1. POGLAVJE

Telesa že dolgo ni čutila, ko ji je mrzel veter vel med lasmi. Z veseljem bi se zatekla v toplo krčmo, ki je stala le nekaj metrov stran od nje. Le če bi uspela premakniti eno roko… Ni bila prostovoljno prikovana na drevo. To je bil eden izzivov, ki ji ga je spet zastavila sestra, Annya. Ne, Addrya Zelenolasa bi z veseljem raje pila topel čaj, v še toplejši krčmi in delala kar delajo normalna dekleta.
Addrya je bila Zelenolasa. Pravega priimka ni imela, tako so se imenovale vse pripadnice Zelenolasega ljudstva, ljudstva princese Floww. Princesa ni bila več živa. Ne odkar ji je lastna sestra zarila nož v hrbet. V obeh pomenih besede.
Njihovo ljudstvo so sestavljale same ženske, to je Addryi ugajalo. Nova dekleta so se rojevala iz korenin dreves. Tista dekleta, ki so bila pripeljana od istih dreves, so bile sestre. Običajno je bilo od dvajset do trideset sester. Ona in Annya sta bili posebni. Bili sta le dve. Tudi to je Addryi ugajalo.
''Malo se potrudi, saj znaš.''
Prikazala se je iz senc noči, dolgo ogrinjalo ji je valovilo v vetru. Čez glavo je imela poveznjeno kapuco, a izpod nje so kukali prameni temno zelenih las.
''Veliko lažje bi bilo, če bi mi dala kakšno pomoč. Tudi palčka bi koristila.''
Sestra je stopila bližje in Addrya je lahko videla njene obrazne poteze. Annya je bila dvesto let starejša od nje, bila je že blizu svojim tisočim, medtem ko je bila ona še vedno mladoletna z osemsto leti.
Ustnice je imela bele in razpokane od severnega vetra, lica pa so ji rdeče žarela. Barva oči se je skladala z njenimi lasmi; temno zelen odtenek se ji je res podal. Addrya ji je zavidala zelene lase, prav tako kot vsem Zelenolasim. Ona je bila edina pripadnica tega ljudstva, ki ji glave niso krasili zeleni prameni. Čudilo jo je, da je še niso vrgli ven, med ljudi.
Edina stvar, ki je dokazovala, da je Zelenolasa je bila zmožnost nevidnosti. Vse so imele to moč, ki jim je bila dana ob Flowwini smrti.
Annya je pristopila in jo z eno kretnjo rešila verig. Addrya je lahko samo molče gledala. Pomignila je z roko proti krčmi in obema se je že močno prilegel topel čaj.
''Jutri zjutraj, pri svetišču, ne pozabi.''
To je še rekla sestri, preden je izginila v leseno krčmo in jo pustila samo, na mrazu.
*
Noč je bila dolga in mrzla. Addrya je še vedno čutila mraz, tudi ko jo je sredi noči zbudil veter in je bila prisiljena zapreti okno. Morala se je pokriti z vsaj štirimi pregrinjali, da je ni prezeblo do kosti. Zjutraj se je vseeno zbudila z otrplimi prsti.
Stopila je po majhnem stanovanju, mimo kredence in belega naslonjača, do garderobne omare. Na obešalnikih so visele vse vrste oblek, ne bi rekla ravno razkošnih. Večina je bila tunik, kar ni bilo presenetljivo. Njihova nova kraljica, oziroma vodja, je bila zelo stroga glede oblačil. Ni jim dovolila nositi nič drugega kakor ročno izdelane tunike. To je prineslo veliko slabosti; Zelenolase šivilje so imele veliko več dela in toliko o svobodi ljudstva… Vse to se je zdelo Addryi pretirano. Kljub temu, da ima oblast nad njimi, ne pomeni, da jih lahko tako omejuje.
