*b*Živjo! Pred vami je končno nov del zgodbe, res res res se opravičujem, da je trajalo tako dolgo. Preden greste naprej brati, bi rada še par stvari povedala. Prvi del tega dela, se navezuje na konec 19. dela, tako da, če se ga ne spomnite, potem je najbolje, da si malo osvežite spomin. Drugo, če ste 10 ali 11 in ste kliknili na to objavo, vam moram povedati, da *naslov*ta zgodba ni primerna za tiste pod 13 let*naslov* Ajde, če ste 12 še gre, ampak *naslov*če ste mlajši kot to,ne tega brati, ker za vašo starost ni primerno*naslov* Zgodba do sedaj vsebuje: nazorno jemanje mamil, kletvice, spolno nadlegovanje, nasilje itd. *naslov*V tem delu imata dva lika spolne odnose, prizor je fade-to-black in NI nazoren, ampak vseeno ni primeren za bralce pod 13 let, tako da lepo prosim, berite kaj drugega*naslov* Aja, btw, George izgleda nekako takole: https://www.gettyimages.com/photos/james-dean *b*
*b*CW: nenazorni spolni odnosi (fade-to-black)*b*

*b*Neznan kraj, NY, sredi novembra, 1702*b*
Tega dne se je George bil zbudil okoli petih zvečer, šel je delat na polje in postoriti vse opravke, pa potem spet nazaj v svojo krsto spat, še preden je sonce vzšlo. Zaradi pridobljenih veščin iz časa, ko je še delal kot mizar je obe stesal sam, prav tako vse pohištvo v hiši in bil je precej ponosen na to.
Čeprav je bil v času svoje bolezni šibek kot še nikoli, je kaj kmalu spoznal, da njegova zdajšna moč ustreza skupni moči petim možem.
Presenetljivo, je še dihal in srce mu je še bílo, prav tako so mu lasje še zmeraj rasli. Za razliko od Abigail, si jih je dal postriči. Nazadnje kar je videl, so njeni lasje, ki so bili iste barve kot pšenica ob jutranji zori, segali že do sredine njenega hrbta.

Kmalu je ugotovil, da sta bila nezmožna staranja in tudi njegova bolezen je izginila. Tako je še zmeraj imel videz nadvse čilega in zdravega mladeniča v svojih poznih dvajsetih, četudi je od takrat minilo kar nekaj let. Isto je bilo z Abigail, ki je še vedno izgledala kot da je okoli petindvajset. Komaj kdaj je z njo spregovoril o čemerkoli razen o delu in opravkih, kaj šele, da bi se je dotaknil.
Še vedno mu je bila prelepa na pogled, a karkoli je sprva čutil do nje, je čez leta poniknilo v dno njegove duše, če jo je sploh še imel.
Še se je spomnil, kako je bilo tistikrat v gozdu, ko sta se predala svojim pohotnim nagnjenjem do drug drugega ter kako je zatem ležal poleg nje, v mislih pa jo je že zaprosil za roko.

Hladen veter je zapihal skozi gozd in pri tem stresel liste z dreves.
Zima je bila že pred pragom in moral je poskrbeti, da imajo dovolj za jesti. Tako je šel ta večer s sinom na lov, v upanju, da bi vsaj nekaj ulovila.
V nasprotju s sinom, ki je nosil volneno jopo, je George nosil samo srajco, kajti mraz mu že dolgo ni prišel do živega. Deček je bil za svojih dvanajst let že presentljivo močan in tako mu je pustil, da nosi puško. Čeprav je podedoval veliko materinih značilnosti, recimo njen okrogel obraz in jamice v licih, ni kazal nobenih znakov krvosese narave, ki sta jo imela njegova starša.

