Pisalnica
Naslednji dan je bila Klementinina glava mnogo bistrejša kot včeraj, zato ni oklevala z raziskovanjem Nininega umora. Z obilico motivacije je odprla svoj prenosnik in na spletni strani policije takoj našla nekaj javno dostopnih podatkov o umoru.
Nina Hudolin je bila ustreljena 30. junija lansko leto v Gručevem. *i*Le mesec pred Lizinem izginotjem*i*, je sama pri sebi pomislila gimnazijka.
Policija je preiskavo začela z obdukcijo in zasliševanji sorodnikov ter sosedov. Nato je nadaljevala z iskanjem dokazov, ki bi nekemu prebivalcu Gručeva naprtili krivdo. Kot pri Lizi se je tudi ta preiskava zaključila neuspešno. Po enem letu je namreč Ninin primer postal hladen primer in je bil posledično arhiviran pri policiji.
Klementina je bila tedaj prepričana, da se morilec prosto kot ptica sprehaja po Gručevem. *i*Z Urošem ga morata najti.*i*
Medtem pa lahko ponovno pregleda že večkrat prebrane Lizine verze.
In res. Nemudoma je ugasnila računalnik in iz omare vzela natisnjene verze.
*i*Prej eno, zdaj le senca v mislih drug drugega.*i* Eno? Kaj to pomeni? Gimnazijki so najprej na misel prišli siamski dvojčki. Mogoče je to verz o dveh pripadnikov te genetske skupine, ki sta se – kdo ve, kako – razšla in si ne delita več telesa? Ideja se zdi dobra, a kaj ko pri Hudolinovih ni bilo siamskih dvojčkov …
*i*Besede se ne zacelijo.*i* Seveda besede niso kot rana, ki se sčasoma zaceli. Ne, besede ostanejo prisotne in zakoreninjene globoke v nas. Vendar na kaj naj bi se to nanašalo? Žalitev? Kakšno? Na koga? S strani koga?
*i*Zavrnem te, ker si ne menjam čevljev vsak dan.*i* Zavrnitev? Koga? Česa? Čemu? Klementina je menila, da so odgovori skrivajo v drugem delu verza, za odvisnikom. Kakorkoli že, z drugim delom verza gimnazijka ni bila uspešna. Kaj imajo čevlji z zavrnitvijo?
*i*Krokar je priletel.*i*Ta verz se je zdel najlažji, a ga gimnazijka še vseeno ni popolnoma razumela. Vedela je, da bi bil lahko krokar simbol smrti in s tem bi zadnji verz postal metafora za prihajajočo smrt. Ali pa za smrt v preteklosti. Ninino morda? Ali katero drugo?
»Klementina!« jo je nenadoma prekinil ljubezni mamin glas, ki je prihajal iz dišeče kuhinje. »Skuhala sem ti čaj za trebuh, pridi ga spit!«
*
Aleksander in Tomaž sta oba sedela na istem živo oranžnem kavču. Mladi nadobudni pisatelj in že uveljavljen pisec sta oba nemo zrla v steno, brez besed, samo v tišini. Nekoliko boljše volje sta delovala Tomaževa starša, ki sta sedela zraven njiju. Svetlolasa Margareta je imela na obrazu rahel in strog nasmeh, pri čemer je razkrila svoje številne gube. Pa tudi neverjetno vodene modre oči, ki sta jih podedovala njena sinova. Za roko je stiskala svojega moža Damjana, ki si je podrobno ogledoval obiskovalca. Imel je razmršene temne lase, ki so mu segali do ramen, sila temne oči in izjemno pokončno držo za svoja leta.
Na preprogi desno od njih je zraven njenega moža sedela Fiona. Za roke je držala temnopolto dekle z dolgimi in vranje temnimi kodri, elegantno spetimi v mnogo kit. Uroš je domneval, da je posvojenka, kajti Edgar in Fiona sta imela belo polt, skoraj že bledo. Klementina pa je glede na njeno odraslo držo in zrele obrazne poteze sklepala, da je dekle njene in Uroševe starosti.
Kakorkoli že, njena starost ni odražala njenega vedenjskega stanja.
»Se spomniš številke od ene do deset?« jo je z otročje visokim dekliškim glasom vprašala Fiona in se ji ljubeznivo nasmehnila. Nato je iz kavne mizice vzela majhno otroško knjigo in jo odprla na prvi strani. Dekletu je pokazala slike in zraven zapisane številke, temnolaskin pogled pa je skušal slediti njenemu prstu. »Greva – ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet in deset!« je nasmejano vzkliknila Fiona. Dekle pa je ponovila za njo, medtem ko je bil njen obraz smrtno resen, in se popolnoma osredotočila na Fiono. Obiskovalca ni niti pogledala in zdelo se je, kot da tega tudi noče.
