V prejšnjem delu...

»Zakaj še ni naseljeno?« je vprašal Legolas.
»Nerodovitna zemlja in nič živali,« mu je pojasnil oče in si glavo razbijal ob dejstvu, da se sam ni spomnil tega.
»Lahko bi si mislil, da je nekaj čudnega.«

ZAHTEVE KRALJA #3

Nato so začeli načrtovati pot, izračunavati čas in nadmorsko višino, argumentirati in razglabljati dejstva ter izbirati najboljše odseke za prečkanje. Končno je Legolas izrekel vprašanje, ki je ostalo še neizrečeno.

»Torej, kdaj odpotujemo?«

Prvi se je oglasil kralj. »Najbolje, da čim prej. Najbrž princesi ni v interesu ostati predolgo v tej luknji, kajne?«

»Res mi ni,« se je grenko nasmehnila Auriel, »ampak zima se bliža. Pravočasno bi morda res lahko prišli do Srebrnega Jezera, a na poti nazaj bi nas ujel mraz. Prečkati moramo tudi manjšo gorsko verigo, kjer pa se pozimi temperature spustijo krepko pod ledišče.«

»Kaj pa če gremo čez Puščo na jugu?« je razglabljal Vuron. »Tako bi se izognili snegu.«

»Ja, vendar tam hrane ne bi bilo dovolj,« je poudaril Legolas, »že tako bomo imeli okrnjene zaloge, v sušni pušči pa ni živali s katerimi bi se hranili.«

Ni kaj, je morala priznati, vilin zna razmišljati.
»Točno tako,« se je strinjala z njim. »Na območju Jezera res ni življenja, a v gozdu pod gorami bi se našla kakšna srna ali losos. In pa v zimi potovanje res ni najprijetnejše. Stalno moraš skrbeti za ogenj in hitreje se spusti mrak.«

Spet so tehtali možnosti ene in druge poti.

Vuron je še nekaj časa strmel v zemljevid in razmišljal, nato pa zavzdihnil. »Ničesar drugega se ne da storiti. Počakati moramo, da zima mine in začnejo drevesa cveteti. Takrat se odpravimo.«

»No, pa boš le še nekaj časa obtičala z nami,« jo je zbodel Legolas in skoraj se ji je zdelo, da je prepir prejšnjega dneva že pozabljen.

Ob misli, da bo naslednjih nekaj mesecev ostala zaprta v tej utrdbi, se je namrščila in gledala kralja kako je zvil zemljevid, ter ga skrbno pospravil nazaj v omaro.

»Legolas, prosim pospremi gostjo do njenih prostorov. Potrebujem nekaj časa zase,« je Vuron naročil sinu.

»Sama znam priti do svoje sobe,« je ugovarjala, a ji je Legolas nakazal naj bo tiho in hitro sta odšla iz dvorane. Zavila sta desno in to je Auriel zmedlo.
»To ni hodnik do spalnice. Ali je kakšna bližnjica ali kaj?« je vprašala princa.

»Ne greva do tvoje sobe,« ji je rekel, »poiskati ti grem nekaj drugega za obleči.«

»Hvala Bogovom,« se je Auriel zahvalila višjim silam, »v tej tesni obleki že težko diham.«

Nasmehnil se je in še enkrat sta zavila desno. In še enkrat. Pa potem levo. In spet desno. Auriel je nehala šteti ovinke, saj bi se v vsakem primeru izgubila, tudi če bi vedela kolikokrat sta zavila desno.
»Pa koliko, za vraga, je ta luknja velika?«

»Še malo, skoraj sva tam,« ji je odvrnil.

In res. Šla sta po stopnišču navzdol in pred njima se je odprl prostor, velik komaj kot malo večja izba, in stara skoraj toliko kot sama zemlja. Komaj kaj svetlobe je sijalo skozi majhno režo pri strani, pa vendar dovolj, da je lahko videla debelo plast prahu na nerazpoznavnih predmetih, ki so bili razmetani po tleh.

Na Pisalnico se vračam z novim delom in sporočam, da lahko že jutri pričakujete novega!
Komentiraj, če ti je zgodba všeč in se pišemo .