“Oče, zakaj vi in mati ne hodite v cerkev?” Otrokove modre oči so se vprašljivo zazrle vanj. Preden se je otrok rodil, se je bal, da bo dete imelo iste rumene oči svoje matere, vendar je bila skrb odveč.
“Gideon, cerkvene dolžnosti potekajo podnevi. Midva ne moreva stopiti na dnevno svetlobo.”
“Je to povezano s tem, da nista kot drugi ljudje?”
“Tako je.”
“Kaj se bi zgodilo, če to storite?”
Deček je bil dosti zvedav, to si je moral priznati. Pa pameten tudi.
Vedel je, da nobenemu drugemu človeku ne sme niti črhniti, kako njegova starša podnevi spita v krstah kot mrliči na pokopališču, med drugimi stvarmi in te zapovedi se je tudi držal. Vse to je ostalo med družino ter dvema deklama in hlapcem, ki so delali na posesti. Kakor so vedeli ljudje v bližnji vasi, sta mizar in njegova “žena” preminila pred leti in otroka sta vzgajala sestrična in njen mož, v resnici hlapec in dekla na kmetiji.

Najnovejša med njimi je bila petnajstletna Mercy Cartwright. Bila je poslana k hiši služit, saj je pri nji doma primanjkovalo hrane. Zgodilo se je že, da ji je Abigail rekla Frances, a se je zmeraj kaj hitro popravila. Ni vedel zakaj je do tega prihajalo in tudi ni si preveč belil glave z odkritjem razloga.

Zdaj je mrak bil že gostejši, sence dreves so se zlovešče stegovale čez hladno zemljo. Če bi bil še človek, bi še njega nemara zgrabil strah ob misli na to, kaj se morda skriva v temi. Tako pa je vedel, da s svojimi sposobnostmi lahko zakolje celo volka, če bi se ju odločil napasti.

Tam med drevesi kaksnih deset metrov stran je stal srnjak. Sicer je bil še nedorasel, a bi prinesel dovolj mesa k hiši, da bi lahko jedli še tri tedne.
“Sine, podaj puško,” je šepnil.
Že je vzel predano puško v roke, a se je Gideon takrat nekam čudno stresel, kot bi ga dajala mrzlica. Kot bi trenil, se je izpremenil v volčjega mladiča in se hitro kot strela pognal za srnjakom.
George je samo nemo stal tam in srce mu je vse močneje tolklo v prsih. Zdrijal je za sinom kakor hitro je lahko in naposled naletel na najbolj strahoten prizor, ki mu je kdajkoli bil priča.

Prva stvar, ki jo je zaznal, je bil vonj sveže krvi. Srnjak je ležal na tleh v globeli kakšne štiri metre dol s goltancem razparanim po dolžini. Po blatu in odmrlih listih je bila razpršena kri. Njegov sin je klečal s sklonjeno glavo in s rokami sklenjenemi predse v molitvi, a njegovi prsti so bili vsi krvavi. Ob zvoku korakov nad njim je dvignil glavo in tresoče vstal. Šele takrat so bile opazne tanke srage krvi, ki so se vile iz kotičkov njegovih ust.
“Ne vem, kaj mi je bilo oče, oprostite mi, neko zlo me je obsedlo…ah, leči moram, nimam moči.” Takoj zatem je padel vznak in obležal na tleh od izmučenosti.

George je odložil puško na tla in se spustil navzdol po klancu.
Pristopil je do sina ter mu pomagal, da vstane. Na srečo je lahko hodil, a so se mu noge pri tem nekoliko šibile. Vedel je, da je bila kriva Abigail, a vseeno ni mogel verjeti, da bi storila kaj takega. Da bi njegovega otroka lahko podvrgla takšni usodi kot sta jo imela onadva sama.

“Oče, si ne bi lahko opral krvi iz sebe?” Je vprašal, ko sta šla mimo vodnjaka, ki je stal tik ob robu posestva.
“Nak, tvoja mati mora videti, kaj je storila,” je zamrmral, čisto na koncu z živci.
Njegov sin se je vseeno obrnil in krenil proti vodnjaku.
“Gideon, mar hočeš biti tepen?” Je jezno siknil in ga trdno zgrabil za zapestje. “Stori kakor ti naročim.”

Odsunil je vrata in prikorakal v hišo.
Abigail je sedela na stolu ob mizi in krpala obleko, ki jo je imela položeno prek kolen. Njena dolga, zašiljena ušesa so štrlela izpod avbe, ki jo je nosila.