»Kdo je ta deklica zraven vas, gospa Hudolin?« je vprašal Uroš Fiono in svetlolaska se je bliskovito ozrla proti gimnazijcu. Temnolaska je z mislimi ostala pri otroški knjigi.
»To je moja Shayra. Z Edgarjem sva jo posvojila pred nekaj leti iz Etiopije,« je odgovorila Fiona. Njena posvojenka se je ta čas opazno namrščila in se le še pretvarjala, da zre v otroško knjigo. Čez nekaj trenutkov je s svojo *i*mamo*i* ponovno ponavljala številke.
»Ni prestara za števila do deset?« je Klementina zašepetala sošolcu na uho.
»Seveda je,« ji je zašepetal Uroš in še naprej pazljivo opazoval dekličin resni obraz, osredotočen na Fiono. »In noče imeti opravka z nobenim drugom razen s Fiono. Tako antisocialna je …«
»Nas bosta tokrat ponovno spraševala o Lizi?« je obiskovalca lenobno vprašal Edgar in s tem prekinil njuno šepetanje, medtem ko se je sam zvijal po fotelju. »Vesta, kar precej sem sit vajinih igric o moji nečakinji …«
»Tokrat naju ne zanima Liza,« mu je Uroš skočil v besedo. Lizin stric ga je ozrl s tako izbuljenimi očmi, da gimnazijec ni vedel, ali so ga bolj presenetile njegove besede ali prekinitev. »Prišla sva, gospod Edgar, zaradi vaše svakinje.«
»Nina,« je Tomaž dramatično izgovoril ženino ime kot bi bilo prekletstvo in s širokimi sinjimi zenicami gledal v prazno.
Tudi ostali so se spremenili. Aleksandru so se podobno kot njegovemu očetu razširile zenice, njegovo telo se je treslo. Njegova stara starša sta nemo zastrmela v tla, Damjan se je tudi bliskovito pokrižal. Edgar in Fiona pa sta sumničavo pogledala drug drugega, ozrla pa sta tudi Shayro, ki je od vseh ostala še najbolj nevtralna.
»Bi vas motilo, če bi nama zaupali kaj o njenem umoru?« je Klementina prebila led.
Nina Hudolin je bila ustreljena 30. junija lansko leto v Gručevem. *i*Le mesec pred Lizinem izginotjem*i*, je sama pri sebi pomislila gimnazijka.
Policija je preiskavo začela z obdukcijo in zasliševanji sorodnikov ter sosedov. Nato je nadaljevala z iskanjem dokazov, ki bi nekemu prebivalcu Gručeva naprtili krivdo. Kot pri Lizi se je tudi ta preiskava zaključila neuspešno. Po enem letu je namreč Ninin primer postal hladen primer in je bil posledično arhiviran pri policiji.
Klementina je bila tedaj prepričana, da se morilec prosto kot ptica sprehaja po Gručevem. *i*Z Urošem ga morata najti.*i*
Medtem pa lahko ponovno pregleda že večkrat prebrane Lizine verze.
In res. Nemudoma je ugasnila računalnik in iz omare vzela natisnjene verze.
*i*Prej eno, zdaj le senca v mislih drug drugega.*i* Eno? Kaj to pomeni? Gimnazijki so najprej na misel prišli siamski dvojčki. Mogoče je to verz o dveh pripadnikov te genetske skupine, ki sta se – kdo ve, kako – razšla in si ne delita več telesa? Ideja se zdi dobra, a kaj ko pri Hudolinovih ni bilo siamskih dvojčkov …
*i*Besede se ne zacelijo.*i* Seveda besede niso kot rana, ki se sčasoma zaceli. Ne, besede ostanejo prisotne in zakoreninjene globoke v nas. Vendar na kaj naj bi se to nanašalo? Žalitev? Kakšno? Na koga? S strani koga?
*i*Zavrnem te, ker si ne menjam čevljev vsak dan.*i* Zavrnitev? Koga? Česa? Čemu? Klementina je menila, da so odgovori skrivajo v drugem delu verza, za odvisnikom. Kakorkoli že, z drugim delom verza gimnazijka ni bila uspešna. Kaj imajo čevlji z zavrnitvijo?
