Trajalo je več kot teden, da sta se Ana in Enija spet dobile. Eniji ni in ni šla iz glave skrivnostna ženska na fotografiji, še bolj pa kri, s katero je bila fotografija pokrvavljenja.
Bil je četrtek, in Enija in Ana sta ponovno vstopile v skrivnostno sobo. Še vedno sta zaradi Alice v tej sobi čutile neko neprijetno vzdušje, hkrati pa žalost in spoštovanje. Enija je rekla Ani:
"Kaj pa ti misliš, da se je zgodilo?" Ana ji je odvrnila:
"Nekaj čudnega. Ti povem zakaj."
Ana je začela pripovedovati zgodbo:
"Alica se je vsaj mesec pred smrtijo obnašala drugače. Domov je hodila pozneje kot običajno. Ni bila zgovorna. Zapustila je sebe, ni več tako skrbela zase. Njeni dolgi lasje so bili večkrat skuštrani, malokrat umiti. Njen obraz je bil mnogo bolj mozoljast. Oči je imea izčrpane. Ni več tako skrbela za svoje outfite...." Se spominja Ana.
"Čisto tako ti povem...." je dejala. Prisedla je bližje k Eniji ter tiho rekla.
" Ta čas sem imela občutek da je ponoči ni doma....da ponoči hodi v gozd.."
Ko je to slišala Enija, je Ano debelo pogledala.
"Kaaaj??? Zakaj??? Po čem to sklepaš??!" Bila je čisto iz sebe.
Ana pa je nekako čudno in skrivnostno, nekoliko hladno nadaljevala:
"V njeni sobi je bilo večkrat veliko listja, v njenih bujnih laseh vejice...enkrat..." in je obmolknila.
Enija je postajala vse bolj nestrpna.
"Kaj, kaj enkrat?" jo je spraševala. Ana ji ni odgovorila. Enija je stopila iz Aličine postelje, kjer sta sedele. Ana je bila kot v transu. Ni se odzivala. Nemo, na vides zaskrbljeno, kot bi v tem trenutku doživljala nekaj groznega je buljila v tla. Enija se je prestrašila, stekla iz sobe, v kuhinjo po kozarec vode. Hotela je spraviti Ano k sebi. Prihitela (vmes je seveda polila nekaj vode) je v sobo.
Ane ni bilo.
Enija je spustila kozarec vode. Kozarec se je razdrobil, voda se je polila. Tako je bila prestrašena, da ni mogla niti zakričati, niti teči. Stala je pri miru, in na vsem lepem stekla iz hiše domov kolikor je mogla.
Tisto noč ni spala.