Nov del je izšel! Današnji del je precej srhljiv, pa not je tud ena kletvica. Tukaj je playlist pesmi ki sem jih poslušala ko sem pisala tisti del v graščini, priporočam da poslušate: https://open.spotify.com/playlist/0K6dhtuvjtOSe75sBFLx1d?si=bGvnDBFHRYqSid_qg4qN2w&pt=d1031e3d89c402065abda1087e55d1fd (pesmi ki sem jih poslušala so Legend, Darklore Manor, Grimstone Manor, After Hours, Ghosts of the Midway, Forgotten by Time, Transylvanian Overture,in Dusk till Dawn, če je kj drugega not je to Spotify dodal)

Zdaj preden začnemo, tukaj je hiter povzetek prejšnjega dela:
Connor pelje Mel domov, in se začneta pogovarjat, nakar drug drugemu povesta kok sta stara, in Connor začne pojasnjevati kaj je Warhammer. Pol k Mel pride domov, sred branja knjige gre na reddit in Connorju pošlje povezavo do foruma o mgk-ju, nakar se mal o tem dopisujeta. Mel pošlje sliko mgk-ja Marissi, ta pa ji nazaj pošlje sporočilo polno predsodkov o mgk-ju glede na to kako zgleda. začneta si dopisovati o Connorju in Marissa odkrije, da ena slika na Connorjevem Instagramu, ki je bila objavljena takrat ko je on bil že v Ravenwoodu ni bila posneta tam.
Nato ima Mel klic z svojim najboljšim prijateljem, ki naj bi jo prišel obiskat. Po klicu opazi, da je dobila dve sporočili od Amber, ki pravi, da se ji je o nečem zlagala.
*b*~~~~~~~~~~*b*

*b*097 572*180*b*: Se spomniš ko sem ti povedala da mi je vseč alternative glasba? Po resnici povedano mi ni. Samo zlagala sem se, ker sem hotela, da misliš, da sem taka kot ti. Upam, da mi boš oprostila.

*i*‘Seveda ti oprostim’*i*, je odpisala Mel. Nato pa še *i*‘Ne rabiš biti čisto taka kot jaz, da sva prijateljici’*i*.
*b*****b*
Naslednje jutro je tako kot ponavadi stala na koncu ulice, in čakala, da jo Connor pride pobrati.
“Dobro jutro,” je pozdravila po kakšne pol minute v avtu.
“Jutro, danes sem ugasnil radio, da me boš lahko bolje slišala med razlago. Zdaj ko sem ti včeraj pojasnil o zgodovini tega sveta, o kateri rasi bi želela, da govorim?”
“Koliko pa jih je?”
“Ti jih bom naštel: Kuščarjevci, Škrati, Orki in Goblini, Podganarji, to so ogromne govoreče podgane, sile Kaosa, Vilinci, od teh so tri vrste, Temni Vilinci, Gozdni Vilinci in Visoki Vilinci. Gozdne in Visoke Vilince se najde tudi v Gospodarju Prstanov, ker je velika večina stvari vzeta iz tam, in nekateri kraji v Warhammer svetu so zasnovani po resničnih krajih. Na primer, Kislev je zasnovan po Rusiji, Cesarstvo je po Nemčiji, Bretonnia je po Franciji, Tilea je po Italiji,… zašel sem. V glavnem, potem so še Ljudje, Ogri, Vampirji, in na koncu so še eni, ki so kot starodavni Egipt, ampak, da so vsi mrtveci oživeli.”
Mel ga je pogledala s prosečim izrazom na obrazu.
“Mogoče ne bi smel omeniti vampirjev,” je rekel Connor, ki je že slutil, kaj bo sledilo.
“Malo prepozno je za to, tak, da kar začni z razlago prosim,” je smeje dejala Mel.
“V redu, začelo se je tako, da je v pokrajini Nehekhara bilo mesto Khemri kjer je živel en tip Nagash, ki je želel za večno živet, in ko sva že pri vampirjih, mislim, da ti bo vseč moja najljubša serija, zdaj pa nazaj, k prejšnji temi. V glavnem….”
Bolj ko je poslušala njegovo razlago, bolj ji je začel postajati všeč. Prav simpatično se ji je zdelo, ko so mu misli ušle na drugo stvar, da se je moral zbrati in hitro šel nazaj govoriti o tistem, kar je pred parimi sekundami tako vneto razlagal.