*i*Krokar je priletel.*i*Ta verz se je zdel najlažji, a ga gimnazijka še vseeno ni popolnoma razumela. Vedela je, da bi bil lahko krokar simbol smrti in s tem bi zadnji verz postal metafora za prihajajočo smrt. Ali pa za smrt v preteklosti. Ninino morda? Ali katero drugo?
»Klementina!« jo je nenadoma prekinil ljubezni mamin glas, ki je prihajal iz dišeče kuhinje. »Skuhala sem ti čaj za trebuh, pridi ga spit!«
*
Aleksander in Tomaž sta oba sedela na istem živo oranžnem kavču. Mladi nadobudni pisatelj in že uveljavljen pisec sta oba nemo zrla v steno, brez besed, samo v tišini. Nekoliko boljše volje sta delovala Tomaževa starša, ki sta sedela zraven njiju. Svetlolasa Margareta je imela na obrazu rahel in strog nasmeh, pri čemer je razkrila svoje številne gube. Pa tudi neverjetno vodene modre oči, ki sta jih podedovala njena sinova. Za roko je stiskala svojega moža Damjana, ki si je podrobno ogledoval obiskovalca. Imel je razmršene temne lase, ki so mu segali do ramen, sila temne oči in izjemno pokončno držo za svoja leta.
Na preprogi desno od njih je zraven njenega moža sedela Fiona. Za roke je držala temnopolto dekle z dolgimi in vranje temnimi kodri, elegantno spetimi v mnogo kit. Uroš je domneval, da je posvojenka, kajti Edgar in Fiona sta imela belo polt, skoraj že bledo. Klementina pa je glede na njeno odraslo držo in zrele obrazne poteze sklepala, da je dekle njene in Uroševe starosti.
Kakorkoli že, njena starost ni odražala njenega vedenjskega stanja.
»Se spomniš številke od ene do deset?« jo je z otročje visokim dekliškim glasom vprašala Fiona in se ji ljubeznivo nasmehnila. Nato je iz kavne mizice vzela majhno otroško knjigo in jo odprla na prvi strani. Dekletu je pokazala slike in zraven zapisane številke, temnolaskin pogled pa je skušal slediti njenemu prstu. »Greva – ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet in deset!« je nasmejano vzkliknila Fiona. Dekle pa je ponovila za njo, medtem ko je bil njen obraz smrtno resen, in se popolnoma osredotočila na Fiono. Obiskovalca ni niti pogledala in zdelo se je, kot da tega tudi noče.
»Kdo je ta deklica zraven vas, gospa Hudolin?« je vprašal Uroš Fiono in svetlolaska se je bliskovito ozrla proti gimnazijcu. Temnolaska je z mislimi ostala pri otroški knjigi.
»To je moja Shayra. Z Edgarjem sva jo posvojila pred nekaj leti iz Etiopije,« je odgovorila Fiona. Njena posvojenka se je ta čas opazno namrščila in se le še pretvarjala, da zre v otroško knjigo. Čez nekaj trenutkov je s svojo *i*mamo*i* ponovno ponavljala številke.
»Ni prestara za števila do deset?« je Klementina zašepetala sošolcu na uho.
»Seveda je,« ji je zašepetal Uroš in še naprej pazljivo opazoval dekličin resni obraz, osredotočen na Fiono. »In noče imeti opravka z nobenim drugom razen s Fiono. Tako antisocialna je …«
»Nas bosta tokrat ponovno spraševala o Lizi?« je obiskovalca lenobno vprašal Edgar in s tem prekinil njuno šepetanje, medtem ko se je sam zvijal po fotelju. »Vesta, kar precej sem sit vajinih igric o moji nečakinji …«
»Tokrat naju ne zanima Liza,« mu je Uroš skočil v besedo. Lizin stric ga je ozrl s tako izbuljenimi očmi, da gimnazijec ni vedel, ali so ga bolj presenetile njegove besede ali prekinitev. »Prišla sva, gospod Edgar, zaradi vaše svakinje.«
»Nina,« je Tomaž dramatično izgovoril ženino ime kot bi bilo prekletstvo in s širokimi sinjimi zenicami gledal v prazno.
Tudi ostali so se spremenili. Aleksandru so se podobno kot njegovemu očetu razširile zenice, njegovo telo se je treslo. Njegova stara starša sta nemo zastrmela v tla, Damjan se je tudi bliskovito pokrižal. Edgar in Fiona pa sta sumničavo pogledala drug drugega, ozrla pa sta tudi Shayro, ki je od vseh ostala še najbolj nevtralna.
»Bi vas motilo, če bi nama zaupali kaj o njenem umoru?« je Klementina prebila led.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
