*pod*Zadnje poglavje: Tisti, ki ostanejo*pod*

Leon je pogledal Niko.

»Nisem te hotel izgubiti.«

Nika je stopila iz kapsule. Njene noge so se tresle, vendar je ostala pokonci.

»Vem,« je zašepetala.

Stroj je počasi ugašal. Na zaslonu so izginjale slike, spomini in obrazi ljudi, ki jih Leon nikoli ni zares poznal.

Adam je stal pred njim.

»Oče?«

Leon je pokleknil.

»Tukaj sem.«

Deček se je nasmehnil.

»Saj si prišel nazaj.«

Leon ga je objel.

Za trenutek je znova zaslišal otroški smeh. Nato je Adam počasi izginil.

Leon je ostal na kolenih.

Mara je stopila k njemu in mu položila roko na ramo.

»Ni več ujet,« je rekla.

Leon je prikimal.

Starejši Leon je stal ob stroju. Njegov obraz je bil miren, kot da je prvič po dolgih letih našel odgovor na vprašanje, ki ga je preganjalo.

»Zdaj lahko končam,« je zašepetal.

Leon se je obrnil.

»Kaj boš naredil?«

Starejši Leon se je nasmehnil.

»Kar bi moral že zdavnaj.«

Pritisnil je zadnji gumb.

Stroj je ugasnil.

V sobi je zavladala tišina.

Na zaslonu se je pojavila zadnja vrstica:

*i*SUBJEKT 04: SPOMIN SPROŠČEN*i*

*i*SUBJEKT 05: SVOBODEN*i*

*i*SUBJEKT 03: IZBRISAN*i*

Leon je pogledal Niko.

»Greva domov?«

Nika je prikimala.

Mara ju je objela.

Skupaj so odšli iz sobe.

Prvič po dolgem času ni bilo nobenega stroja, nobenega zaslona in nobenega spomina, ki bi jih silil, da se vrnejo v preteklost.

Samo oni.

In prihodnost, ki so jo lahko začeli znova.

Toda globoko pod zemljo je v ugaslem stroju nenadoma zasvetila majhna lučka.

Na zaslonu se je pojavila nova vrstica.

*i*SUBJEKT 06: ZBUJANJE*i*

Nato se je zaslišal otroški smeh.

In nekje v temi je nekdo zašepetal:

»Oče?«