Hoj! Sledi nadaljevanje zgodbe. Piši v komentarje, če ti je všeč in ali lahko kaj popravim.

S srebrnimi lasmi, ki so ji vihrali v vetru je izgledala naravnost osupljivo. Končno je odprla oči, ki so se ji svetile in nalahno vbočila hrbet. Skozi zrak je zarezal oster zvok jekla, ki pa ni pripadal nabrušenima mečema, ki ju je že prej potegnila s hrbta.

LESK, LESK IN ŠE VEČ LESKA #2

Na hrtu so se ji izoblikovala črna krila, v vsej njihovi veličastni podobi. Zdaj je bila že strašna. Če bi kakšen turist pomotoma zašel v to temno ulico, bi mislil, da se je osvobodila nočna mora. Končno se je spustila in neslišno pristala na tleh.

≈
Videla je kako so proti njej drveli še ostali vilini. Nasmehnila se je, se dotaknila znamenja pod vratom in zašepetala besedi v *syllabiščini. V vratu jo je prijetno zaščemelo in zaprla je oči. Začutila je, da se je dvignila s tal in veter ji je nosil pramene, medtem ko so ji počasi, eden za drugim koščki oklepa sestavili skoraj neprebojno opravo ter njeno svileno obleko zamenjali za srebrno. Zdaj je ščemenje začutila tudi na hrbtu.

Celih sedem let že ni razkrila kril, kot snovno stvar, pustila jih je skrite v telesu. Tokrat je šlo za življenje ali smrt in zato je vbočila hrbet in slišala zvok jekla, ko so ji krila prodirala iz hrbta. Šele zdaj se je zavedala, da jo je nekaj vilinov poskušalo napasti, ampak jo je ščitil neviden ščit. Spustila se je na tla in odbila nekaj udarcev, ki so jo poskusili onesposobiti.

Bilo jih je sedem, če ne štejemo strahopetnega vilina, ki se je odločil ostati na strehi, in vsekakor jim ne bo prizanašala. Prišli so ponjo, ona pa ne bo šla z njimi. Meč je vihtela kot bi bila ustvarjena za to, in parirala je bojevnikom kar z obema rokama hkrati. Gibala se je s celim telesom ter presenečene viline poškodovane izločala iz boja enega za drugim, hkrati pa zadovoljna spoznala, da se njeno telo tudi po sedmih letih giblje popolnoma usklajeno.

Nato pa je s kotičkom očesa zagledala svetlolasega bojevnika in nekaj v njej se je zganilo. Majhna iskra v njenem srcu je začela tleti, a jo je takoj ugasnila in pregnala občutke stran.
¨Kaj pa naj bi čutila?¨ se je vprašala sama pri sebi in ni si znala odgovoriti. Bil je sovražnik in samo to je bilo pomembno. Izbila mu je meč iz roke in seštevku treh mrtvih bi dodala še enega, če ne bi vilin zdaj v roko prijel noža.

Sukal ga je s tako spretnostjo, da je morala zožiti oči, če je želela odbiti vsak protinapad. Morala je priznati; bil je zelo dober, nedvomno najboljši izmed napadalcev. Kljub temu ga je porezala po licu, njo pa je skelela rama. Ko se je bojevala z njim ni čutila agresije in pošast v njej se je umirila, saj se je gibal enako kot ona in ohranil mirno kri tudi v napadu. Bil je nedvomno vrhunsko izurjen, ona pa je imela orožje zapisano v krvi, zato ni imela pojma, koliko časa sta se bojevala. Ona za svobodo, on pa…

V desetinki sekunde je vilin na strehi napel lok...

Kaj mislite, da se bo zgodilo potem?

***syllabiščina: poslovenjen izraz za besedo syllabary, kar je sistem zapisovanja, ki vključeje posebne znake, simbole, v izgovorjavi pa tudi nenavadne zvočne znake, glasove...
Ja, res obstaja , ampak spada že med dolgo pozabljene oblike govora, kot jezik ni več v uporabi.