rant over, nazaj na zgodbo.)

Medtem ko je Collin v eni kopalnici, in se nekaj minut umirja s stimuliranjem, pa njegov brat Lucky oz. Jack igra igro resnica ali izziv s sedmimi drugimi ljudmi. Lih takrat dobi Quincey izziv, da vzame mal kokaina, ki ga je prinesel Oliver, Quincey ne sprejeme izziva, in gre, a Jack je dost zagret, in ga mal proba.
Collin gre iskati Jacka, in ga najde. Seveda Jack noče iti, in pove bratu, da je vzel mal droge, in pol je njegov brat tko: “To so nelegalna mamila, ne bi smel narediti tega.” Collin naposled prepriča brata, in tako se napotita domov.