“Abigail! Kako si lahko?!”
“Kaj je?” Dvignila je pogled, vsa zmedena. “Gideon! Kaj se ti je zgodilo?” Dekla, ki je ravnokar kuhala večerno južino, je ob pogledu na dečka strahoma kriknila in se prekrižala.
“Kar sama povej! Ne samo, da je nezakonski otrok, zdaj moram izveti, da si ga tudi uročila?!”
“Kaj pa govoriš? Veš, da mu ne bi nikoli storila škode, saj je vendarle moj sin.”
“Zapeljala si me, povzročila, da sem bil zapustil ženo in hčeri ter me brez izbire spremenila v krvoseso pošast. Kot—“
“Da sem te bila zapeljala?” Je smeje dejala. “Ti si sam legel z mano po svoji volji.”
“Kot da nisi s tem povročila dovolj gorja, si celo premamila še najinega otroka v to.“ Pri tem je udaril po mizi, da so se krožniki zatresli. “Glej! Glej kaj si mu storila, čarovnica!”
Abigail je pri tem tako naglo vstala, da ji je obleka, ki jo je krpala, zdrsnila s kolen in padla na tla. Stopila je predenj in potegnila kvišku vseh svojih stotriinšedeset centimetrov.

“Ne enači me z čarovnico,“ je rekla. Hladna jeza v njenem glasu ga je presunila. “Mar misliš, da sem imela *i*jaz*i* izbiro v tem, da sem postala kar sem? Te nikoli ni zanimalo, zakaj časih kličem Mercy po imenu, ki ni njeno? Se nikoli nisi vprašal zakaj sem se dolgo časa nazaj pred spancem jokala?”
“Če je to prešlo nanj, potem gre verjeti, da bo prešlo na otroke najnega otroka ter otroke njihovih otrok. Preklela si me in celotno sinovo nasledstvo povrhu!”
“Mar si mišljenja, da sem načrtno hotela imeti tvojega otroka in ga zatem tako izpriditi? Ako te ne bi spremenila, bi bil ti že mrtev.”
“Veš,” je začel, s samim prezirom v glasu, “morda bi bilo bolje, da bi me pustila, da umrem, kot da sem takšna nekrščanska zver, kakor si ti. Veš, da nisem zmožen več niti moliti, kaj šele Svetega Pisma vzeti v roke?
Okusil je kri v ustih, a se ni ustavil. “Vse odkar si mi to storila. Morda je to kazen odkar sem se odrekel Gospodu in grešil. To mora biti božja kazen za moje prešuštvo, o tem sem prepričan.” Zdaj je imel že polna usta krvi in prisiliti se je moral, da jo je pogoltnil. Ob slišanju svetih besed je Abigail začela curljati kri iz ušes in hipoma si jih je pokrila z rokami, da je otrok ne bi videl take.

Odšel je izza mize in krenil proti durim. Samo stran je hotel, ni mu bilo mar, tudi, če bi ga prepričala, da v tem trenutku ostane.
“George, prosim te, kaj bo z nama, če ti odideš?” Ni se zmenil za njeno tožbo, marveč je preprosto odkorakal skozi duri.

