“Najino vprašanje je preprosto,« je povedala Klementina. »Kaj veste o Lizinem izginotju?«
Hudolinovi so se spogledali in nekaj časa so njihovi pogledi sprehajali od enega obraza proti drugemu. Klementina je sklepala, da se ne znajo odločiti, kdo bi odgovoril na vprašanje.
Minuto kasneje je Aleksander potrepljal očeta po ramenih in Tomaž je z veliko mero odpora spregovoril: »Konec junija lani je prišlo v naši hiši do manjšega požara. Ko so gasilci pogasili, smo si ogledali poškodbe, ki jih je utrpela hiša, nakar smo ugotovili, da ni Lize.«
»Lahko si predstavljata, kako nas je bilo strah!« mu je Fiona skočila v besedo in razširila svoje zenice, da bi poudarila dramatičnost v njenem glasu. »Nismo vedeli,« je nadaljevala nekoliko mirneje, »ali je mrtva ali živa ali ponesrečena … Grozljiv občutek.«
»Poklicali smo policijo in začela se je preiskava,« je ponovno spregovoril Tomaž. »Do letošnjega januarja so policisti skušali izslediti mojo hčerko … Brez uspeha …« Temnolasec je globoko vdihnil ter skušal skriti polzečo solzo. S šibkim glasom je nato nadaljeval: »Policija je ponovno prišla na naš dom … Razložili so nam, da požar pomeni smrtno nevarnost, … zaradi česar ne morejo več iskati moje Lize, … lahko pa jo razglasijo za m-mrtvo.« Tomaž se je zrušil. Iz njegovih oči so se vlile krokodilje solze, ki jih je prej skrival, in večkrat je glasno smrknil.
Fiona ga je potrepljala po ramenih podobno kot je prej to storil njen nečak. Zatem se je ozrla proti Klementini in Urošu ter sama nadaljevala razplet dogodkov: »Sledile so le še uradniške zadeve na sodišču. Februarja smo vložili predlog za razglasitev osebe za pokojno, nato so do maja odprli oklic za pridobitev podatkov o Lizi – neuspešno – in istega meseca je bila razglašena za mrtvo.«
Po končanem odgovoru se je Fiona obrnila k svatu, ki ga je zdaj objemal Aleksander. Skušala ju je odvrniti od misli na pokojno hčer in sestro, ker pa je bila pri tem neuspešna, ju je skušala le umiriti. Dlje od podajanja robčkov in objemanja ji ni uspelo priti.
Takrat se je Edgar, ki je sameval na svojem kraljevskem fotelju, obrnil k najstnikoma in ju vprašal: »Sta zdaj zadovoljna ali nas bosta še naprej mučila?«
Klementina in Uroš sta ujela pogled drug drugega. Odgovor na svoje vprašanje sta dobila, vendar je rdečelasca nekaj še vseeno mučilo. »Imate mogoče videokamere?« je radovedno vprašal, upajoč na pritrdilen odgovor. *i*Kdo ve, koliko uporabnih stvari so posnele …*i*
Edgar je brskal po spominu in se živčno praskal po svetlih kodrih, pri čemer je slednje bolj razmršil kot poravnal. »Imeli smo jih,« se je spomnil. »Če me spomin ne vara, so zgorele v požaru,« je še dodal in se končno obrnil proti bratu.
»Prekleto,« je zaklel Uroš in se namrščil, pred tem pa se še obrnil k sošolki ter jo zaskrbljeno pogledal.
Klementina je v odgovor le skomignila z rameni in se ozrla proti okenski polici, na kateri je bila v lončku narcisa. A elegantna rastlina ji ni razširila njenih žadastih zenic, temveč star in zmečkan list papirja zraven nje. Stopila je do njega in ga vzela v roke. Zdelo se ji je, da ne drži kos navadnega papirja, saj ji je ta dišal nekoliko usnjeno kot fotelji, na katerih so sedeli Hudolinovi. *i*To ni bil papir, bil je pergament*i*, je ugotovila. Ošinila je še besede, za katere se je kmalu izkazalo, da so verzi, napisani z izjemno lično pisavo. *i*Lizina pisava?*i*
»Gospod Hudolin,« je poklicala Edgarja, »mi znate povedati, kaj je to?«
Edgar je pogledal iz svojega fotelja proti Klementini roki. Ko je zagledal verze, je njegov obraz pobledel, njegove modre oči pa so za nekaj trenutkov nemo strmele v tla. »To je vse, kar smo našli na Lizini pisalni mizi. Verze.«
*i*Torej je pisava res Lizina.*i*
Klementina je vzela iz žepa kavbojk telefon, da bi slikala, kar je našla, a še preden je to lahko to storila, je bil pri njej Edgar. Svojo zgubano roko je položil na Klementinino in rekel: »To je tudi družinska zapuščina in eden izmed redkih spominov na mojo nečakinjo.«
Klementina je počakala, da je svetlolasec odmaknil svojo roko z njene in da je odšel nazaj v svoj fotelj. Pogledala je še okolico. Fiona je še kar zaskrbljeno mirila nečaka in snaha. Zrak je bil čist in Klementina je to izkoristila, da je odprla aplikacijo za fotografiranje.
Ko se je vrnila k Urošu, je opazila, kako zelo namrščen je postal Edgarjev obraz in kako z nogami rahlo tepeta po zloščenih tleh. »Bosta zdaj šla?« je nejevoljno vprašal in ju prešinil s svojimi ledenimi očmi.
Sošolca sta se spogledala in prikimala drug drugemu. »Greva,« je odgovorila Klementina.
»Vseeno si slikala Lizine verze, ne?« je Uroš zastavil sošolki retorično vprašanje, ko sta stopila iz hiše, in se ji poznavalsko nasmehnil.
»Ko sem jih prebrala, so se mi zdeli zanimivi,« je povedala Klementina in odprla sliko na telefonu, »tudi če jih nisem najbolje razumela.«
Uroš se je sklonil bližje k sošolki, tako da ji je že skoraj slonel na rami, in še sam prebral verze. Ko je končal, je bilo njegovo čelo zgubano, zenice pa zožene. »Poezija ni moja močna točka.«