Ko je Uroš v trgovini srečal Tomaža Hudolina, se je nemudoma ustavil. Nekaj časa ga je opazoval, kako si je v rokah z vojaško natančnostjo ogledoval pločevinko z zamrznjeno hrano, nato pa je odšel. Brez slike v njegovem žepu.
Na sliki je bil obraz ženske, za katero je Uroš sklepal, da je v srednjih letih. Njen okrogli obraz so ji obkrožali dolgi svetli kodri, ki so zakrivali zelene oči, nekoliko podobne Fioninim. Najbolj privlačen del pa je bil zagotovo njen nasmešek, ki se je risal po celem obrazu in razkrival izjemno bele zobe. Vprašanje je bilo, kdo je bila in kaj je njena slika delala pri Tomažu.
Uroš se je tedaj spomnil pogovora med Edgarjem in Fiono, ko se je slednja spraševala, katerih članov družine ni prisotnih.
*i*»Tomaž,« je Fiona poklicala temnolasca z izrazitimi modrimi očmi, Aleksandrovega očeta, »pomagaj mi – koga ni poleg moje Shayre?«
»Res ne veš, ženska?« se je malenkostno razburil Edgar in odkimaval svoji ženi. Klementina je zdaj razumela, zakaj se je Fiona obrnila na snaha. »Tvoje tašče in tasta ni.«*i*
Urošu je preblisnilo. Nihče od njiju ni omenil Aleksandrove mame. Kaj če je slednja prav ženska na Tomaževi sliki? In ne glede na to, ali je, zakaj jo niso omenili? So preprosto pozabili nanjo? Ali pa je skrivnost, ki je noče nihče razkriti …
Uroš je pobral sliko. Nato je stopil do Tomaža, ki si ji na sosednji polici še kar ogledoval izdelek v njegovih rokah. »Gospod Hudolin, iz denarnice vam je nekaj padlo,« ga je ogovoril in mu podal sliko.
Tomaž jo je vzel in pogledal svojega sogovornika. Njegov obraz se ob pogledu na gimnazijca ni spremenil, bil je namreč še vedno izredno resen, tudi za pisatelja njegove sorte. Urošu se je zahvalil in odšel proti blagajni.
»Gospod, prosim, počakajte!« je za njim vzkliknil rdečelasec in uspelo mu je doseči, da se je resnobnež obrnil in se vrnil. »Kdo je na tej sliki?« ga je vprašal in pogledal proti sliki, ki je bila še vedno varno v Tomaževih rokah.
Tudi pisatelj je ozrl proti sliki. Urošu se je zdelo, da se je Tomaž ob pogledu na svetlolasko nekoliko raznežil, na njegovem obrazu se je skoraj že narisal droben nasmeh. »To je moja žena. Nina,« je odgovoril in si s pretirano natančnostjo ogledoval žensko, kot da njeno sliko drži prvič v roki.
»Zakaj je ni bilo doma, ko sva vas s Klementino obiskala? In zakaj niste omenili, da je ni?« je Uroš radovedno zastavil vprašanje in med vohanjem Tomaževe premočne kolonjske opazoval njegovo mimiko.
Pisatelj se ni zdel več tako raznežen kakor prej, temveč skoraj že užaljen, zagotovo pa veliko bolj resno kot prej. Za nekaj trenutkov so se mu celo zatresla kolena. »Mrtva je,« je dejal z monotonim in tihim glasom, ki se skoraj tresel. »Umor,« je še hitro dodal vzrok smrti, nato pa brez poslovila odšel proti blagajni, brez da bi se obračal nazaj.
Uroš je nekaj časa še stal na mestu in v tišini premišljeval. Imel je občutek, da bosta s Klementino na svoj seznam raziskav morala dodati še eno.
