Ja sej ne da je bil prvi del objavljen tko marca, samo se mi je zdelo škoda, ker sem imela 4 poglavja napisana že preden je bil prvi del sploh objavljen. Zato danes končno objavljam "nov" del.(nov v narekovajih, ker obstaja že dolgo časa), ampak dw danes sem po dolgem času tudi nadaljevala s pisanjem te zgodbe plus začela sem nov blog, ki je zaenkrat še v word dokumentu:)

ŠOKANTNA NOVICA IN SREČANJE STAREGA »PRIJATELJA«
»Dovolj imam, z očetom ti morava nekaj povedati«, je na pol preplašeno rekla moja mami.

»Ti kar v miru«, sem ji odgovorila, ko sem videla kako živčna je bila.

»Kakšno uro nazaj sem v trgovini srečala Dejana in njegovo mami«, mi je povedala s tresočim glasom.

Takoj ko sem zaslišala to ime, me je skoraj zadela kap. Dejan je bil moj edini prijatelj v otroštvu in tudi življenju. Moja starša to vesta, zato pa jima je šlo to težko z jezika. Videla ga nisem že odkar se je pri najinih 8 letih odselil v drugo državo zaradi očetove službe. Takrat sem prvič v življenju občutila posledico prevelike navezanosti do nekoga in sicer izguba. Morda sem prav zaradi tega tak »Emo« in »Loner« kot se govori po šolskih klopeh. Nekje globoko v meni je strah pred izgubo, zavrnitvijo in izdajo. Imam tudi dobre razloge zato. Ko samo osamljeno tavaš po šolskih hodnikih in opazuješ svoje vrstnike ugotoviš koliko še tako dobrih prijateljev opravljajo drug drugega. Ljubezni preprosto ne morem videti kot nekaj lepega, ampak kot zapolnjevanje svojih lastnih potreb, da se ne počutimo osamljeno in izpademo čudno.Ko me misli niso več oblivale s polno silo in sem se zavedala svoje okolice, sem videla svoja starša ki sta čakala na mojo reakcijo.

»Pa kaj me briga, če si ga srečala!! Videla ga nisem že 8 let, prav tako pa je bil on tisti, ki me je zapustil.«, sem zabrusila in se zaklenila v svojo sobo.

To kar sem rekla ni niti približno res. Najraje bi se kar razjokala in staršem povedala o tem kako ga pogrešam in kakšne posledice je na meni pustil njegov odhod. Pa saj verjetno vesta in jima je šla novica ravno zato težko z jezika. Preprosto ne morem jima zaupati, ne njima, ne nikomur na tem svetu. Taka pač sem. Vsakič ko nekomu zaupaš s takimi stvarmi mu razkriješ pomemben košček tvojega življenja, ki ga lahko uporabi proti tebi.

Tako sem obupano sedela na svoji postelji in kmalu začutila veliko debelo solzo, ki je tekla po mojem licu:

»Pojdi tja od kamor si prišla«, sem rekla kakor da se lahko pogovarjam s svojo očesno vodo.

Ta pa mi je v odgovor poslala še eno solzo in kmalu za tem še eno in še eno dokler mi ni zacingljal telefon. Na njem je pisalo: »Novo sporočilo od »Mami«. Počasi sem pogledala kaj je pisalo.

»Razumem, da si žalostna hčerkica moja. Nič ne skrbi vse bo vredu. Pa pozabila sem ti povedati, da bo sedaj hodil na tvojo šolo, mislim da ravno v tvoj razred. Saj si 1c kajne? Poljubček-mami«

Sporočilo me je razjezilo. Moja mami ima že od nekdaj »najboljši« recept za reševanje še tako groznega problema in sicer:-
-Manjša skodelica posebne sestavine: »Saj bo vredu«,
-Ščepec: »Na svetu so še hujše stvari«,-
-Kapljica: »Nič ne skrbi«
- Polna posoda: »Ignorirajmo ta problem in se delajmo, da se ni nikoli zgodil.«

Če sem čisto iskrena sem po vsej verjetnosti svoje skrivanje čustev dobila po njej. Edina razlika je v tem, da jih je ona sposobna skriti z lepimi pa vendar praznimi besedami. Naslednji dan sem se zbudila zaskrbljeno. Nisem vedela kaj naj čutim do Dejana po vseh teh letih. Po eni strani sem bila jezna in razočarana, da me je zapustil, pa vendar si ga je delček mene želel videti. Zanimalo me je če me bo sploh prepoznal. Vseeno sem se odločila, da z njim ne mislim vzpostavljati stika.