Po pol urni hoji je dospel do tam, kamor je bil namenjen. Sredi gozda se je nahajala jasa na kateri so tu in tam iz zemlje štrleli večji kamni, sicer pa je bila prekrita z odmrlimi listi.
Tu zunaj je lahko v miru premišljeval. Usedel se je na tla, družbo so mu delali samo zvoki čričkov in zvezde na nebu. Spomnil se je sebe, ko je bil še fantič, kako je uro za uro poslušal vse božje nauke, ki so mu jih pravili v cerkvi in kako se je treba bati Hudiča, ki bo lagal in zavajal, samo z namenom, da se polasti človekove duše.
*i*Ona me je prav tako zavedla, kajti mislil sem, da je človek, seveda pa to ni.*i* Vedel je kako čarovnice sejejo samo zlo in škodo, in prva leta je pričakoval isto od Abigail, karkoli je že bila, a bila je dobra do njega in otroka, celo prijazna. Prvič v kakšem desetletju, se je zavedel, da mu je precej pomenilo, da je takrat v tistih zgodnjih mesecih imel ob sebi nekoga, ki mu je lahko pojasnil, kaj se mu je zgodilo in mu pomagal, da se privadi na novo življenje. A hipoma se je spomnil nečesa, kar je že davno bral v Svetem pismu: *i*Sam Satan se namreč pretvarja za angela luči.*i*
Čeprav…moral si je priznati, da, če si je res želela prilastiti njegovo dušo za Hudiča, ji to ne gre dobro od rok. Tako zatopljen v svoje misli je tam sedel kakšne dve uri.
Nazadnje je prišel do sklepa, da to, da bi preživel preostanek svojega življenja s to žensko sploh ne bi bilo tako zelo slabo.
*i*Saj to ni grešno — ali?*i*
“Ne, zagotovo ni,” si je rekel. *i*Saj sem vendar takšen kot ona.*i*

Ko se je vrnil, je že zdavnaj padla noč. Samo Mercy je še budna sedela ob mizi, soj sveče je metal sence na njene mehke poteze.
“Gospodarica je v sobi. H sebi noče spustiti drugega, razen vas.”

Vstopil je v sobo v zadnjem delu hiše, ki jima je služila za spalnico. Z izjemo line visoko v steni nasproti vrat v sobi ni bilo oken. Bila je sicer tema kot v rogu, a kjub temu je povsem jasno videl. Ob steni za vrati sta stala miza in stol, poleg pa na tleh krsta, blizu katere je bila skrinja z vsem njegovim imetjem. Druga krsta je stala šest metrov stran na oddaljeni strani sobe, zdraven pa druga skrinja. Abigail je sedela na tleh ob najbolj oddaljeni krsti, njeni dolgi lasje so padali preko njenih ramen.

“Bilo je že dolgo tega, a vendar sem nekoč bila človek,“ je začela, brez da bi dvignila glavo. Odšel je do krste in se usedel poleg nje. Obrnila je glavo proti njemu in opazil je, da so bile na njenih licih vidne sledi solz. “Težko bo verjeti, a imela sem moža in otroka, kot tudi družino. Ko sem kot otrok s sestro odšla iz Anglije v kolonije novega sveta, nisem hotela nič drugega kot boljše življenje. Dolgo preden sem bila spoznala tebe, me je zla čarovnica s svojimi močmi spremenila v to, kar sem zdaj. Prisiljena sem bila zbežati, ker, ako bi ljudje v mestu za to izvedeli, bi me gotovo ubili. Otroka sem morala dati sosedi, saj nisem bila zmožna skrbeti zanj. Odšla sem h sestri ter njenemu možu domov ter videla…videla sem….“
Njen glas se je zlomil, nakar je zajokala.
“Mrtva…oba mrtva,” je zamomljala med solzami.
Nikoli si ni uspel predstavljati tega, da je prestala toliko gorja. Obrnil se je proti njej in jo potegnil k sebi, toliko, da je čutil njene mehke lase ob svojem licu, ko je naslonila glavo na njegovo ramo. Tako objeta sta sedela nekaj minut, doker se ni njeno dihanje umirilo in so ji solze pošle.

“Ne vem kaj me je obsedlo, da sem pred nekaj urami tako zlobno govoril zoper tebe. Žal mi je.”
“Še vedno se držiš svoje stare vere, svojih načel, vendar to ne gre več tako. Tudi jaz sem bila včasih takšna, preden sem se sprijaznila s svojo usodo. Ako je to del načrta saj-veš-koga v nebesih, da živim za mnogo več let kolikor je človeku dano, četudi v takem stanju, potem naj bo tako.”

Narahlo jo je prijel za roko in privil k sebi še malo tesneje. Iznenada je začutil njene ustnice na svojih in nato spet. Naslednje kar je vedel, je bilo to, da se je njen jezik nekako znašel v njegovih ustih, njegove roke pa so bile sklenjene okoli njenega pasu. Že si je začel domišljati kako bi ji slekel obleko, a je v zadnjem hipu potegnil roke stran od nje, kot bi ga opeklo.

