Enija je bila pretresena. Tisti večer ni spala, z nikomer ni govorila. Ni vedela niti, ali se je Ana vrnila domov ali ne.
Naslednji dan je vso Rmanovo posest zajela policija, kriminalistične službe itd. Enija je bila po eni strani jezna, ker si je želela ugotoviti vse sama, a po drugi strani še vedno pretresena, in prestrašena. Ta daj Enija ni odšla v šolo. Pouka zaradi domnevnih nevarnosti in izginotju ni bilo.....
Minili so štirje meseci...........
od izginotja Ane. Nihče ni našel nič. Vse je šlo tako daleč, da so jo že razglasili za mrtvo in ji naredili grob.
Aličino sobo je policija po podrobni raziskavi dala zapreti.
Točno zakaj ni vedel nihče, niti Rmanovi.
V to sobo ni smel nihče.
Leto po izginotju Ane, in 2 leti od smrti Alice so se Rmanovi odselili drugam.
Enija je to vedela prva. Zjutraj je peš odšla v šolo, in videla selitveni kombi. Očitno se je staršem zdelo prenevarno za živeti tukaj.
Enija je bila žalostna. Na te stvari ni mogla nehati misliti. Vse bolj in bolj jo je psihično tlačila izguba svoje najboljše prijateljice Alice. V šoli ni bila več zbrana, mnogokrat je jokala. Zelo zelo jokala. Zvečer so se ji po glavi podile grozljive misli, zaradi katerih je težko spala.
Postala je depresivna.