1. POGLAVJE


»Rada bi šla v vesolje in si ogledala zvezde ter planete in bitja ki živijo na njih!« sem rekla ko me je oče držal v naročju, bil je božični večer in stara sem bila 6 let, skupaj z mamo smo sedeli na malem balkončku na vrhu naše hiše. »Kaj pa če tam ni ničesar Anna?« me vpraša mama. »Kaj pa če je tam VSE?« rečem.

10 let pozneje

Sovražim božič, sovražim ga, to je zame najslabši čas v letu. Povsod mrgoli ljudi, vsi so nasmejani in po vseh izložbah lahko vidiš povsem predraga božična darila. V vsakem lokalu vrtijo Jingle Balls ter na sploh povsod vidiš ta grozni božični duh! Nevem kaj ljudje vidijo na tem prazniku, kaj je smisel daril, božične večerje in vsega okraševanja? Zakaj bi rabil razlog za to, da kupiš darila, večerjaš z družino in okrasiš dom? Jaz ubistvu že na sploh ne maram časa z družino, ter daril in okraskov, vse je tako kičasto in praznično. Odkar se je mama na novo poročila ni več isto, tisti Liam, je vse pokvaril, bogat je, zato smo se iz našega majhnega stanovanja preselili v njegovo gromozansko hišo, vem, ne bi se smela pritoževati, a meni se to zdi huje, kot pa trpeti revščino, še posebej, če živiš z kakšnim ošabnim moškim, ki se na vse pretege trudi, da se ti prikupi z dragimi darili. Za razliko od mojega mlajšega brata Maksa, jaz nisem nasedla njegovim poizkusom prilizovanja. Vedela sem, da bo enkrat zapustil mojo mamo, ona pa bo spet obupavala, ter ob večerih hodila v lokale delat kot natakarica, ter se prodajat moškim, dokler spet ne bo našla »pravega« zanjo, ki jo bo spet pustil na cedilu.
Odkar je umrl moj oče, moja mama skozi življenje hodi kot senca svoje nekdanje podobe, še se smeji, a nikoli tako kot se je ko je bil oče še živ. Umrl je točno na božični večer, zame je hotel kupiti še eno darilo, ker sem si ga tako želela, da se je odločil skočiti v bližnjo trgovino z igračami, a ko je tekel, da bi še ujel uro preden se trgovina zapre, ga je zbil avto, mrtvo pijan voznik ga je povozil do smrti. Za to še zdaj krivim sebe, če si ne bi zaželela tistega darila, bi bil oče se danes lahko živ. Maks se ne obremenjuje ravno s tem, ko je umrl je bil on še majhen dojenček, ki kaka v plenice, sicer pa je nor na Liama in njegovo limuzino s katero naju pelje v šolo. Jaz pa...ne morem pozabiti, takrat sem bila stara 8 let in vsak božič, od tretjega leta naprej sem se zjutraj zbudila, vzela blazino in odšla v sobo od staršev, nato sem začela skakati po njuni postelji ter vpiti »Božič jeeeeee, božič jeeeee!!!!!« tepla sem ju z blazino ter skakala po njima, dokler se nista zbudila, imeli smo pretep z blazinami, nato pa je mama naredila vročo čokolado s penicami in piškoti. Ko smo jo pili smo odšli odpret darila, vedno sem dobila knjigo, od nekdaj sem rada brala, ko sem bila majhna mi je knjige bral oče, ker sem jih hotela tudi sama, sem se naučila brati pri četrtih letih, a vseeno sem vedno najraje poslušala očeta kako mi bere. Poleg knjige sem ponavadi dobila kakšno sladkarijo in pulover, ali pa plišasto igračo. Seveda jih sedaj ne dobivam več, knjige si kupujem sama, to je edina dobra stvar, ki jo vidim, ker ima mama bogatega moža, dobila sem svojo knjižnico. Ubistvu je stekleni vrt, ki gleda proti mestu(živimo na hribu), v njem imam vse knjige, ter pisalno mizo, kavč in ležalne vreče, okrasila sem si ga z lučkami ter rastlinami, to je edino kar imam rada od dekora, lučke. Večkrat prespim v steklenem vrtu in dolgo v noč gledam zvezde na nebu. Predstavljam si da je ena od njih moj oče, ter si zamišljam kako bi bilo, če bi bil še vedno živ. Ne bi živeli tukaj in tudi ne bi hodila na to grozno šolo, še kar bi imela prijatelje in še vedno bi bila srečna. Želim si staro življenje, star božič in veselje. Sedaj ga sovražim, ker sem sama kriva, da se je zgodilo kar se je, če ne bi bilo tistega darila...Nikoli ne bo več isto, sedaj vsak božič grem na pokopališče ter uredim očetov grob. Seveda prihajam vsak teden, a za ta praznik ga vedno posebno okrasim, ker je to obletnica njegove smrti, ko končam sem tam še dolge ure, nato hodim po mestu in gledam veselje, ki žari na obrazih ljudi, domov se vrnem šele okoli štirih zjutraj, ko vsi v hiši že spijo, nikoli ni nikomur mar za to kam gram in kdaj bom prišla nazaj, zato to s pridom izkoriščam, tudi to je ena od dobrih stvari v novem življenju, a vseeno bi raje imela tri leta hišnega pripora, raje bi živela v podirajoči se bajti brez pitne vode, kot pa da živim to življenje sedaj.
Malo podrobneje vam bom opisala mene ter mojo družino.