“Kaj ti je?”
“Veš, da ne smeva, saj vendar nisva poročena. Mar hočeš, da se znova vdam svojim grešnim ter pohotnim mislim?”
“Mar res še zmeraj verjameš, da bo bil zaradi teh tvojih občutij Hudič dal tvoje ime v svojo knjigo?” Ni ji odgovoril. “Ko že omenjaš poroko, že dolgo sem te hotela to vprašati, vendar nisem vedela, kdaj bi bil pravi trenutek. Ali bi se želel oženiti z mano? Vem, da nisva zmožna zakona uradno potrditi, a kar sem nazadnje slišala, si me vendarle ljubil in že več kot desletje živiva skupaj.”
“Seveda se lahko poročiva. A vendar nimava nobenih boljših oblačil, bova na slavju mar nosila te cape?”
“.Saj imava še stara oblačila za v cerkev, si pozabil?”
“Tisto je gotovo vse obžrto od moljev.”
“Ne skrbi glede tega.”

Naslednji dan po večerni južini, je šel ven in opazil Mercy pri kokošnjaku. Odšel je do nje in se odkašljal.
“Mercy, imam novico. Namreč, z Abigail se bova bila poročila. V ta namen bova zdaj izvršila zaročno pogodbo in rabiva nekoga, da prisostvuje temu.”
“Ali Gospod, kaj ne bi bilo bolje, da to stori nekdo drug? Jaz ne—”
“Samo prisotna boš morala biti, nič drugega. Pridi z mano.”

Sledila mu je do vodnjaka na drugi strani posesti, kjer ga je Abigail že čakala. Odšel je do nje, nakar sta se postavila nasproti drug drugega in se prijela za roke.
“Zvesto obljubim, da se bom poročil s tabo ob ustreznem in primernem času.”
Zazrla se je vanj.
“Zvesto obljubim, da se bom poročila s tabo ob ustreznem in primernem času.”

V nedeljo sta poroko oznanila vsem v hiši in bila presrečna, da so se vsi strinjali z zakonom. Ko sta tako minili še dve nedelji, sta vedela, da je zakon potrjen, vsaj kar se zadeva vseh v hiši.
Priprave za poročno gostijo so potekale skoraj dva dni. V sredo zvečer se je miza skorajda šibila od vina in vse hrane. Tam se je znašlo vse od kruha in krompirja do pečene gosi. Abigail in George sta sedela skupaj ob kraju mize, oblečena v najfinejša oblačila kar sta jih imela in gledala kako ostali jedo in pijejo. Oba sta sicer poskusila nekaj pojesti, a sta razočarana ugotovila, da je hrana imela okus po pepelu.

“Draga,” je rekel in se obrnil proti svoji ženi “,kaj ko bi zdaj šla na samo?”
Zaznal je pričakovanje v njenih očeh, ko mu je prikmala.
Prijel jo je za roko in šla sta v njuno sobo.
Objel jo je in potegnil k sebi, tako, da sta si zrla v oči. Čisto počasi jo je poljubil na ustnice in pustil, da ga poboža po laseh.
Srce mu je začelo divjati, ko je segla pod njegovo srajco in ovila roke okoli njegovega pasu. Še toliko bolj, ko ga je poljubljala, vsakič bolj strastno.
Kolikor ga je mikalo, da bi se predal strastem v sebi in istočasno potrdil zakon, ga je še vedno težilo eno vprašnje.
“A kar tu na tleh?”
Z glavo je pomignila proti krsti nekaj metrov stran.
*b*****b*
Pozneje je ležal v svoji krsti in s mislimi se je vračal na to, kako sta potrdila zakon. Iskreno, užival je v tem. Ponovni stik s njeno kožo ga je opomnil kako zelo se je želel ljubiti z njo. Začutil je kako je ga je dregnila s kolenom v križ, ko se je premaknila v spanju. Pričakoval je, da bo šla spat v svojo krsto, ko sta končala, a je zopet legla poleg njega takoj ko se je oblekla. Tako sta zdaj spala v isti krsti, ali pa, v njegovem primeru, vsaj poskušala. Kajti bila sta nekoliko na tesnem s prostorom in sta morala oba biti obrnjena na bok.