V šoli sem tako kot vedno sedela na svoji klopi. Hotela sem da nam učiteljica že enkrat predstavi tega skrivnostnega novega človeka, ki bo kmalu sedel med naše klopi. Pa je le prišla.

»Učenci malo tišine prosim. Danes imamo novega učenca. Ime mu je Dejan. Sedaj pa prosim prisluhnite, da vam pove nekaj o sebi.«

Vseh 48 oči je bilo sedaj uprtih k Dejanu. Me prav zanima kaj si drugi mislijo o njem. Po vsej verjetnosti bom to izvedela, ker me imajo sošolci pogosto za nevidno kadar se pogovarjajo o kakšnih osebnih stvareh ali pa jim preprosto ni mar, ker nikoli nič ne rečem. Meni je bilo iskreno kar hudo, ko sem ga videla. Tudi če se potrudim potlačiti najine spomine se mi ob pogledu na njegov obraz takoj vrnejo.

»Živjo sem Dejan. Vesel sem, da sem vas spoznal in upam da se bomo skupaj lepo imeli«

»Najlepša hvala Dejan. Lahko se usedeš zraven Eme kjer je še edini prazen stol.«, je rekla učiteljica.

Saj to ne more biti res. Popolnoma sem pozabila, da sem v matematični učilnici edina, ki sama sedi. Po razredu že lahko slišim šepetanje nadležnih najstnikov. Nekdo je celo rekel: »Ne morem verjeti, da se bo moral usesti zraven Eme. Ona je tak tiho. Zih ma neki za bregom.« Šepetanje že od malih nog sovražim. Imam občutek, da lahko ljudje rečejo karkoli želijo o neki osebi za njegovim hrbtom, tudi če je to njegova tako imenovana »frendica« oz. »bff«.

Dejan se tako usede zraven mene. Že vidim njegov butast nasmešek.

»Ema tako dolgo se že nisva videla. Kako si kaj? Pogrešal sem te veš«, je rekel Dejan takoj ko se je usedel k meni.

»Tukaj sva zato, da se nekaj naučiva, zato bi prosila, da nehaš z nepotrebnimi pripombami«, mu odgovorim in v svoj zvezek zapišem snov s table.

»Kaj se je zgodilo s teboj, sem mislil da me boš vesela.«

Takrat mu nisem več odgovarjala. Prav vseeno mi je tudi če se vrže na nos. Vidim tudi da sva vzbudila pozornost našega razreda. Nikomur ni bilo jasno, zakaj se poznava. Ampak s tem se ne mislim ukvarjati.Na srečo je Dejan kmalu dojel, da v moji prisotnosti ni zaželen, zato se je pri drugih predmetih usedel za kakšno drugo mizo mene pa pustil samo. Ne želim da mislite, da mi je res vseeno zanj. Daleč od tega. Zelo mi ga je bilo težko ignorirati, kaj šele nehati misliti nanj. Polovico časa sploh nisem vedela o čem je govorila naša učiteljica. Na meni je pustil prevelik pečat. Želim si da sploh nikoli ne bi prišel. V tem primeru se ne bi rabilo nič spremeniti.
------

Okej upam da vam je blo všeč, še enkrat sem šla vse podrobno skozi in popravila napake, ki sem jih videla(verjetno je še kakšna zato bi bila vesela popravkov). Upam da odstavke v redu vidite, ker na wordu so bli pol ko sem pa prekopirala je blo vse natlačeno in sem mogla popravlat, da je zdej tak kot v wordu(upam)