Živijo! Jaz sem Anna, imam dolge rjave lase ter modre oči, oboje imam po očetu, sem srednje visoka, kakor sem že rekla rada berem, rada bi postala pisateljica, zato je seveda moj najljubši predmet slovenščina. Stara sem 16 let, in obiskujem srednjo šolo Hackley. Rada imam tudi vesolje, zelo rada bi odšla tja, si ogledat planete, in kaj je na njih, večkrat razmišljam o tem kakšna bitja živijo, nekje tam in kaj počnejo, zdi se mi nerealno, da bi bili edina vesoljska civilizacija in jaz si zato želim spoznati druge, njihove navade, rada bi videla kako izgledajo, kako dobro so razviti... Za božič sedaj dobim najnovejšo elektroniko, ter razne drage cunje, Liam je rekel da bo zame postavil planetarij na strehi, seveda sem vesela glede tega, a vem da se je hotel le še bolj prikupiti mami. Sicer bi pa tudi raje imela le majhen balkonček kot ga je imel oče, za opazovanje zvezd.
Moj brat Maks je star 10 let, ko je umrl oče je imel le 2 leti. Ima rjavo blond lase ter rjave oči, on je bolj po mami. Obožuje video igrice in v šoli je za razliko od mene zelo priljubljen. Je zelo povprečen učenec, rad ima RAP glasbo, v sobi ima cel glasbeni stolp. Vsak božič dobi nov playstation ter ogromno novih igric. Rad bi imel službo v kateri bi igral igrice in s tem služil...pahh, s tem ni mogoče zaslužiti, razen če si you tuber in če si ljudem to všeč, potem pa....
Mama, je bila prijetna nasmejana ženska, saj se še kar smeji, a nikdar več nisem videla tistega nasmeha, ki ga je vedno poklonila mojemu očetu, ko smo bili skupaj. Ko je umrl, je delala do jutra, da smo lahko preživeli, preselili smo se v majhno stanovanje. Nekaj časa nisem obiskovala šole, dokler ni našla Liama, preselili smo se in odšla sem na novo srednjo šolo. Ko smo se odeselili, je pustila službo natakarice, ter postala brezposelna, to pomeni da je cel dan doma, ali pa gre po nakupih. Je zelo privlačna ženska, zato se ne čudim da je Liam padel nanjo, a ravno v tem je problem, mislim ne v njeni lepoti, v tem, da sedaj trpim Liamovo bližino. Pozabila sem povedati, ime ji je Carllot.
Liam je bogat in uspešen moški, ves čas se slini nad mamo, ona pa je zaradi tega vsa srečna. Poročila sta se ko sem imela 12 let, pred tem smo živeli v majhnem stanovanju. Ukvarja se z valutami in je seveda kot vsak poslovni moški ves čas elegantno urejen. Z nama je ves prijazen, ves čas nama kupuje darila, da bi se nama prikupil, Maks je že davno padel na njegove pasti, jaz pa se še zdaj upiram. Večino časa ga ni doma, a ko pride, se ves čas vrti okoli mame, hoče jo imeti le zase, to sem opazila takoj, želi si, da naju z Maksom ne bi bilo, a ker sva, naju hoče zamotiti z darili in drugimi stvarmi, da bi lahko bil sam z najino mamo. Tudi njo zasipa z »malenkostmi«, vsak teden ji kupi novo ogrlico ali pa uhane. Med vikendi hodita na razne zabave, njegovih bogatih prijateljev, vračata se šele pozno ponoči, a jaz vseeno še bedim, vedno grem spati zadnja, nevem zakaj ampak tako je.
Mojemu očetu je bilo ime Olliver, klicali so ga Ollie, mama ga je noro ljubila, bil je lep, zabaven, pameten, dobrodušen in nadvse dober oče. Vedno ko mislim nanj, me prežema gromozanska žalost in mučna krivda, za njegovo smrt. Bil je astronom, ko je bila noč jasna, je odšel na streho hiše, kjer je imel nekaj takega kot opazovalnico, na njej je imel velik teleskop, ter udoben sedež, zraven katerega je stala mizica. Opazoval je zvezde in luno, vsakič sem se mu pridružila, sedla sem mu v naročje in tudi sama kdaj pogledala skozi teleskop. On je zarisoval poti zvezd, vmes mi je kazal ozvezdja, vsi ki so ga poznali pravijo, da sem oče v ženski obliki, tudi sama vidim vse te podobnosti, in všeč so mi.
Najhuje je ker se ne morem pogovarjati o tem, odkar je umrl sem govorila le z mamo, bratom, Liamom, učiteljicami(spraševanja) in nekaj sošolci, ko sem si morala kaj izposoditi, ali pa smo imeli delo v skupinah. Nikoli nisem govorila o svoji bolečini, žalosti ali krivdi. Nikoli. V prvi(osnovni) šoli sem imela nekaj prijateljev, a ko sem odšla na drugo šolo se nisem več trudila da bi navezala stike z sošolci. Tudi z mamo ne morem govoriti, že sama je še kar vsa potrta, čeprav si žalost poizkuša ublažiti z mislijo da ima sedaj Liama in da je tudi on dober človek. Saj ne rečem, pomagal nam je iz zagate, namesto da bi se kot večina obrnil in odšel skozi vrata, a to je naredil le zaradi tega, da se lahko naslaja nad tem kako lepo ženo ima.
Če opišem na hitro. Moje življenje je grozno.

Merry xmas!
Hej to je moja nova zgodba! Objavljala bom po poglavjih, nekateri bodo daljši nekateri krajši! Želim napisati knjigo iz te zgodbe kakor sem že napisala v blogu ZGODBA zanima me če želite slišati celo, ali naj jo skrajšam, tako da se bo končala na božični večer? Ker če bom pisala knjigo, potem bo tole končano šele januarja ali februarja. Prosim odgovorite v komantarje!

SlanaČokolada