2. POGLAVJE

''Ne razumem.''
Annya je preslišala njeno pritožbo in pomignila proti drugi knjižni polici. Na njej je bil označen razdelek: Narava in njene skrivnosti. Ven je vzela debelo knjigo, zavito v zeleno usnje. Naslov je bil izvezen z zlato nitjo, a napisan v nekem drugem jeziku, katerega Addrya ni razumela. Sestra je vzela veličastno knjigo in jo odnesla do najbližje klopi. Usedli sta se na polkrožne stole in Annya je začela listati. Addrya si je ni upala prekiniti, bila je zelo zatopljena v iskanje nečesa.
''Tukaj.''
S prstom je pokazala na prazno stran v knjigi. Bila je že rumena in uničena, izgledalo je, kot da jo je nekdo zažgal, pogasil in spet prilepil v staro knjigo.
''Kaj naj bi tukaj videla?''
Addrya je še bolj podrobno pogledala v knjigo, a videla ni ničesar. Bi sploh kaj morala videti?
''Dotakni se,'' ji je velela sestra.
Na začetku je ni ubogala, a ko jo je prebodla s pogledom je naredila ukazano. Počasi se je z bledimi prsti približala strani in nekaj jo je močno zaščemelo v telesu.
Kljub neprijetnemu občutku se ni ustavila, ko je blazinico palca počasi naslonila na list. Nič. Malo bolj je pritisnila, kot da bi se moralo kaj zgoditi. Annya je izpustila prezirljiv prh, a se ni zmenila za to. Osredotočila se je na dihanje. Enakomerno. Počasi. Nekaj se mora zgoditi. To je čutila…
V tistem trenutku pa je Annya s treskom zaprla knjigo in Addryo so zaskeleli členki.
''Au, ti škrat!''
Zlovešče se ji je nasmehnila. Addrya si je še vedno mela prste, ki so jo kar pošteno boleli, ko je skočila nanjo. Nagon Zelenolasih. Vedno si skočijo v lase. Porinila jo je s stola, da je zabobnelo po majhni knjižnici, ko je njena glava udarila ob mrzla tla. Annya se je pognala nazaj vanjo in ni varčevala z močmi. Oklenila ji je zapestje, ko je bila nepozorna in jo vrgla po tleh. Usedla se je na njen trebuh in zmagoslavno zažvižgala. Ampak Addrya se je pripravila na to in skočila na noge, da je sestro v trenutku vrglo z nje. Gibala se je elegantno in krožila v krogu. Plenilec, ki lovi svoj plen. Potem pa je skočila in jo podrla na tla. Annya je ni podrla nazaj in nadaljevala prepira. Priznala je sestrino premoč in se pobrala z nasmehom.
''Pridi, ti bom razložila,'' je rekla in končno uslišala Addryno prejšnjo prošnjo.
*
Sedela je na nabrežju brezimenske reke. Nikoli niso zares poznale njenega imena, niti ga niso rabile. Ta reka je bila edina stvar, ki jih je povezovala s svetom smrtnikov. Enaka reka je tekla v njihovem svetu, vsaj tako so pravile govorice. Mogoče… Mogoče, če bi sledila reki, bi prišla tja… Mogoče bi končno videla kar je za temi neskončnimi polji cvetic in gorami, ki se raztezajo na zahodnem delu njihovega kraljestva. Tako močno si je želela iti in spoznati ljudi. Moške, večinoma. Kakšni sploh so? Do zdaj je slišala le govorice starejših Zelenolasih, niti ni bila prepričana, ali moški sploh obstajajo, ali so le ena od izmišljotin, da bi zmedle mlajše. Želi si videti, ali je to res, spoznati skrivnosti, ki so skrite pred njihovimi očmi.
Vlažen mah je prekrival sivo skalo na kateri je sedela in ji močil modro tuniko. Annya je bila zraven nje in strmela nekam v reko, kot da bi lahko videla skozi vso to motno vodo. Začela je.
