Klementinin načrt je bil preprost – z Urošem morata priti do Lizinih sorodnikov in jih povprašati o njenem izginotju. S to mislijo sta se sošolca samozavestno postavila pred vrata sodobne hiše z izrazito sivo fasado in visokimi okni ter pozvonila.
Sprva odgovora na zvonec ni bilo, a ko sta pozvonila drugič, jima je odprla vrata svetlolaska z rahlim nasmehom. Klementini je bil posebej všeč svinčnik, ki ga je gospa imela zataknjenega za svojim drobnim levim ušesom. *i*Sta jo ujela sredi dela?*i* »Da, otroka?« ju je vprašala z izrazito nizkim glasom in natančno pregledala vsak del njunega telesa.
»Saj ste Hudolinova, ne?« je Uroš odgovoril z vprašanjem.
»Tako je,« je pritrdila svetlolaska. »Moje ime je Fiona Hudolin.«
»Če vas ne moti,« je nadaljeval, ko je zavohal njen izrazito sladek parfum, »bi se pogovorila z vami in preostalo vašo družino o Lizinem izginotju.«
Nekaj ob omembi Lizinega imena je spremenilo Fionin obraz. Njene zelene oči niso več gledale Uroša, temveč so nemo strmele v premočena tla. Tudi njen rahel nasmešek je izginil iz ust, posledično pa so se njene ustnice spremenile v tanko ravno črto. »Em .. jaz … Pridita notri, otroka,« ju je jecljavo povabila in izginila v hišo.
Uroš in Klementina sta se spogledala. Oba sta se strinjala, da so Hudolinovi očitno izjemno občutljivi, ko se govori o Lizi. Nato sta stopila noter.
Hiša Hudolinovih je bila bogato opremljena. Na hodniku in v preddverju so visele mnoge slike in nekaj lestencev – plastičnih, je pravilno ugotovil Uroš, poleg tega je bilo ogromno tudi dekorativnega materiala, kot so rože in drobni kipi. In seveda so bile v domu slavnih pesnikov tudi številne pesmi, ki so brezobzirno pozdravile vsakega obiskovalca.
Fiona je Uroša in Klementino vodila v velikansko dnevno sobo s številnimi rožami in štirimi gromozanskimi fotelji. Na treh slednjih usnjih so sedeli sloki svetlolasi fant, temnolasec z zaskrbljenim obrazom in moški, ki ga je Klementina prepoznala kot Edgarja.
»Imamo obiskovalce, teta Fiona?« je z neverjetno visokim glasom za fanta vprašal svetlolasec in se obrnil k Fioni.
»Da, Aleksander,« je odgovorila njegova teta in se ozrla proti Uroši in Klementini. »Menda hočeta govoriti o Lizi.«
Podobno kot minuto prej Fioni so se tudi obrazi treh moških v tej sobi spremenili v popolnoma hladne. Iz Aleksandrovih sinjih oči je celo spolzela solza.
Temnolasi moški je opazil fantovo skušnjavo in se sklonil bližje k njemu ter mu obrisal padajočo solzo, preden bi padla na tla. »Hej, sin,« ga je skušal tolažiti, »vsi pogrešamo tvojo sestro.« Fant je pritrdilno prikimal in se zopet obrnil k obiskovalcema.
»Zakaj hočeta brskati po preteklosti?« se je oglasil, ne da bi opazil Aleksandrovo stokanje, in s svojimi modrimi očmi vztrajno oprezal za Urošom in Klementino.
»Tudi jaz sem se to spraševala, dragi,« je potrdila njegovo vprašanje Fiona in se še sama ozrla proti obiskovalcema. »Ampak pojdimo od začetka. Kako vama je ime?«
»Jaz sem Klementina Pacif,« je odgovorila Klementina in se obrnila proti sošolcu, »in to je Uroš Mavec.«
»Ti si tista prodajalka, ki ni znala šteti do trideset,« jo je zlobno dopolnil Edgar in se še bolj zlovešče nasmehnil.
»Edgar, prosim te … kot brat brata,« se je namrščil Aleksandrov oče in zožil svoje oči. Zatem je ponovno posvetil svojo pozornost Urošu in Klementini.
Aleksander je zatem s svojimi sinjimi očmi še grdo opazoval Klementino, nato pa mu je njegov vojaško natančen pogled skočil še do Uroša. »Neumno je spraševati po Lizi, ko vseh članov družine ni prisotnih.«
»Niste vsi zbrani?« se je začudil Uroš in se ozrl proti Fioni, ki je zdaj že sedela na prostem fotelju.
»Tomaž,« je Fiona poklicala temnolasca z izrazitimi modrimi očmi, Aleksandrovega očeta, »pomagaj mi – koga ni poleg moje Shayre?«
»Res ne veš, ženska?« se je malenkostno razburil Edgar in odkimaval svoji ženi. Klementina je zdaj razumela, zakaj se je Fiona obrnila na snaha. »Tvoje tašče in tasta ni.«
Klementina je pogledala Uroša in ga s pogledom vprašala, če ima Aleksander prav in bi morali počakati na ostale družinske člane. Uroš ji je odkimal in sam nadaljeval: »Pogovor nama lahko zagotovite že vi.«
»Kdo pravi, da vama bomo povedali kaj o Lizi? Nakazali smo vama, da to ni tema, o kateri bi si neznansko želeli govoriti,« se je začudil Tomaž in z odprtjem svojih oči razkril debele vijolične podočnjake. »In še kar nista odgovorila na Edgarjevo vprašanje – zakaj sploh hočeta brskati po preteklosti?«
»Ker vam lahko pomagava priti do resnice o Lizi,« je z nekoliko prikritim ponosom v glasu razložila Klementina.
»Najstnika sta, ne pa kriminalista,« se je upirala Fiona in se namrščila.
»Poleg tega je resnica že znana in potrjena iz policije,« je še dodal Tomaž.
»Liza. Je. V. Požaru. Umrla,« je s pretirano dramatičnostjo je Edgar dopolnil brata in pri tem ni skrival svojega besnega pogleda nad najstnikoma pred njim.
»Niso preveč navdušeni,« je zaskrbljeno zašepetala Klementina Urošu in njena koža se je naježila. »In tudi zelo trmasti so.«
»So,« ji je Uroš zašepetal nazaj, »ampak izvedela bova to, po kar sva prišla.« Nato se je obrnil proti Hudolinovim in jih z najbolj karizmatičnim glasom, kar ga je premogel, nagovoril: »Policija vam je zagotovila, da je Liza umrla zaradi posledic požara, ne?« Uroš je počakal, da so mu poslušalci pritrdilno pokimali, preden je nadaljeval s setom retoričnih vprašanj: »Kaj pa če policija nima prav? Kaj če je res umrla, vendar ne zaradi požara? Kaj pa če sploh ni mrtva? Kaj če zbegano tava naokoli in vas obupano išče?«
Gimnazijec je opazil, kako so se Hudolinovi začeli med sabo pogovarjati in tiščati glave skupaj. Slišal, kako so si izmenjevali mnenja, pri čemer niso pozabili na številne povišane glasove ter preštevilne kretnje. Klementina se je poznavalsko nasmehnila sošolcu. Če je bil v čem Uroš res dober, je bila to retorika. Bila je izjemno ponosna, da je sošolec s svojimi retoričnimi sposobnostmi zapeljal poslušalce k intenzivnemu mišljenju.
»Vprašajta nas, kar želita, otroka, vendar hitro, prosim.«