“Abigail, “je zašepetal. “Abigail, zbudi se.“ Vendar se ni.
Pazljivo je dvignil pokrov krste in začutil olajšanje, ko je pred sabo videl samo temo. Zlezel je ven in šel do druge krste, jo odnesel in položil na tla zdraven prve. Ulegel se vanjo in končno mirno zaspal.

*b*3 mesece kasneje…*b*
George in njegova žena sta bila na pokopališču ter pila kri nedavno umrlega, pokopanega le ure prej. Zaradi mraza so bila tla že trdna, kar je otežilo izkopavanje trupla, a jima je kljub temu uspelo. Kri mrtvecev sicer ni bila tako dobra kot tista od živih, ampak zavezala sta se, da niti pod razno ne bosta ubijala ljudi iz bljižne vasi za potešitev svoje žeje. Živali pa niso prišle v poštev.

Pogled je preusmeril na svojo prelepo ženo, s katero si je zdaj delil življenje in, če bodo nebesa naklonjena, kmalu še drugega otroka.
“Kako gre z otrokom?”
Dvignila je glavo iznad trupla in ga pogledala. V njenih očeh je bilo opaziti zaskrbljenost.
“Dragi…otroka še ni.”

“Morda bi lahko poskusila še enkrat,” je predlagal.
Ob tem se je usedla ter noge povlekla k sebi. Zastrmela se je nekam v daljavo, preden je spregovorila.
“Ti si bil še človek, ko sem nosila Gideona. Mogoče je to krivo.”
Povesil je glavo in se zamislil nad tem, kar je rekla. To mu nikoli še ni prišlo na pamet, a dojel je, da ima najverjetneje prav.

*b*Ravenwood, KY, 17. oktober, 2023, zdaj*b*
Melody je prisedla v Connorjev avto in se pripasala.
“Kaj pa poslušava to jutro?” Njen glas je zvenel slaboten, kot je ponavadi na prvi dan. Najraje bi zdaj počivala doma, kot da bi šla v šolo. Počutila se je čisto letargično, še za to, da se je spravila iz hiše in na pločnik je imela komaj dovolj energije. Zaradi pomanjkanja apetita ni jedla zajtrka, a je vseeno slabost zasadila kremplje v njeno grlo in ždela tam. *i*Sovražim to, zakaj moram biti danes v šoli? Zakaj se to pričakuje od mene?*i*
“Avril Lavigne.”
“Oh, nisem slišala za to, da bi nekemu tipu kdaj bila vseč glasbenica,“ je odvrnila.
“Kaj pa je tako nenavadno? Mimogrede, kako to, da danes nisi naličena, ponavadi si vsa urejena.”
“Premalo energije danes.”
“No, Avril dobro poje, pa še takšne energične pesmi ima. Takšne ob katerih se lahko derem zdraven, pa se zgubim v glasbi. Večina pesmi, ki jih poslušam je takih, ampak mislim, da si to že ugotovila. Okej, razen pesmi od Goo Goo Dolls.”
“Ti tudi njih poslušaš?” Kljub letargičnosti, ni mogla skriti navdušenja v svojem glasu. *i*Super! Še ena stvar, ki je obema skupna!*i*
“Občasno. Tudi na kitaro znam zaigrati nekatere njihove pesmi.”
“Kul. Jaz jih tudi občasno.”
“Vse v redu s tabo? Zveniš utrujeno, kot da si bolna.”
“Nisem bolna. Samo glava me boli,” se je momljaje zlagala. Ni bilo govora, da mu pove kaj se zares dogaja. Tudi če ji ne bi bil všeč, mu ne bi.