Medtem ko je hodila po pločniku na poti domov, si dopisovala z prijatelji in celo sredi gledanja ene izmed svojih najljubših kriminalnih nadeljevank, se ji je spomin kar naprej vračal h Connorju, in njegovi razlagi.

Naslednje tri dni je komaj čakala na vožnjo v šolo in nazaj, delno zaradi razlage, ob kateri si je Mel v svoji domišljij pričarala vse, o čemer je njen novi znanec (o njem ni razmišljala kot bi bil njen prijatelj, kajti nista bila tako blizu) govoril. Drugi njen razlog je bil Connor. Melody si ni hotela tega priznati, ampak vsakič, ko ga je zagledala, je njeno srce začelo biti malce hitreje. Tako skrivnosten je, in njegove oči so tako lepe, da bi se lahko kar izgubila v njih. Začela se je spraševati, če ji postaja vseč.

V soboto okoli druge ure, je dobila sporočilo od Jaya, v katerem je napisal, da bo prišel okoli pol treh. Nekaj čez poltretjo uro je zazvonil zvonec. Melody je v hipu zdrvela do vhodnih vrat, in jih z velikim navdušenjem odprla.
“Jezus,” je rekla, ko ga je zagledala. V teh dveh letih, ko se nista videla, je pričakovala, da se je spremenil, ampak ne toliko. Zdaj je bil skoraj deset centimetrov višji od nje, njegovi dolgi lasje so bili pobarvani na črno, s tremi barvnimi prameni spredaj, eden je bil neonsko zelen, drug neonsko roza, tretji pa svetlo moder. Njegove svetlo-rjave oči so bile obrobljene s črnim eyelinerjem, in po obrazu je imel polno pirsingov.
“Nisem Jezus,” je v šali dejal Jay.
“Vsaj tvoj stil oblačenja se ni spremenil,” je rekla, ogledujoč si njegovo črno usnjeno jakno, polno priponk raznih bendov. “Kar pridi notri.”
*b*****b*
Sledil je skoraj enourni pogovor v Melini sobi, dokler je ni prijatelj vprašal, če bi lahko šla naokoli po mestu. Na srečo so njeni starši dovolili, da gresta ven za eno uro. Stopila sta ven, in prva stvar, ki ji je padla v oči je bil svetleč črn motor parkiran na dovozu njene hiše.

“Je pa lep, aneda? Teta mi je ga dala za darilo,” je rekel. Mel je sprva samo strmela.
“Res je kul,” je naposled rekla. “Samo sekundo, po čelado grem.”
Kaj kmalu je prišla ven s kolesarsko čelado na glavi. “Torej kam bi rad šel? Lahko greva v park, ali se pa samo voziva naokoli, ali pa kam drugam.”
“Kaj pa če si bi midva šla ogledat ono graščino, da vidiva, če res straši tam not?” Je predlagal Jay.
“Mislim, kaj pa če naju policija ujame?”Je zaskrbelo Mel.
“Ni ilegalno, če te ne ujamejo,” je odgovoril. “Je kakšna pot tam gor?”
“Ja, če greš po Glavni cesti-“
“Ne greva po cest, nekdo bi lahk naju videl in bi kifelce poklical. Je kakšna bolj skrita pot?”
“Ne vem,” je priznala Mel, in pobrskala po telefonu, da pogleda, če je še kakšna druga pot. “Samo malo, našla sem eno pot, ki vodi skozi gozd.”
“Super, ti me boš vodila.”
Tako sta se usedla na motor ter odpravila na hrib.
*b*****b*
“Pa sva tle,” je oznanil Jay, potem ko je parkiral. Mel je sestopila iz motorja, in se zazrla gor v mogočno trinadstropno graščino.
Kakšnih sedemdeset let nazaj je gotovo izgledala kot iz škatlice, in dajala vtis najbolj razkošne stavbe v mestu, a zdaj so viktorjansko stavbo obraščale vitice, ki so se vzpenjale gor po stebrih, ki so obdajali verando, barva se je luščila iz sten, ponekod je namesto okna zevala črna luknja ali plošča iz vezanega lesa, ki je prekrivala luknjo, tista okna ki jih je še ostalo, so bila razbita, in na dovozu se je razrastel plevel. Celotna posest je bila obdana z žičnato ograjo, ki je bila namenjena temu, da zadrži človeške obiskovalce izven posesti, a očitno ni dobro opravljala svoje naloge, kajti Jay je našel odprtino, dovolj veliko za človeka.

