Prejšnjič...

»To je norost,« ga je slišal zamrmrati, ko so prvi plameni oplazili lesen oder in kmalu zajeli celotno konstrukcijo.

»Poberiva se od tod,« je rekel Legolas, a ga je nekdo povlekel za rokav.

NAZAJ V PREDORE #3

Sunkovito se je obrnil. Množica jih je pritiskala in porivala na vse strani, nemogoče bi ju bilo prepoznati kot pripadnika kraljeve vojske; čisto sta se zlila z okolico in celo nista nosila uniform.

Princ je debelo pogledal. Za njim je stal debelušen plešast možakar, nič višji od metra petdeset, oblečen v težko haljo iz grobe tkanine. Moral je dobro dvigniti obraz, da ju je lahko pogledal, nato pa zmajal z glavo.

»Da v izvidnico pošlje lastnega sina, mislim, stari vešči se je popolnoma zmešalo…« sta ga slišala mrmrati po tistem, ko jima je pomignil, naj stopita za njim.

Skoraj sta ga izgubila v prerivajoči se množici in morala sta stegniti vratove, da sta spet našla plešasto glavo pri tleh. Za majhnega in okroglega vilina se je gibal dokaj okretno in zelo hitro, to sta morala priznati.

»Misliš, da mu lahko zaupava?« je Legolasa vprašal Garel, ko sta bila le še nekaj korakov oddaljena od njega.

»Zdaj je že prepozno,« je princ samo skomignil z rameni. Neznanec bi ju lahko v trenutku razkrinkal in tokrat bi poleg nagačenih lutk viseli dve pravi telesi.

Še vedno na primerni razdalji in oprezajoč se okoli sebe, sta se prebila iz množice in mu sledila čez mesto. Kar dolgo časa so hodili in tišina je Legolasu že presedala. Zaškripal je z zobmi. Neučakanost je vendar bila Aurielina vrlina, ona bi že zdavnaj zvezala vilina in zahtevala odgovore, definitivno ne bi pustila, da ju odvleče neznano kam.

Garel je bil enakih misli. Eno roko je držal na nožu ob pasu, pogled pa je imel usmerjen v vsak gib plešca, kot bi to delala Auriel. Zavzdihnil je. Vsaka misel se je vračala k njej. Naročil ji je, naj mu pomaga, pa vendar ji ni izrecno prepovedal zapustiti gradu. Kot da bi ga sploh poslušala. Skrbelo ga je zanjo, čeprav si tega ni hotel priznati.

Namrščil se je. Ta neumen poljub. Le kaj je mislil? Čim prej morata razrešiti stvari, preden se začnejo še bolj zapletati.

Zbistril je misli, ko so se ustavili pred manjšo hišo. Slišalo se je žuborenje vode, na podboju vrat pa je bila vrezana velika črka R.

»Robova hiša,« je dahnil Garel in Legolas je pokimal. So na pravem kraju in ni bilo več dvoma, da je skrivnostni pritlikavec Easton.

Potrkal je na vrata in že čez nekaj trenutkov jim je vrata odprla starejša visoka vilinka.

»Sosedi strgajo korenje,« je izjavil Easton in oba sta ga debelo pogledala.

Ženska se je nasmehnila. »Paradižnik je že zrel.«

Začudena vilina sta si izmenjala pogleda. Se jima je zmešalo? Govorita v drugem jeziku? Legolasu so misli švigale na vse strani in končno se mu je posvetilo. Govorita v šifrah. Verjetno sklepata, da se okoli potikajo ovaduhi* in sta sestavila vsakdanje stavke, ki pa pomenijo čisto nekaj drugega, tako da lahko komunicirata in si sporočita vse pomembne stvari, brez da bi te dosegle tuja ušesa. Pametno.

»Stopita notri,« jima je dejal Easton in ženska ju je vodila do velike lesene mize, obložene z zemljevidi in seznami.

-

»Tukaj sva,« je oznanil Fawn, ko sta prišla na jaso s katere so se razločno videli Predori.

»To je bilo pa hitro,« se je začudila Auriel, »prejšnjič smo hodili veliko dlje.«

Samovšečno se ji je nasmehnil. »Najboljši pač poznamo bližnjice.«

Previdno je sestopila s konja in globoko zavzdihnila. »Poslušaj, Fawn. Predore ste zgradili vi, da bi se zaščitili pred nami. Moje telo se upira; ta kraj nekaj oddaja, da me odbija, ampak ne glede na vse, priti moram tja. Tudi če me boš odvlekel.«

Samo skomignil je z rameni in tudi on skočil s konja. »Prav. Šla bova iz zadnje strani, se pravi iz izhoda proti vhodu. Ti naredi svojo stvar, jaz pa te bom počakal zunaj.«

»Odlično.«

Res ste dolgo čakali na naslednji del, kajne? Upam, da je splačalo :)
Želim vam čim lepši začetek šole in veliko uspehov v novem šolskem letu. Kako ste kaj preživeli počitnice? Se že veselite sošolcev? Komentiraj spodaj in mi polepšaj še zadnje dneve brezdelja .
Alison <3