»Pa saj ne bomo šli v vojno, kajne?« je Legolas vprašal očeta, »Mir poskušamo vzdrževati že nekaj let. Ves trud bi bil zaman.«

»Truditi se morata obe strani, ne samo mi. Oni pa hlepijo po več ozemlja in se prav nič ne brigajo za nas. Če so takrat zmagali vojno, še ne pomeni, da bodo tudi naslednjo,« mu je odgovoril oče in na tihem se je Legolas strinjal z njim.

POGOVOR #2

S hitrimi koraki se je Legolas napotil po širokih hodnikih in sledil navodilom, ki mu jih je dal upravnik, ko je povprašal za Auriel. Predel gradu za goste je bil še posebno lepo urejen; tla so bila povsod prekrita s pisano preprogo in stene so bile zapolnjene s slikami pokrajin.

V eni izmed sob je bil nastanjen nek pomemben svetovalec iz Vzhodnega Gričevja, ki bo pri njih ostal še nekaj časa, po večini pa so bile sobe prazne. Pri čisto zadnjih vratih sta stala stražarja in takoj je vedel, kje Auriel je.

Pokimal jima je, potrkal in vstopil. Sedela je na usnjenem dolgem naslonjaču in zrla v ogenj, ki je gorel v kaminu nasproti nje v kotu sobe. Še vedno je bila oblečena v rdečo obleko in predvideval je, da sploh ni spala, saj je razkošna postelja ostala nedotaknjena.

Žametne zavese, ki so po navadi zastirale pogled na mesto, so bile snete in zdaj je sonce sijalo čez velika okna in razsvetljevalo sobo, da so Legolasa kar bolele oči. A nje to ni motilo. V Krajini Višav se je sonca in toplote lahko naužila, in mislil si je, da se ga v Parizu tudi ni ravno otepala. Tu pa so sončni žarki le redkokdaj posvetili skozi goste oblake, a danes so imeli srečo.

Na mizi je stala košara s sadjem in stopil je do nje. Izbral je lepo jabolko in ga pomolil Auriel. »Vzemi, vem da še nisi nič jedla.«

Sadeža v njegovi roki še pogledala ni, prav tako njega ne.

»Kaj je narobe?« jo je vprašal. Še sam je vedel, da je to neumno vprašanje. Ugrabili so jo, ji grozili s sestrino smrtjo in jo nato še zaprli v to sobo.

Ni mu odgovorila, le zleknila se je na usnje in gledala v strop. Bilo je še huje kot si je Legolas sprva mislil. Za porcelanastim obrazom je čutil obupanje in strah, vedel je, da je v sebi razdrta. Svet se ji je sesuval in sama si ni mogla pomagati.

Jabolko je odložil nazaj in počepnil k njej.
»Kaj je narobe?« jo je še enkrat vprašal in pogledala ga je.

Poblisknilo se ji je v očeh in tako sunkovito je vstala, da je Legolas mislil, da ga bo napadla.

»Kaj je narobe?« je jezno ponovila za njim in stopila do kupe s sadjem. »Skoraj bi mi ubil sestro.« V roko je prijela jabolko in ga zalučala vanj.

Spretno ga je ujel, a se je še vedno čudil sunkoviti moči s katero je letel proti njemu. »Poslušaj, nis- «

»Loren si hotel zažgati!« Pogledala ga je z grozo v očeh in v roko prijela še en sadež, a ga k sreči ni vrgla vanj. »Kmalu bi ji scvrl krila, jaz pa nisem mogla storiti ničesar!«

Stopil je do nje, a se je umaknila nazaj.
»Pusti me pri miru. Pojdi stran.«

Bilo mu je že malo dovolj. »Veš kaj,« ji je rekel nazaj, »opozoril sem te, da se nekaj pripravlja, ti pa me nisi poslušala. In nisem mogel storiti ničesar.«

Čeprav je gledala skozi okno in se delala, da ga ne posluša, je vedel da ga.
»Težko mi je bilo,« je priznal, »ampak veš kaj mi je oče danes zjutraj rekel? Da me zaradi svojega upiranja lahko tudi obglavi, ker mu ne pomenim nič.«

Vedel je, da to ni čisto res, a včasih se je oče do njega obnašal kot do nekoga, ki ga ne pozna. Namenila mu je prezirljiv pogled.

»Tukaj nisem nič kriv,« je zavpil. »Storil sem svojo dolžnost in upošteval navodila za dobro kraljestva. Sploh ne vem zakaj ti pomagam. Ti pa tega ne ceniš. Lahko se ne bi brigal zate in se držal zase, a ti pomagam. Nehvaležna si in si ne zaslužiš tega.«

Pogledal je v tla in se zamislil. »Morda pa si si sama kriva, da Loren čaka taka usoda. Morda si enako storila z Erosom.«

Takoj ko je izrekel te besede, mu je bilo neznansko žal. Mislil je, da bo v njenih očeh videl jezo, a se je zmotil. Oči je imela solzne in polne žalosti, ko se je obrnila proti njemu.

»Auriel, opros-« se je začel opravičevati in preklinjati samega sebe, ona pa je le z roko pokazala na vrata.

»Prosim, odidi,« je tiho rekla.

»Auriel,« je še enkrat poskusil, a je le odkimala z glavo.

»Prosim pojdi.«

Jezen sam nase je odšel do vrat in preden jih je čisto zaprl, ugledal njene žalostne jantarne oči.

:speaking_head: Jejjj! Smo že čez 50 strani v Wordu. Zgodba kar lepo napreduje, kaj pravite? :wink: Tale del malo daljši, ker ne vem, če bom jutri utegnila še en del ampak...gotovo pride naslednji teden.