»Pisal se je čas, ko so še vrbe žalujke pele svoje žalostinke in je bila Krajina Višav v pravem razcvetu. Po dolgem času so imeli angeli mir v deželi in so brezskrbno živeli v sožitju drug z drugim. Serafski kralj in kraljica sta povila svojo prvo hčerko.«

BISTROUMNA PRIPOVEDUJE #2

Pred Legolasom se je izrisovala pokrajina obdana s sončnimi žarki, polna ptic in drugih bitij. Predstavljal si je serafski grad; palačo, z veliko stekleno kupolo in vrtovi, polnimi cvetlic. Ob enem izmed nasadov sta se sprehajala angela, ki sta v rokah držala otroka; majhno dete se je poigravalo s sončnimi žarki in se smejalo.
Spet se je z mislimi preselil v izbo in poslušal pripoved.

»…bistrega otroka sta starša že v otroštvu izobraževala in pripravljala na nalogo, ki jo bo morala opravljati kot prestolonaslednica in spadala je v sam vrh najbolj učenih prebivalcev njihovega sveta.«
Malo je utihnila in nato nadaljevala. »Čez čas sta dobila tudi svojo drugo hčer. Loren.«

Legolas je zajel sapo. V vseh zapisih o Krajini Višav ni bilo niti enkrat omenjeno ime Loren. Omenjajo obe princesi, in najstarejšo in Auriel, a Loren nikoli. Kakšna izguba bi torej bila, če bi starka spomine nesla s seboj v grob.

Bistroumna pa se ni dala zmesti. »Loren je bila ljubljenka vsega ljudstva. Poosebljenje dobrega na svetu: prijazna, marljiva, dobrosrčna, in takoj pripravljena pomagati vsakemu človeku. Pravo nasprotje najmlajši hčeri, ki se je rodila šele sedem zim pozneje.«

»Auriel,« ji je v besedo skočil Legolas in ji nato pustil nadaljevati.

Starka je pokimala. »Ta je odrasla ob orožju. Bila je ponos serafske vojske in utelešenje uničenja. Pri enajstih letih je streljala z lokom že tako dobro, kot redko kakšen naših najboljših lokostrelcev. Moj brat jo je videl v prvih bojnih vrstah pri bitki za severne Zelene Goščave, ko ji je bilo sedemnajst let.«

Pobrskal je po spominu in se spomnil vilinskih porazov tisti čas. Hitro je izračunal, in ugotovil, da je bilo to pet let preden se je sam rodil, nato pa napeto poslušal naprej.

»Kogarkoli se je dotaknila konica njenega meča, je bil že pogubljen. Mnogo preveč vojakov je padlo zaradi nje in preveč našega ozemlja je bilo izgubljenega, le zaradi ene same bojevnice. Čeprav je bila angel, je imela čute izostrene kot naša vrsta; gibala se je kot mačka in tekla kot volk.«

»Kako je to mogoče?« je nestrpno vprašal Legolas, ki je iz lastne izkušnje v Parizu vedel, da starka govori resnico.
»Angeli so vendar enako sposobni kot navadni ljudje, le da imajo krila in živijo mnogo dlje!«

»Vse ob svojem času, princ,« ga je okarala in zbrala naslednje besede.
»V njihovi mitologiji naj bi obstajalo Srebrno jezero, ki bi ti za določeno ceno izpolnilo željo. Mnogi legendi niso verjeli, nekoč pa ga je Auriel našla in preizkusila njegove čare.«

»Si je kaj zaželela?«

»O, da,« je nemočno zavzdihnila Bistroumna, »in za to strašansko hudo plačala.«

Tole je že dugi del Bistroumnine zgodbe. Komentiraj in spremljaj še naprej!