Solze, a ne sreče
Deatharrow
Prijela sva ga za roke in noge in ga odsenčila v sončno palačo, najine gospodarice. Takoj, ko sva vstopila sem čutila neprijeten tresljaj. Moje telo je zavračalo vso magijo okoli in s smrtno avro poizkušalo zaščititi pred to pekočo svetlobo. Vdihnila sem in magijo posrkala vase, nisem je smela uporabiti. Fanta sav izpustila na tla in se pretegnila. Borec 1 je odšel in tako sem najinega ujetnika sama vlekla čez hodnik in ga zabrisla v temačno celico. Ko je zadel tla je zaječal a se ni premaknil, vedela sem, da se je predal. Ta misel mi je pogrela moje ledeno telo.
In to me je nekako lomilo. Nekoč sem ga poznala, nekoč sem ga imela za vzor, celo prijatelja. A to je odšlo. Nič več čustev, le predanost moji sončni gospodarici in njeni grozni svetlobi.
Zapečatila sem vrata in se s težavo odmaknila.
Tiho sem hodila po hodniku in si poizkusila zapomniti pot. Vedela sem da se bo ta spremenila a kljub temu sem želela poizkusiti. To kar sva delala ni bilo prav. Stražarja sta mi odprla velika vrata iz otekočinjene svetlobe in me izpustila notri. Hodnik za mano se je zameglil in labirint svetlobe se je spremenil. Počutila sem se ujeto a vseeno sem dvignila glavo in vstopila.
Na prestolu je sedela ona-moja gospedarica-in me gledala. Na vsaki strani bele preproge so klečali pokorni varuhi in me gledali. Stopila sem pred mojo kraljico in se pokorno priklonila. Zapeklo me je po celem telesu, ko sem se s kolenom dotaklnila tal in zadela v vso to večno svetlobo. S težavo sem dvignila glavo in se zazrla gospodarici v zlatorjavo kožo na roki.

Sunset:
Ležala sem na tleh celice zvita v klobčič. Mraz je pritiskal iz vseh strani in tuja magija svetlobe mi je prodirala v dušo. Solze so mi nehale teči že pred časom in edino kar mi je ostalo je bilo obupovanje. Trd sunek tuje magije mi je zadel v šibko točko duše-točko kjer me je zadel Moonin. Stresla sem se in obrnila na drugi bok. Verige na nogah so mi že zarezale v kožo in me mrazile. Moje telo je bilo popolnoma razbolelo, duša pa nepopravljivo ranjena. Z zadnjimi močmi sem pokrpala zadano luknjo in zaprla oči. Zaihtela sem in po tiho prosila na rešitev, za katero sem videla, da ne bo prišla.
A ravno ko sem zaprla oči me je zmotil zamolkel tup in tiho ječanje. Nekoga so vrgli zarven mene v celico.

Moonin:
Zaječal sem ob padcu in pustil, da je telo presekala bolečina. Dovolil sem si trpeti, ker mi je bilo prav. A nisem pričakoval tega.
Ležal sem na tleh. Moj obraz je bil zlepljen skupaj zaradi vseh solz ki sem jih potočil. Sram me je bilo da so me videli tako šibkega, tako ubogega in nerešljivega.
"Končno te imam sin teme." to je bil le odmev v moji glavi.
V celici ni bilo nikogar. Le jaz in temnina.
Ali pa ne. Začutil sem migetajočo prisotnost. Prasica! Ona. Edina, ki sem ji zaupal me je izdala...
Res je bila ona. Klub vsemu upanju in molitvam, ki sem jih po tiho momljal me je izdala.
Približala se mi je in tišino je presekalo žvenketanje okov. Kaj za vso temo se dogaja?

Sunset:
Ostro sem pogoltnila in prezrla bolečino, ki je resekala čez mene, ko sem se začela plaziti po tleh do ujetnika zraven mene. Vsak premik najmanjše mišice me je presekal kot tisoč puščic in vsak tihi vzdih mi je sesedel pljuča. Po mučnih trenutkih sem se privlekla do telesa. In spoznanje me je zadelo. V celici z menoj je bil Moonin.