10. poglavje — Star nov sošolec
Naslednje jutro sem prišla v šolo napol zaspana in vrgla torbo na stol.
Niko je sedel zraven mene in po zvezku risal neko katastrofo.
Pogledala sem.
»Kaj je to?«
Pogledal je risbo.
»Mačka.«
Zastrmela sem vanj.
»Niko, to zgleda kot demon.«
»Ne ceniš umetnosti.«
Ravno sem hotela nekaj zabrisat nazaj, ko je v razred stopila profesorica.
Z njo pa nek fant.
Visok, svetlo rjavi lasje, samozavesten nasmeh.
»Danes imamo novega učenca.«
Fant je pogledal po razredu.
Potem pa obstal.
»Lana?«
Ne.
Ni šans.
»Luka?!«
O moj bog.
Luka iz osnovne.
Tip, ki je bil vedno glasen, vedno v težavah in vedno prepričan, da je najbolj smešen človek na svetu.
Dobesedno od vseh ljudi na svetu.
Profesorica ga je posedla nekaj vrst stran, ampak med odmorom je takoj prišel do mene.
»To je noro,« je rekel in se naslonil na omarico. »A si me pogrešala?«
Pogledala sem ga.
»Ne.«
»Au.«
»Preživel boš.«
Zasmejal se je.
Na začetku mi je bilo dejansko lepo videt nekoga iz starega življenja.
Ampak potem...
Potem je postal malo preveč Luka.
Preveč "slučajno" je sedel zraven mene.
Preveč "slučajno" me je čakal po pouku.
Prevečkrat je rekel stvari kot:
»A si vedno tok lepa al samo danes?«
In:
»Ne gledat me tko, zaljubu se bom.«
Bruh.
Dobesedno.
Bruh.
»Ti si res glup,« sem rekla in zavila z očmi.
On pa se je samo smejal.
Problem pa je bil, da ni odnehal.
In začela sem opažat še nekaj drugega.
Niko je postal čuden.
Ne jezen.
Samo...
Vsakič ko je Luka sedel zraven mene, je postal tišji.
Vsakič ko me je Luka zajebaval, ga je Niko pogledal s tistim izrazom:
"a mi gre ta tip res na živce?"
Nekega dne pri malici pa je Luka prisedel zraven mene.
»Lana.«
»Ne.«
»Ampak še nič nisem rekel.«
»Poznam te.«
Nagnil se je bližje.
»A veš kaj? Mislim da—«
Takrat je nekdo odložil pladenj direktno med naju.
Niko.
Sedel je zraven mene.
Dobesedno zraven mene.
»Nadaljuj,« je rekel in pogledal Luko.
Luka ga je gledal.
Niko njega.
Jaz pa sem sedela vmes kot idiot.
»Nič,« je Luka rekel po nekaj sekundah.
»Mhm.«
Tišina.
Potem sem pogledala Nika.
»Kaj pa je s tabo?«
Pogledal me je.
»Nič.«
Ampak njegov majhen nasmešek ni skril tega, da ga je nekaj očitno motilo.
In ne vem zakaj...
Ampak zaradi tega sem se morala skrivat, da se nisem nasmehnila.