TEST IZ MATEMATIKE
Osamljeno sedim na klopi in opazujem nemirno dogajanje v razredu. Sledila je ura matematike, pri kateri naj bi dobili naše teste nazaj. Tako imenovani piflarji so se tresli od strahu in upali na nič manj kot 100%, spet drugi so že v naprej prenesli svoj poraz in tiho čakali da bo mučenja konec. Meni je po pravici dokaj vseeno. Sem povprečna oseba brez visokih ciljev. Če sem čisto iskrena sploh ne vem, če imam kakšne cilje. Saj ni nič narobe s tem, da sem povprečna, imam popolnoma običajne rjave lase in oči , ter da moje ocene ne blestijo. V šoli veljam za tiho osebo, ki je nihče ne sovraži, prav posebno radi pa je tudi nimajo. Morda je tako bolje. Ljubezen in prijateljstvo sta polna izgub in žrtvovanja. Sploh ne razumem ravno tega čustva. Seveda tudi sama velikokrat vidim kako se parčki poljubljajo pri šolskih omaricah in še kaj hujšega. Zdi pa se mi, da to delajo bolj zaradi tega, ker se od ljudi ki so skupaj pač tako pričakuje. Včasih se mi zdi, da se prav vse dela zaradi nekih življenskih pričakovanj npr. Piflarji se piflajo zato da nekega dne postanejo dostojni državljani, prijatelji so skupaj da zapolnijo svoje potrebe po druženju, ljudje se ukvarjajo s svojim videzom da izpolnijo navidezna pričakovanja drugih ljudi okoli sebe.

No ja dovolj tako imenovanega nakladanja. Vrnimo se raje k testu. Učiteljica za matematiko se pojavi v učilnici in razred utihne. V svoji roki drži 24 listov papirja na katere smo 3 dni nazaj reševali srednješolske račune. Gledala sem kako je vsak učenec posebej dobil svoj test nazaj. Videti je bilo vse od solz pa do presrečnih obrazov. Svojega sem dobila bolj na koncu. Ozrla sem se na številko na testu, ki je bila danes 3. Ker mi ni bilo ravno mar, sem ga kmalu pospravila v torbo in se ozrla na tablo, kamor nam je učiteljica že zadala nov problem. Tako kot tudi vsakič pri pouku matematike, vedno novi problemi, ki jim ni konca. Pa saj je tudi v življenju tako.

Zvonec je čez nekaj časa zazvonil in naznanil konec pouka. Kot tudi vsak dan sem se odpravila na avtobus. Usedla sem se na prazno mesto in strmela skozi okno dokler nismo prispeli na mojo postajo. Iz vljudnosti sem se poslovila od šoferja in se odpravila domov, kjer me je že čakala mami.

»Živjo Ema. Kako je bilo danes v šoli?«, me je pozdravila.
»Tako kot ponavadi, če že vprašaš.«
»Ste dobili test za matematiko nazaj?«
»Ja, 3 sem pisala.«
»Pa sem mislila, da ti bo šlo bolje. Matematika ti gre že od malih nog.«

Sicer se strinjam, da bi bilo lahko bolje ampak mi za ocene ni ravno mar. Prav tako pa srednješolska matematika ni isto kot računi, ki sem jih delala pri 5 letih.

Tako sem se po razočaranju enega od svojih staršev napotila v svojo sobo in v roke prijela telefon. Naprava, ki v današnjem času zasvoji skoraj vsakega najstnika. Jaz nisem izjema. Čez kakšni 2 uri sem bila poklicana na večerjo. Starša sta me že čakala za jedilno mizo. Izgledala pa sta malenkost živčno, kot da nekaj prikrivata. Celo kosilo sta imela na sebi malenkost čuden nasmešek in bila bolj tiho. Tako je med nami naraščal neviden mehurček napetosti, ki ga je vsak izmed nas čutil na malo drugačen način.