Prejšnjič...

Ozrla se je ravno toliko, da je zagledala kraljevo gardo, ki je prečesavala množico, in samega kralja, ki je miril ostale viline, nato pa se zazrl točno vanjo, ki je jadrala po nebu.

OBRED #3

Seveda ni našla tistega vhoda preko katerega sta z Legolasom odšla iz gradu, je pa zato pristala nekje na skalni polici ob prehodih za služinčad. Najprej je prisluškovala za morebitnimi vilini na hodniku, a v pozni črni noči ni bilo žive duše, zato se je počasi podala v temo. Krila so oddajala šibko svetlobo in roke so se ji stresle, ko je stopala po neskončnem hodniku in iskala svetlobo.

Bilo je že prepozno, da bi se obrnila; prehodila je več križišč in spet bi se izgubila. Že se je hotela sesesti – ni vedela koliko časa je hodila in ali je sploh kam prišla, vendar jo je obšel spomin na Legolasa. Kljub utrujenosti, se je spomnila pogovora iz poti, ko ji je dajal napotke za hojo v temi. Zbrala je zadnje drobce moči in se osredotočila na okolico, kot ji je takrat naročil.

-
Kmalu se mu je začelo megliti pred očmi. Svet okoli njega je postal vrtiljak; kot bi gledal skozi vodno gladino so se kazale postave, nekdo je nekaj zavpil in nato sama tema. Padal je v neskončnost in vsake toliko časa uzrl nekaj delcev prizorov: Wyatta ko se je sklanjal nadenj in mu nekaj prigovarjal in čez čas Auriel stoječ med vrati. Ni vedel ali so to spomini, prividi ali resničnost.

-
Končno se je opotekla na svetlobo; v kuhinji je bila prižgana luč - morda je nekdo pomival posodo ali sekljal zelenjavo, saj se je iz prostora slišal pogovor. Zavedala se je, da nima več pregrinjala, ki bi skrilo krila, zato se je hitro pobrala naprej po hodniku.

Še sama ni vedela, kako je zatavala do zakotnega dela gradu, ampak počasi je sledila snopu svetlobe in prišla do vrat na koncu kamnite, z zelenjem poraščene dvorane. Žarek je na tla zarisoval ognjeno svetlo pot in previdno je pogledala skozi priprta vrata.

Na postelji ob pusti steni je ležal Legolas, ob njem pa je na stolu sedel Wyatt in namakal tkaninaste krpe v vodo ter mu jih nato polagal na čelo. Slišalo se je samo pljuskanje vode in presketanje ognja v baklah na steni, ki je princu metal sence na obraz. Zdelo se ji je, da je odprl oči in se zazrl vanjo, vendar ko je spet pomežiknila, so bile njegove veke zaprte.

Vrata so zaškripala, ko jih je odprla. Ni vedela, ali jo je Wyatt že prej slišal ali pa mu je bilo vseeno, ampak on je samo mirno nadaljeval z delom, ko je vstopila v prostor.

»Ali je v redu?« je o Legolasu povprašala Wyatta in opazovala, kako je spet namočil krpe in jih položil na njegovo mokro čelo.

»Bo,« je zmajal z glavo.

Namrščila se je nad njegovo redkobesednostjo. Zdaj bi ji prav prišel kakšen dvorni gobezdač, ki bi ji naslikal vsako podrobnost in še več o tem, kaj se je zgodilo.

»Je ranjen?« je še naprej vrtala vanj. »Zakaj se je onesvestil?«

»Nobenih ran, prask ali odrgnin,« je končno povedal in ožel krpo, »kar je še bolj čudno. Sredi obreda je kar padel po tleh.«

Vstal je in potipal njegov vrat. Žila mu je utripala, kot bi se boril v notranjosti z nevidnim zlom, a se ne bi mogel zbuditi iz sna. Nekaj ga je razžiralo od znotraj.

»Vroč je,« je tudi sama ugotovila, ko je z dlanjo obrisala pot z njegovega čela, nato pa pustila Wyattu, da je ponovno zamenjal obkladek.

Razgledala se je po sobici. Bila je čisto majhna in prašna, z enim majhnim okencem, ki je gledalo na bližnje gričevje, že zdavnaj zavito v popolno temo.

»Zakaj si ga pripeljal sem?« ga je vprašala. »Kaj kraljevi zdravilci ne bi mogli poskrbeti zanj?«

»Lahko bi,« je pokimal, »vendar se mi ga je zdelo varneje pripeljati sem. Čudni časi prihajajo, Auriel. Ne veš komu več zaupati.«


LY