''To kar se je zgodilo na trgu, ni bilo nenavadno…'' Dobro, vsaj to. Edino kar se ji še manjka je še ena posebnost, da se bo ločila od ostalih Zelenolasih. ''Veš, vsako drevo izbere posameznico… Običajno je to ena izmed tridesetih, ampak jaz sem takoj vedela, da boš pri nama to ti…''
Malo je premolknila, potem pa nadaljevala.
''Drevo da posameznici nekakšen list. Odreče se enemu svojih listov, da ga v srcu pestuje Zelenolasa…''
Addrya je vedela, da je to privilegij. Drevesa se ne odrečejo kar tako svojim listom.
''Običajno so listi navadni in so le znak tega, da te je drevo povišalo v nekaj več… Ampak se kdaj pa kdaj tudi zgodi, da je list poseben… Mogoče razžrt od črvov, mogoče mu le manjka kaj… Ampak ta list hitro poči in spusti nevarne sokove v gostitelja. V tem primeru v Zelenolaso.''
Addrya se je zavedala, da je posebna, sestra tega ni rabila nič poudarjati.
''Ti sokovi včasih sprostijo energijo, ki jo v sebi nosi Zelenolasa. S tem ni nič narobe, le naučiti se jo moraš obvladovati. Pomagala ti bom.''
Addrya ni bila prav nič navdušena dodatnih ur, že tako jo je Annya vsak dan silila, da vadi nekakšno sranje z orožjem in triki pobega. Saj so na varnem, kaj bi se lahko sploh zgodilo?
Vstala je, se prestopila in popravila rjave kodre za ušesa. Še nekaj jo bo vprašala. Zdaj je pravi čas. Ne bo čakala več let, da se bo sestri spet dalo govoriti. Pogledala jo je naravnost v zelene oči in izdihnila.
''Glede mojih las…''
Annyi se je na obrazu videlo, da o tem noče govoriti. Nikoli ni hotela govoriti o tem. Dovolj. Ne bo živela v nevednosti.
''…In ne reci mi, da nič ne veš. Nekaj veš zagotovo…''
Debelo je pogoltnila in se naslonila na deblo.
''Pojasni mi. Zakaj so rjave barve? Je to tudi posledica tega čarobnega listka, ki se mi pretaka v krvi?''
Annya je že vdihnila, da bi se pripravila na odgovor, ko je nenadoma premolknila. Pogled je uperjala naravnost v reko.
''Pridi danes po kosilu do vadbišča. Prinesi brisače.''
Preden bi jo Addrya uspela ustaviti, se je zlila z barvami narave in ni je bilo več.
''Super,'' je zagodrnjala sama pri sebi in se odpravila nazaj do stanovanja na obilno kosilo. Informacije o njej bo morala iz sestre izbezati na tak ali drugačen način. Ne bo ji obrnila hrbta vsakič, ko bo načela to temo. Pravico ima vedeti.
*
Porinila je mahagonijeva vrata in nič težja se ji niso zdela od peresca. Na mizi jo je že čakalo kosilo; juha, meso, krompir in zelena solata. Annya je izgleda prišla malo prej in pustila nekaj knjig. Addrya se je ozrla v kupček knjig na svoji postelji in veselo zapredla.
Branje je naravnost oboževala. Če je bilo na svetu kaj, brez česar ne bi zmogla, so bile to knjige. Prebrala je že skoraj vse. Žal nobena ni govorila, kako je v svetu tam zunaj. Vse so bile o zgodovini in vedi Zelenolasih. Sicer je to ni preveč motilo, rada je poizvedela nove stvari o svojem ljudstvu. Ne, motilo jo je, da nikjer ni omenjena drugačna barva las. Preiskala je celo knjižnico, celo stare predore v knjižnici, ki so bili tam, preden je obstajala ona. Nič. Popolnoma nič. Včasih se je spraševala, ali ni morda ona prvi primerek tega; živih in mrtvih Zelenolasih. Če je ona prva, torej še niso imeli časa napisati knjigo o tem…
Popraskala je z nožem po porcelanastem krožniku, da se je skozi stanovanje razlegel rezek in cvileč zvok. Krožnik je bil zdaj prazen in hrana skrbno v njenem želodcu. Nekaj časa se je odločevala, ali je vredno iti na trening. Tudi če bi šla in bi na kolenih prosjačila za informacije, bi Annya pustila zaprta usta. Zato pravzaprav ni vredno protestirati in ostati v zatohli sobi, medtem ko bi bila lahko zunaj. Pograbila je dve brisači iz kredence, kjer je imela spravljeno vse mogoče in se odpravila do vadbišča.