Pazljivo sta se po vseh štirih splazila pod odprtino, prvo Mel, nato pa Jay. Zdaj sta stala na dovozu graščine, ki je od blizu izgledala še bolj temačno. Sprehodila sta se po dovozu, in gor po razpadajočih stopnicah na verando. Na vhodnjih vratih je viselo obvestilo: *b*‘OPOZORILO: Zgradba ni primerna za bivanje.’*b*
“Saj ne greva not čez vrata?” Je vprašala Mel
“Ne čez okno greva not,”je dejal njen prijatelj. “Bova pogledla naokol, če je eno odprto.”
Šla sta se razgledati po levi stran zgradbe, in kaj kmalu sta zagledala kar sta iskala. Razbito okno je sicer pokrivala lesena deska, a kljub temu se je dalo videti, da je odprtina dovolj velika, da bi se lahko človek splazil čeznjo.
“Rabva nekaj, da odstranva desko, a imaš švicarski nož?”
Mel je odprla torbico, ven vzela svoj švicarski nož, ter mu ga brez besede podala. Jay je z njim izruval žeblje na desni strani deske, jo odstrl, in pazljivo sta splezala skozi okno v zapuščeno zgradbo.

“Kdor vstopiš, pusti zunaj upe vse,” je dejal Jay.
“Kaj?” Je vprašala Mel, in se obrnila proti njemu.
“To piše tle na steni,” je odgovoril in pokazal na del stene, kjer je bilo s svinčnikom nakracano sporočilo, ki ga je ravnokar prebral.
Stala sta v sobi, ki je bila včasih salon, vsaj tako se je dalo razbrati iz naslonjačev, ter polomljenega klavirja z manjkajočimi tipkami, ki je ždel v kotu sobe, dolga leta neuporabljen in prekrit z plastjo prahu.
“Me pa čudi, da nekdo ni že zgasnil tegale stola za klavir,” je pripomnil Jay ob pogledu nanj.
“Mene preseneča to, da je vse pohištvo še tu,” je v odgovor zašepetala Mel. Ni vedela zakaj šepeta, mogoče zaradi spoštovanja do pokojne družine, ki je tu včasih živela. Imela je občutek kot da so prvotni prebivalci še vedno v hiši, kot da bi se njihova energija še zdaj zadrževala po temnih kotih prepredenih s pajčevinami in okoli razmajanega polomljenega pohištva.

Na tleh je bila plast prahu debela za vsaj kakšen centimeter, in ob vsakem njunem koraku se je iz tal dvignil oblaček prahu. V tišini sta se sprehodila ven iz sobe in na širok hodnik.
Tam se je iz sten v dolgih trakovih lupila razbarvana tapeta, ki je v poltemi spominjala na lovke kakšne stvari. Na koncu je stalo široko stopnišče, ki se je držalo stene.
“Kam pa zdaj?”Je šepetaje vprašala Mel, svetilka, ki jo je držala, pa je odsevala svojo svetlobo po stenah, ki so bile popisane z raznimi stvarmi.
“Lahk greva gor.”
Sprehodila sta se do stopnišča. Na levi strani je bila umetlena ograja, ki se naj bi ob vnožju stopnišča končala z lepo izdolbeno figuro ali čim podobnim, a tam kjer naj bi bila, so zdaj iz podstavka štrlele polomljene iveri. Očitno si je nekdo vzel spominek za sabo.