Čez glavo si je poveznila svetlo modro tuniko, katera je bila pri šivih izvezena z belo nitjo. Končevala se je pri gležnjih in bila je najtoplejša od vseh v njeni omari. Ni rabila skrbeti, da jo bo zunaj prezeblo do kosti.
Okoli vratu si je zavezala ruto, ujemajočo se s tuniko. Veliko je dala na svoj zunanji izgled, zato ni presenečalo, ko je vsaj trideset minut ni bilo iz majhne kopalnice, opremljene le s kadjo, umivalnikom in straniščno školjko, ki ni izgledala ravno kot školjka. Mahagonijeva vrata so ločevala kopalnico in spalnico. V njej so stale postelja, kredenca, ki ji je hkrati služila tudi kot miza in garderobna omara. Kljub skromnemu številu pohištva, so bile stene polne slik, večinoma naslikane izpod peresa Addrye. Nikomur ni hotela priznati, kako rada riše, razen svoji sestri. Nikomur tako ali tako ni imela za priznati. Vse Zelenolase so se je izogibale. Ni dvomila, da je bilo to zaradi njenih las. Bile so dolgočasne, svetlo rjave barve in to jo je žrlo vsako minuto dneva. Zakaj se je od vseh dva-tisočih v njihovem malem kraljestvu, morala ravno ona prikazati na svet z rjavimi lasmi. Annya jo je bodrila in prigovarjala, da jo delajo posebno.
Ja, posebno na napačen način.
Spalnica in kopalnica nista bila edina prostora v stanovanju, a sta bila edina, ki sta bila dovolj velika za več kot deset ljudi. Jedilnica je bila pravzaprav le prostor z okroglo mizo in dvema stoloma, kuhinje ni imela, saj ji je kuhala sestra. To je bilo pravzaprav vse od Addrynega malega kraljestva. Več si tudi ni želela. Zelenolase niso bile bogate, nobena izmed njih ni živela v razkošju. Čeprav jih je bilo še kar zmerno veliko in se je njihov rod le povečeval, niso nikoli dejansko upravljale z denarjem. Majhen svet, v katerem so živele, ki ga je zgradila njihova mati, Floww, je bil odmaknjen od sveta. Odsekan s čarobno močjo, ki jo je znala upravljati le nekdanja princesa. Niti Addrya, niti katerakoli druga Zelenolasa ni nikoli zapustila tega območja. Nikoli ni morala. Kamorkoli si hodil, si samo zaokrožil okoli in se vrnil na isto mesto, kjer si začel. Morda, če bi katera res močno želela, bi našla možnost, da se pobere ven, a do zdaj še nobena ni imela takšne želje. Tu jim je prav koristilo. Imele so vse, kar so potrebovale; streho nad glavo, hrano in zrak. Kaj bi si še lahko želele?
A kljub temu, da je bilo življenje čisto ugodno, Addrya ni znala potlačiti želje po nečem več. Po tem, da vidi svet, ga okusi in vonja. Želje po tem, da vidi kam še lahko stopi njen korak in kje se konča to neskončno nebo.
*
Vosek ji je kapljal na žuljave roke in morala se je potruditi, da ni izpustila sveče in zaklela od bolečine. V kakšni drugi okoliščini bi to naredila, a ne zdaj. Ni se zavedala, da je nehala recitirati molitev, dokler je Annya ni dregnila s komolcem. Kmalu je ujela ritem in se pridružila monotoni molitvi. Znala jo je na pamet, govorile so jo že vrsto let. Vse odkar je preminila njihova stvarnica. Addrya se je včasih vprašala, kaj bi bilo če ne bi bilo Floww. Zagotovo ne bi bile žive. Včasih se tudi zdaj ne počuti živo. Ni bila spočeta in rojena na naraven način. Preoblikovala se je iz zemlje in vejic. Nekoč je bila samo prst, dokler se ni drevo odločilo, da je čas. Vse je zvenelo izjemno za lase privlečeno, a bilo je res. Kljub temu, vse nastane iz nič, mar ne?