Šla je na telefon in preverila, če ji je Marissa kaj poslala. Vtem se je predvajala že druga pesem in Connor je začel ob refrenu peti zdraven, a je hitro v zadregi utihnil.
“Danes tko malo govoriš, da sem pozabil, da si tle in…”
“Ni te treba biti sram, saj ne zveniš tok slabo,” je odvrnila in se ob tem uspela celo šibko nasmehniti.
“Hvala. Kaj pa ti ponavadi poslušaš?”
“Bauhaus, Type O Negative, Siouxie and the Banshees, Sisters Of Mercy, Nosferatu, The Kentucky Vampires pa The Cure.”
“Kaj ni Nosferatu film?”
“Tudi.”
“Kakorkoli že, prvič slišim za karkoli od tega, razen ta zadnje.”
Začutila je močno bolečino. Kot bi ji nekdo od znotraj zasadil nož v trebuh in jo počasi vodoravno rezal. Stisnila je zobe in pobrskala po torbici. *i*Klinc, morala bi vzeti protibolečinske s sabo.*i*
“Connor, a imaš slučajno protibolečinske tablete? Recimo Tylenol?”
“Ne. A te tko zelo glava boli?”
Prikimala je. Sovražila je krče.

Avto je počasi začel zavijati proti šolskem parkirišču in zopet jo je zgrabil krč, a ta je bil še bolj boleč kot prejšnji. Narahlo je zacvilila.
“Melody, a si v redu?”
“Ja, samo te krči—“ Takoj je spoznala, da se je zarekla in utihnila je.
“Krči?” Je vprašal, nekoliko zmeden. “Aha saj res, je tisti teden v mesecu?“
“Mhm.”
“Se mi je zdelo,” si je zamrmral, vendar dovolj na glas, da je Mel slišala. *i*Kako je vedel, da…?*i*
Spreletela sta jo nelagodje in srh obenem, kot bi ji ledeno mrzlo vodo počasi zlivali navzdol po vretencih. *i*Zavohal jo je. Zavohal je mojo kri. To je edina možnost.*i*

“Čakaj malo,” je rekla, ko je Connor hotel izstopiti.
“Kaj?”
“Še dvajset minut do pouka je in prepričana sem, da si noben od naju ne želi iti v šolo, torej…bi se lahko še malo pogovarjala?”
“Lahko bi tudi šla v lekarno po Tylenol za tvoje krče.”
“Bom že zdržala, hvala.”
“Okej,” je odvrnil in se obrnil proti njej. “Kako je ime tvoji sestrici?”
S tistimi dolgimi lasmi, ki so viseli okoli njegovega obraza in svojimi temnimi očmi ji je izgledal tako lep, da je lahko samo upala, da ni zdaj zardela.
“Grace.”
“Melody in Grace, zanimivo,” si je rekel sam pri sebi. “Tvoja starša imata pa domišlijo pri izbiri imen.”
“Zakaj pa to rečeš?”
“No, mojemu bratu je ime Collin. Kar pa res ni dobr, ker izgledava čisto enako.”
“Dvojčka sta?”
Prikimal je.

“Zakaj pa nočeš govoriti o njemu, če si pripravljen deliti?”
Connor se je v svojem sedežu premaknil in pogledal vstran, preden se je njegov pogled srečal z njo.
“Izginil je. Junija letos.”
“A ste poklicali policijo?”
"Seveda smo. Niso našli nič namigov kamor bi lahko šel."
"Ampak, kaj ne bi ga kdo že kje videl odkar je izginil?”
“Saj to. Od izginotja ga noben ni videl.”

“Kaj pa tista graščina na hribu?"
"Ni govora, tista graščina je tko razpadla, da ne more noben živeti tam. Sploh pa, zakaj bi bil tam? Če bi ostal tukaj, bi ga že kdo videl. Najverjetneje je šel v kakšno drugo mesto ali pa celo izven zvezne države." Connor se je ustavil. “V resnici, enkrat sem videl svojega brata, ampak…”
“Kaj?”
“Pozabi,” je rekel in ob tem segel po vrečki karamelnih bonbonov, si enega odvil in ga pojedel. Parkirišče se je počasi začelo polniti in Mel je upala, da ne bo že zjutraj videla Jeremyja in Claire.