Večji del stopnišča so prekrivali oguljeni ostanki preproge, ki je včasih izgledala prav lepo, a zdaj se je na njej razrastla plesen, in vidne so bile luknje kjer si jo je neka žival (Mel je domnevala, da so to bile podgane) odločila zglodati za kosilo. Stopnice so ječale in škripale pod njuno težo, in slišati je bilo rahlo čmokanje vsakič ko je kateri izmed njiu stopil na plesnivo in vlažno preprogo, ki ni bila suha že bogve koliko let. Jayu je spodrsnilo, a izprožil je roko, in se še pravočasno ujel za ograjo. Ko se je oprl nanjo, se je zaslišal pok lesa, in ena izmed letvic, ki je povezovala ograjo s stopncami, je bila počena.
“Mojbog, si v redu?!” Je kriknila Melody, in se obrnila.
“Jaz sem, tale les tle pa ni. Raje se ne naslanjat na ograjo.”
“Če naju ne ubijejo stopnice, pa naju bo vsa plesen tukaj notri,” je zamomljala Mel.
Medtem ko je ograja zunaj (vsaj v teoriji) preprečevala vstop morebitnim človeškim vsiljivcem, pa nič ni zadrževalo okoliških živali pred tem, da bi si napravile svoj dom v samevajoči hiši. Tako so se po kotih sob in stebrih stopnišča raztezale pajčevine, in po tleh je kdaj pa kdaj mimo prišla kakšna podgana.

Prišla sta v drugo nadstropje, a trenutek zatem, ko sta stopila na zaprašeno podest, je nekje v tretjem nadstropju tiho zaškripala deska.
“Halo, je kakšen duh tam gor?” Je v šali vprašala Melody. Od zgoraj ni prišel noben zvok.
“Ej, a si slišala to?”
“Ja, deska je zaškripala.”
“Ne, slišal sem nekoga govorit. Prsežem na svojo mamo.”
“Kam pa greš?”
“Pogledat, če je kdo tm gor,” je odgovoril, in se začel vzpenjati po stopnicah.
“Okej,” je zamomljala, in se napotila proti vratom ene izmed sob.

V zgornjem nadstropju je Jay brskal po eni izmed spalnic. Upal je da bo našel kaj zanimivega. Ravno je prečesaval drugi predal, ko se je dotaknil nečesa hladnega. Ven je izvlekel medalijon, sicer že malo obrabljen, ampak v dobrem stanju. Narahlo se je nasmehnil. Tole se pa splača obdržati, je pomislil, medtem ko si je ga spravil v žep. Zaslišal je rahlo praskanje nekje nad sabo. Kot miš, ki se zelo počasi škrebljaje pomika po lesenih tleh. Obrnil se je, vendar ni videl ničesar.
Nato je nekaj padlo na tla, nedaleč stran od omare. Posvetil je na tla in zagledal veliko rjavo podgano, z luknjo na strani, kot da bi jo nekaj ugriznilo in pri tem odtrgalo kos mesa. Spet je zaslišal tisti zvok, in zaznal je da je prišel iz vrha omare. Misleč, da je zvok povzročila mačka, ki je zašla v hišo, je usmeril telefon tam gor. Snop svetlobe je zadel najbolj grozljivo stvar kar je kdajkoli videl.

Izgledal je kot hibrid med netopirjem in človekom. Kot nekakšen ponesrečen znanstveni poiskus. Čepel je na vrhnjem robu omare, in bil oblečen v staromodna in ponošena oblačila, ki so bila ponekod strgana. Koža je bila popolnoma bela, prav tako lasje. Stvor je imel netopirja krila, ki so izraščala iz njegovih rok tako, da so se pri tem njegovi prsti na obeh rokah podaljšali, in zadnja dva sta bila obrnjena nazaj, kot da bi bila zlomljena. Krila so segala do komolcev in njegova ušesa so bila zašiljena. Iztegnil je krila, ter se odgnal dol iz vrha omare točno proti Jayu. Ta se je bliskovito izmaknil, in stvor se je z glavo zabil v predalnik.

Jay je vstal in stopil nazaj. Kolena so mu klecala, in noge so se mu šibile. Medtem si je stvor že opomogel od nenadnega treska v predalnik, in znova se je usmeril proti njemu.
Na sedaj ostrih sprednjih zobeh se je videla še sveža kri. Od blizu se je zdaj dalo opaziti rdeče oči, ki so v pol-temi rahlo žarele. Jay je hotel zbežati, vendar je bilo njegovo telo prežeto s strahom in njegovi udi so bili kot paralizirani. Upal je da se je znašel v nekakšni sprevrženi nočni mori, čeprav je v sebi vedel, da se to zares dogaja.
Usmeril je telefon proti stvoru, ki je v odgvor spustil nečloveški krik, in si s krili poskušal zastreti oči pred svetlobo. Telefon je meril stvoru v obraz, kot bi policist meril v ubežnika s pištolo, medetem pa se sam počasi umikal nazaj proti vratom.
Ko je bil dovolj bilzu podboja, se je obrnil in zbežal kolikor hitro je lahko. Stekel je navzdol po škripajočih lesenih stopnicah. Bal se je, da se bo naslednja vdrla, in bo obtičal, tisti stvor se bo pa pognal nadenj, in ga raztrgal.
*i*Mel. Moram najti Mel*i*, si je ponavljal v mislih.