Drznila je umakniti pogled od tal in pogledati čez ramo. Tisoč glava množica je kot eno molila za preminulo mater njih vseh. Ni bilo ene, ki molitve ne bi znala. Addrya je bila presunjena kako enotne so. To je bil edini dan v letu, ko so tako združene na enem prostoru. Začutila je, da jo je sestra spet dregnila in v trenutku je umaknila pogled nazaj v marmornata tla.
Obred je večinoma trajal dve uri, da so vse od delale kot je prav. Na začetku so vedno zmolile na kolenih, potem pa uro pele žalostinke in molile še naprej. Nato je sledilo 'Žarenje'. Pri tem so v ogenj vrgle kos orožja, kot sporočilo za Rdečezobo. Nekakšno vraževerje, ampak opozorilo, da naj se jih pazi. Na koncu so vse posvetile misel kraljici Floww in tako je bilo obreda konec.
Addrya je končno, še zadnjič počepnila in opravila nekakšno križanje, ko se je napotila v trg. Tam pa je, seveda, potekal prepir med Zelenolaso in vilo. *i* Pa smo spet tam. *i*
*
Beli zobje so ji poblisnili v sončni svetlobi, ko je zarenčala na vilo. Ta je odskočila stran, a izraz na obrazu ji je ostal neizprosen. Približala se ji je in tudi njej so se zobje zasvetili. Krila je imela skrita pod tuniko, bila pa je njihove velikosti. Vile so bila edina bitja, ki so živela z njimi v malem svetu. Najbrž zato, ker v svetu smrtnikov niso bile zaželene in jih je zato princesa Floww nastanila sem. Res je imela veliko srce.
Addrya je stopila mednju in vprašala kaj se dogaja. Počasi, umirjeno. Vila jo je najprej zgroženo pogledala, najbrž zaradi las in postalo ji je nelagodno pri srcu. Ruto si je poveznila čez glavo, poskušala je prikriti svojo drugačnost.
''Ta prasica mi je želela ukrasti prstane!''
Pogovor je očitno načela vila in pri tem zelo vidno pokazala roko, na kateri so ji počivali večbarvni prstani, različnih oblik.
''Komu praviš prasica, a?!''
Addrya je pogled obrnila proti Zelenolasi. Čudno, prisegla bi, da je nikoli poprej ni videla. Vila se je pognala vanjo in Zelenolasi je ravno toliko uspelo, da se je umaknila v levo, vila pa je treščila v stojnico z jabolki. Lastnica stojnice, katera si je lastila turkizne lase, je zakričala nanjo in kmalu se je začel prepir. Bolj verbalen kot fizičen, ampak tudi besede, ki so prihajale iz ust so bile kar močen udarec. Psovke so letele na vse strani in Addrya ni več vedela kje naj pomaga. Saj se bodo že ohladile. Ravno je hotela neslišno stopiti mimo, ko je nekdo zaklical za njo.
''A ti jo boš pa kar ucvrla, rjava podgana.''
Zasukala se je na petah in jeza v njej je prekipela. Kdo si jo sploh drzne poklicati rjava podgana!? Čutila je, da jeza v njej narašča in se številči. Zameglilo ji je pogled, ko je močen curek vode priletel v dekle pred njo. Ostale so otrpnile in tudi Addrya se ni premaknila. Prikazala se je podoba njene sestre, ki je izgleda izkoristila svojo nevidnost in spremljala dogajanje.
''Ne že spet.''
S hitrim korakom se ji je približala in zagrabila za roko. Potem jo je odpeljala stran od razmočenega dekleta, ki je spustilo nanjo kar nekaj sočnih.

~Hvala, da ste prebrali. Nikoli se ne branim lajka in komentarja, še posebno pa ne kritike, da se lahko izboljšam. Tako da, če imate kakšno kritiko kar napišite, da bom vedela, kje se popraviti :)~

Lepo bodite!