*
Vadbišče si pravzaprav ni zaslužilo tega imena. Ni bilo nič drugega, kakor lesen podest sredi zahodnega travnika. Samo Annya ga je klicala vadbišče in bil je večinoma za interno uporabo. Čeprav je bil res postavljen na najlepši lokaciji; odprto polje z razgledom na Sirrinske gore, civilizacija pa kilometre stran. Nihče ni mogel zanikati, da je kar lep plac za zabušavanje.
Annya je že stala na sredini in vadila obrat izpred enega tedna; prepleteš roke in jih obrneš tako, da zraven lahko 'po pomoti' zlomiš vrat napadalcu. Zraven nje je stalo vedro vode in Addrya je zraven še postavila brisače, ko jo je sestra končno opazila.
''Super, si jih prinesla,'' je rekla in jo brez opozorila napadla.
Addrya je izvedla prvi trik, ki se ga je spomnila in v naslednjem trenutku, je sestra ležala na tleh. Zarežala se ji je v obraz in dramatično stopila stran, pri tem pa premikala boke, kar se sicer ni dobro razločilo pod ohlapno tuniko.
Bila je že nekaj metrov stran, ko jo je od zadaj zalil curek vode, da se je opotekla in mastno zaklela.
''Zakaj?!''
Annya se je zarežala z vedrom v rokah.
''Resno mislim, zakaj?!''
Obedve sta vedeli, da se to ne nanaša na mokroto Addrynega telesa.
''Zakaj to delaš?! Zakaj mi hočeš zagreniti življenje s temi vsakdanjimi vajami in skrivnostmi!?''
Annya je spustila vedro in si popravila zelene lase za ušesa.
''Ne veš vsega…''
''Pa še kako ne vem vsega! Pojasni mi! Dolžna sem vedeti!''
Pregrada, ki je močno zadrževala vso to jezo, se je porušila.
''In ne obrni mi spet hrbta!'' je zakričala, ko jo je videla odstopiti.
''Oprosti…''
Annya se je naredila nevidno, a Addrya je eno od brisač vrgla nanjo, da jo je zamotila za sekundo in jo močno zagrabila za komolec.
''Pojasni mi. Zdaj.''
Ton je znižala in lahko je spet videla sestro.
''Ne morem. Samo… Ubogaj me…''
''Ne! Ne bom več živela v laži in tvojih pravilih!''
Obraz je imela rdeč in sploh ni opazila, da je vsa voda iz nje izparela.
''Ampak moraš…''
Videla je, da se tudi Annyi podirajo pregrade samonadzora. Samo še malo…
''Zakaj?!''
''Ker sem ji obljubila!''
Zazevala je in popustila prijem. Tišje je vprašala: ''Komu?''
Sestra je izdihnila in tudi sama tišje dodala: ''Floww.''
Addryi so se izsušila usta in izgubila je vse besede.

~Hvala, da ste prebrali nov del zgodbe :D
Upam, da vam je bilo všeč, nikoli se ne branim lajka in komentarja, še manj pa kritike, da lahko svoje pisanje izboljšam :D Se tudi prisrčno zahvaljujem za vse spodbudne komentarje na prejšnjem delu in se opravičujem, da je trajalo tako dolgo, da sem objavila tega.
p.s. Ne se zmenit za uno puščico, da naj bi bil drugi del že napisan (ponesreci sem dvakrat objavila in mi tako piše :D)~
~dragon girl