Na srečo ni bila daleč. Ko je prišel do vnožja stopnic, jo je opazil na koncu hodnika. Pritekla je do njega, in skoraj se bi zabila drug v drugega.

“Kaj pa je s tabo? Izgledaš kot bi videl duha.”
“Posluši me Mel, rabva iti iz te preklete bajte, ker-, ker…”
“Hej, hej pomiri se, vse bo v redu.” A njen prijatelj je divje odkimal, in nadeljeval.
“Nekaj je bilo tam v sobi, nek peklenski stvor sem videl, izgledal je kot nek demon, ne vem sploh kaj je bil, ampak rabva jo takoj zbrisat ven, ker naju bo našel, in oba fental.”
Naslednji trenutek sta razločno slišala kako je nekaj pristalo na stopniščni ograji za njima. Zvenelo je, kot bi nekdo skočil gor. Sledilo je grleno renčanje, podobno pasjemu.
“Kaj je bilo tisto?” Je živčno zašepetala Mel. Vse kar je vedela je, da nobeno človeško bitje ni sposobno narediti takega zvoka. Začenjalo je je postajati strah. Jayu so se v strahu razširile oči.
“Beži, če nočeš postat njegova hrana,” je siknil. Prijel jo je za zapestje, in družno sta jo ubrisala po stopnicah, in vse nazaj do okna, čez katerega sta vstopila.
Splezala sta ven, še vedno v strahu zlezla pod luknjo v ograji in karseda hitro stekla nazaj do motorja. Vseskozi je Jay v paniki govoril vsako kletvico, ki mu je prišla na misel.
“Evo, zunaj sva, mislim da naju ne bo dobil,” je dejal.
“Jay, kaj je bilo tisto?”
“Ne vem, ne vem,” je odgovoril Jay, ki se je tresel od strahu. ”Oči je imel rdeče, pa gorele so k peklenski ogenj.”

“A si prepričan, da si nekoga slišal v hiši?” je vprašala Melody, medtem ko sta se peljala dol po hribu.
“Stoposto. Neka punca je rekla neki tazga kot ‘Bodi tiho Janet’.”
“Mojbog. Na internetu je pisalo, da je bilo služkinji te družine ime Janet.”
“Pa ne me jebat, prvo tisti demonski stvor, zdej pa še duhovi,” se je nekoliko v šali pritožil njen prijatelj. “Mellie, a ti sploh veš, kje živiš? Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi poklical izganjalce duhov.”
Bilo je jasno, da se s šaljenjem skuša pomiriti po izkušnji v graščini.
*i*Še vedno je pretresen zaradi srečanja s tistim stvorom*i*, je pomislila Mel. Iskreno, tudi njo je zmrazilo do kosti, ko je slišala tisto renčanje na stopniščni ograji. *i*“Ne stvor, ampak morebitni vampir,”*i* jo je opomnil notranji glas.

*b*Plywood KY, sredi novembra, 2019, 5 let nazaj*b*
Ura je bila nekaj čez pol deveto, in trinastletni Salem je ležal v postelji in ponovno bral svojo najljubšo knjigo Maček med golobicami od pisateljice Agathe Christie. Tu v sirotišnici je bil odkar mu je mama umrla v prometni nesreči, ko je imel samo dve leti. No, ni bila sirotišnica, bolj dom za otroke brez družin, ampak zanj to ni bila kakšna velika razlika.
Stegnil se je, da bi odložil knjigo na mizico ob postelji, ob tem pa je svetloba obsijala njegovo roko, ki je bila od zapestja navzdol v celoti bela. Vzrok za to je bilo bolezenjsko stanje, znano kot vitiligo, pri kateri deli kože izgubijo pigment, in posledično postanejo beli.
Prvo se mu je pojavilo tri leta nazaj kot bela pika na zapestju, a se je bolezen z leti razširila, tako da je zdaj izgledal kot da se iz temnopoltega spreminja v albina, oziroma kot je mu včasih pravil Chuck Meyer, “človeška krava”.
Chuck je bil eden izmed tistih fantov v domu, ki so radi izzival Salema. Če ne zaradi njegovega videza, pa zaradi njegovega imena. Najhuje pa je bilo, da je spal ravno nasproti njega.
Ozrl se je proti odprtemu oknu. Na drugi strani je bil sam gozd, malo naprej pa drugi del mesta. Vstal je, in zaprl okno.

