PisalnicaSophie 1. del
4
hej,
odločila sem se, da bom začela pisati zgodbo o vampirjih in pošastih. tukaj je prvi del, opravičujem se ker je zelo kratek, in obljubim, da bo naslednji daljši.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Jaz:
Hej, sem punca stara 14 let in hodim v 9. razred. Imam črne lase z belimi prameni, temno rjave (skoraj črne) oči in starejšega brata. Aja, pa še nekaj: vampir sem.
Ležim na postelji, berem knjigo in poslušam glasbo, ko naenkrat zaslišim svojo mamo kako kriči iz kuhinje: “Sophie, zajtrk!”. Vstanem se iz postelje in se oblečem. V kuhinjividim, da je mami pripravila moj najljubši zajtrk. Nato pa si pripravim torbo za prvi dan v moji novi šoli. Ura je 22:00, ko letim proti šoli, ko naenkrat na svoji desni zaslišim nekakšen čuden zvok, ko pogledam na stran je tam še en vampir, ki izgleda kot, da leti na enak kraj kot jaz.
odločila sem se, da bom začela pisati zgodbo o vampirjih in pošastih. tukaj je prvi del, opravičujem se ker je zelo kratek, in obljubim, da bo naslednji daljši.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Jaz:
Hej, sem punca stara 14 let in hodim v 9. razred. Imam črne lase z belimi prameni, temno rjave (skoraj črne) oči in starejšega brata. Aja, pa še nekaj: vampir sem.
Ležim na postelji, berem knjigo in poslušam glasbo, ko naenkrat zaslišim svojo mamo kako kriči iz kuhinje: “Sophie, zajtrk!”. Vstanem se iz postelje in se oblečem. V kuhinjividim, da je mami pripravila moj najljubši zajtrk. Nato pa si pripravim torbo za prvi dan v moji novi šoli. Ura je 22:00, ko letim proti šoli, ko naenkrat na svoji desni zaslišim nekakšen čuden zvok, ko pogledam na stran je tam še en vampir, ki izgleda kot, da leti na enak kraj kot jaz.
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!