*
»Nina Hudolin … umorjena …,« je obnovila Klementina Uroševe besede o njegovem srečanju v trgovini. Njen obraz je bil namrščen, njene žadaste zenice so premišljujoče gledale v računalniški zaslon, njena drža pa je bila napeta. »Nina Hudolin je bila umorjena,« je ponovila že izrečene besede, kot bi s ponavljanjem želela svoje prehlajene možgane spodbuditi k razmišljanju o idejah in povezavah.
»Tako mi je rekel, da,« je potrdil Uroš in iz Klementinine postelje opazoval njene prste, ki so ji živčno plezali po obrazu. »Tomaž se je zelo raznežil, ko je zagledal Ninino sliko, veš,« je dodal, ker mu – kot sošolki – ni na pamet prišla nobena zamisel, »vendar ne takrat, ko sem ga povprašal o njej.«
»Žaluje, seveda,« je komentirala Klementina in smrknila v robček na njeni pisalni mizi.
Takrat je rdečelasec opazil, da na njeni mizi nista le računalnik in robec, temveč tudi natisnjena kopija nečesa. Uroš je stavil, da so bili Lizini verzi, a rabil je potrditev, zato je s prstom pokazal nanjo in vprašal: »Kaj je na tem papirju?«
Klementina je lenobno ošinila morebitne verze in s še bolj lenobnim glasom odgovorila: »Lizini verzi. Natisnila sem fotografijo in skušala razumeti njihovo večpomenskost, razvpitost in skrivnostnost.«
Uroš se je ob zadnjih pretirano dramatičnih besedah poznavalsko nasmehnil in za trenutek se je tudi na sošolki narisal nasmešek. »In?«
»Brez napredka, se bojim,« je žalostno in z izrazito tihim glasom odvrnila temnolaska in zožila zenice.
»Tudi jaz bi težje delal, če bi me bolela glava in bi smrkal,« jo je prijazno skušal pomiriti sošolec.
»Ni le to, Uroš,« je vztrajala sošolka in se obrnila proti njemu ter ga jezno ozrla. »Prepričana sem, da tudi z bistrejšo glavo ne bi napredovala.« Klementina je odvrnila pogled k verzov na njeni mizi in njena lica so se obarvala živo rdeče. »Samo preberi jih!« je vzkliknila.
Uroš je vstal s postelje in stopil bližje k Klementini. Kljub njenemu omamnemu parfumu s sladkim pridihom karamele se je Uroš uspel zbrati in prebrati verze. *i*Prej eno, zdaj le senca v mislih drug drugega. Besede se ne zacelijo. Zavrnem te, ker si ne menjam čevljev vsak dan. Krokar je priletel.*i*
»Nič ne razumem,« je komentiral – enako kot včeraj. »Zdi se mi, da več o njih pove naslov, ki ga ni. Ali pa jim nekaj manjka, da bi bili lahko samostojna pesem – nekaj dodatnih ali predhodnih verzov. Mogoče pa je to že končana pesem, čeprav brez naslova in z verzi, ki ne povejo ničesar. »
»Kljub temu morava ugotoviti njihov pomen,« je Klementina skozi stisnjene zobe spravila iz sebe. »Če jih je pustila na pisalni mizi, dostopno vsem, je zagotovo skušala nekaj sporočiti z njimi. Še bolj zagotovo pa so lahko ključ do nje *i*same*i*, njenega notranjega sveta.«
»Zagotovo,« je odvrnil Uroš in prikimal. Nato je bil z mislimi ponovno pri sošolkinemu sladkem parfumu vanilje in zdelo se mu je, da med mešanico vonjav voha tudi karamelo.
Klementina prav tako ni bila več z glavo pri Lizinih verzih, temveč so jo njeni možgani zopet pozvali k razmišljanju o Nini. »Na internetu bom raziskala Ninino smrt in policijsko preiskavo, ki je temu sledila,« je brez uvoda bleknila. »A to ne bo dovolj. Ponovno bova šla tja, kjer se je vse začelo,« je še dodala in odmaknila zaveso z okna ter se ozrla proti neskončnim poljem v daljavi, »Gručevo.«