Sredi noči se je zbudil, še sam ni vedel zakaj, morda zaradi zvoka, ki prihajal iz njegove leve. Prižgal je luč in zagledal kako se Chuck upira trem postavam, ki so ga napadale, in ga poskušale zvleči skozi odprto okno. Ena izmed njih, fant, ki je izgledal, kot bi bil star vsaj osemnajst, je obrnil glavo takoj zatem, ko je prižgal luč, in se zastrmel vanj. Salem je zmrznil. Njegove oči so bile rdeče. Natančneje, rdeče kot kakšni dragi kamni, ali pa kot sveža kri. Kri ki jo je imel razmazano okoli ust. Rekel ni nič, ampak Salem je vedel kaj pomeni tisti pogled. *i*Ti boš naslednji.*i*

Ni se zavedal kdaj se je preoblekel in v strahu skočil čez okno drugega nadstropja, a vedel je, da pada.
*i*Mački vedno pristanejo na nogah,*i* se je opomnil, medtem ko je padal. Začutil je skelečo bolečino, ki se je kot blisk razširila čez njegovo celotno telo. Znašel se je na tleh, na vseh štirih. Sploh ni vedel kako se ni ponesrečil ali ubil ob skoku iz drugega nadstropja, ampak to zdaj ni bilo važno. Pobral se je in začel teči skozi gozd.

Srce mu je razbijalo, in adrenalin, ki je plal v njegovih žilah, je preprečeval, da bi čutil kakršnokoli utrujenost.
Tekel je skozi gozd za deset, mogoče celo petnajst minut, dokler se ni spotaknil, in obležal tam na tleh. Bil je že brez energije, in preveč utrujen, da bi se pobral, in tako je počasi zaspal.

Zbudil se je, in zamežikal. Bilo je jutro, čeprav sonce še ni vzšlo, in ležal je na mrzlih kamnitih tleh. Zaznal je, da se nekaj dotika njegove desne nadlahti, in počasi je obrnil glavo v tisto smer. Zagledal je obraz mlade ženske, ki se je sklanjala nad njim. Izgledala je kot bi bila tam nekje v srednjih dvajsetih. Lase ob straneh glave je imela pobrite, in po videzu kože je bila podobna ljudstvom starih egipčanov. Njene črne oči niso imele šarenic ali beloočnice. Bile so samo črnina, kot bi nekdo povečal človeško zenico, in jo raztegnil čez vse drugo.

Skočil je pokonci in se v hipu umaknil stran. Šele zdaj je videl, da ima ženska pod koleni sive, luskaste ptičje noge namesto človeških. Izgledale so kot noge jastreba ali orla, ampak veliko večje, in tam nekje v območju kolen je barva prehajala iz sive nazaj v barvo njene kože. Ob straneh pa so namesto rok počivala ogromna črna ptičja krila, ki so se skoraj dotikala tal. Spomnil se je na harpije iz grške mitologije, in z grozo dojel, da ravnokar stoji pred eno.

“Ne imej skrbi, človeški otrok, ne jemo vas,” je spregovorila, in Salem je opazil, da ima v ustih polno ostrih zob.
“Ve lahko govorite angleško?” Je presenečeno vprašal. “Kako pa naj ti zaupam, da me ne boš pojedla, če imaš pa take ostre zobe?”
“Zobje so za veliko hrano, srne in tako.”
“V redu,” je rekel. Bil je v šoku. Nikoli si ni predstavljal, da takšna bitja zares obstajajo, ali pa da bo jih sploh srečal.

Slišal je zvok podoben pišu vetra. Pogledal je gor, in videl še eno harpijo, kako leti proti njemu, razpon njenih kril pa je meril okoli tri metre, če ne več.