“Ne morem si predstavljati, kako težko ti mora biti zdaj,” je sočutno rekla. Hotela je ga prijeti za roko, a je pomislila, da bo to preveč čudno. Nenadoma jo je prešinilo vprašanje.
“Hej, kako to, da se izmed vseh ljudi na šoli, družiš ravno z mano?”
“Kdo pa je rekel, da se družim s tabo? Samo vozim te v šolo in nazaj domov.”
“Že, ampak z mano se verjetno največ pogovarjaš.”
“No, drugačna si od ostalih. Pa ne mislim tega na slab način. Na šoli vse že poznam in je včasih malo dolgočasno, ker so vsi tako…normalni. Potem pa si tukaj ti, vsa v črnem, z tem nenavadnim zanimanjem do resničnih zločinov, pa vampirjev, pa tako naprej.”
Melody je prižgala telefon in preverila koliko je ura. “Mislim, da moram iti. Še deset minut je do pouka.”
“Prav. Se vidiva pozneje, Mel,” je rekel, ko je izstopila iz avta.
*b*****b*
Mel je po odhodu iz šole vsa napeta čakala kdaj bo lahko staršem povedala za dogodek izpred prejšnjega dneva. Ni jima povedala včeraj, ker preprosto ni zmogla. Priložnost za to se ji je utrnila po večerji, ko je pomagala mami pospraviti posodo.
“Kako je bilo v šoli danes?” Jo je vprašala mama. Bila je sredi štiridestih let, z ravnimi rjavimi lasmi.
“V redu, razen…” Mel je pogoltnila in pogled preusmerila v neko naključno točko na steni nekaj metrov pred sabo.
“Kaj je narobe, dragica?”
“Včeraj me je neki fant spolno nadlegoval.” Bilo je, kot bi se ji skala odvalila iz ramen. Vedela je, da bo mama imela celo ploho vprašanj, zato je hitro nadeljevala: “Nek starejši fant je, ne poznam ga. Gledal me je, pa potem vprašal, če bi zanj, citiram: ‘šla na kolena’. Samo hotela sem, da veš.” Njena mama jo je gledala, popolnoma šokirana. “No ja, zdaj pa grem v svojo sobo,” je rekla Mel in hitro odšla, ker ni vedela kaj drugega naj še reče.

V svoji sobi se je Melody usedla na posteljo, šla poslušat Bauhaus in se pričela dopisovati s Marisso.
*b*Mel:*b* Dans sm mu rekla, da imam menstro in on je predlagal, da mi gre iskat protibolečinske
*b*Marissa:*b* A to tip-za-katerega-Mel-misli-da-je-vampir-ampak-jaz-mislim-da-ni?
*b*Mel:*b* lmao a še zmeri sva pri tem vzdevku? Ja, on je
*b*Marissa:*b* A resno?? Poroči se z njim, kaj še čakaš!
*b*Mel:*b* Ok
*b*Marissa:*b* Ne hecam se. Da mi ga čim prej povabiš na kavo velja?

Hotela je že odpisati, a jo je zmotilo trkanje pri vratih.
“Ja?” Je zaklicala, si snela slušalke in odložila telefon.
Vrata so se odprla in v sobo je vstopila njena mama.
“Pogovorila sem se s tvojim očetom. Če se to še kdaj zgodi, moraš povedati nama ali pa komu v šoli, prav? Cenim to, da si nama dovolj zaupala in povedala.”
“Seveda mami,” je odgovorila. Počakala je, da je njena mama odšla in si potem šla naprej pisat z Marisso. Sredi tega si je šla zamenjati pesem, a je pred tem ponesreči zaprla Instragram. Ko ga je ponovno odprla, jo je čakalo sporočilo od Connorja.
*modra*~~~~~~~~~*modra*
*b*Viri:*b*
https://heraldofgrace.org/the-puritan-marriage/
https://seasonedwriting.com/puritanical-weddings-and-the-truth-about-marriage/
https://amybeldingbrown.wordpress.com/2015/08/17/love-and-marriage-among-the-puritans/