Hejhoj! Danes izide še zadnji del iz poglavja Potovanje. Uživaj, komentiraj in se naroči name, saj še ne vem kdaj bom objavila naslednji del, da ga ne zamudiš ! P.S. Nadaljevanje boš našel/a pod naslovom Predori.

»Me lahko prosim odvežeš?« je previdno vprašala in ga pogledala. »Ne moram jesti z zvezanimi rokami na hrbtu,« mu je pojasnila, ko je videla da razmišlja, če bi bila to pametna ideja.

»Zbežala boš,« ji je samo preprosto odgovoril in naprej jedel svoje meso.

POTOVANJE #4

»Ne bom zbežala,« mu je odgovorila in napela ramena, da bi se osvobodila vrvi. »In sploh ne vem kam bi šla, če sem bila slepa pol dneva,« je dodala dovolj prepričljivo, da ji je odvezal roke in nato z spretnim gibom zavezal gležnje.

Zavila je z očmi in se posvetila jagodam. Sladki rdeči sadeži so se ji kar topili v ustih in poskusila je odmisliti ostanke mrtvih zajcev, ki so jih vilini zbirali na kupu ob še prej gorečem ognju.

Ker je bila lačna kot volk, je jagod zmanjkalo kot bi mignil in ne bi se branila še kosa kruha z francoskim sirom, ki ga je tako rada kupovala od ženice na koncu njene ulice. V oči so se ji prikradle solze, ko se je spomnila na brezskrbno življenje, a jih je spretno obrisala, saj ni želela izpasti kot trapasta cmera.

Tisti trenutek se je odločila, da gre naprej in pusti spomine na preteklost za seboj. Če so jo sklenili pripeljati v kraljevo palačo, jim bo pač čim bolj zagrnila življenja in jim povzročala težave dokler jo sovražnik ne bo poslal na vislice ali kamorkoli že, da bi jo ponižal pred drugimi.

Čisto vseeno ji je bilo za svoje življenje, saj je živela dovolj dolgo, da se je Krajina Višav čisto opomogla in premagala vilinsko sodrgo, ki jim je kradla ozemlje. Briga jo za njeno življenje.

»Ne verjamem ti.« Debelo je pogledala vilinskega princa, ki pa je sproščeno zrl v daljave. Je mar razpravljala na glas?

»Ali lahko bereš misli?« ga je s strahom v očeh vprašala in razmišljala, kako bi to narobe hodilo, če bi načrtovala pobeg. Kaj vse je že zvedel?

Odkimal je z glavo. »Ne. Samo tvoja avra oddaja negativno vzdušje in sem sklepal, da se spet potapljaš v samomorilske misli in nagone,« ji je razložil.

»To ni tvoja stvar,« ga je samo odrezala, a vendarle nekoliko olajšano zadihala, on pa je skomignil z rameni.

Kmalu so pospravili stvari, da bi nadaljevali pot, kar pa je pomenilo samo eno: spet črna preveza in čemeren vilin.
Srečala se je z očmi Wyatta, ki ji je nataknil prevezo, ji zavezal roke na hrbtu in jo dvignil na noge.

»Zdaj čez poljane, kajne?« je na njeno presenečenje vprašal ostale, ko je ona še lovila ravnotežje.
»Ne, gremo pod vzhodnim gričevjem,« mu je povedal glas, ki pa ga ni prepoznala.
»Ampak to pomeni, da bomo morali prečkati staro skalovje,« je ugovarjal z nejevoljnim glasom in ostali so mu pritrdili.
»Kar pomeni samo eno,« je nadaljeval, »da bomo morali tudi čez Predore.«