*b*1. POGLAVJE*b*


Pokrajina je tekla mimo okna. Bila je že noč, zdaj sem videla le obrise dreves v daljavi. Glavo sem naslanjala na steklo in poslušala škrabljanje dežja. Vladala je popolna tišina, v kupeju je bila luč ugasnjena. Večina ljudi je spala, le jaz sem bedela in zrla v zvezde nad nami. Vlak se ni niti enkrat ustavil. Še. Pa vseeno nisem mogla spati. Nekaj me je držalo pokonci. Imela sem občutek, da se bo zgodilo nekaj slabega. Kmalu.

Zavzdihnila sem in zaprla oči. V ušesih mi je odmeval dež in to mi je bilo všeč. Ljubila sem dež. In nevihte. Pomirjali so me. Naredila sem dolg vdih in izdih. Moram se pomiriti.
»Layla?« Tih miren šepet. Sunkovito sem se dvignila.
Nikogar.
Tišina.
Vsi so spali.
*i*Zagotovo imam prisluhe,*i* sem si skušala dopovedati in zaprla oči. Glavo sem naslonila na sedež in pogledala gor. Nič. Tema. Oddahnila sem si.

Nendaoma so zaškripale zavore in vlak se je sunkovito ustavil. Vsi so planili pokonci, jaz pa sem udušila krik. Luči so se prižgale. Ljudje so se spogledovali in živčno govorili drug čez drugega. Pogoltnila sem slino. In vstala.
»Samo malo,« sem hripavo rekla, ko sem šla mimo drugih in iz kupeja. Na hodniku je bilo ledeno mrzlo. Zadregetala sem. Prav videla sem, kako se je moj dih spremenil v led. Podrgnila sem se po rokah in se skušala pogreti. Videla sem, kako so zamrznila vrata kupeja. Bilo je mraz, ampak… led sredi avgusta? Resno?

Zrak je bil leden, morda še hladnejši od ledu. Spet sem debelo pogoltnila in se odpravila naprej po hodniku.
*i*Kaj je narobe s tabo Layla?! Zakaj hodiš tja?!!! Si ZNORELA?!!!!*i* je kričalo in svarilo v meni, a me je enostavo vleklo tja. *i*Hotela*i* sem tja.
*i*Layla, ne! Da ne bi slučajno,*i* mi je pravila tista stran mene, ki je še imela razum. *i*Pojdi nazaj, dokler imaš še čas.*i*
Zdelo se mi je, da traja sto let in nikamor ne pridem, čeprav sem korakala po vagonu naprej.
Klik.
Luči so se v eno ugasnile, na hodniku so še nekajkrat utripnile. Zalila me je popolna tema. Tipala sem po vratih kupeja in izgubljeno tavala naprej. Nisem več vedela, kje je nazaj, in, kje naprej.
Tisto malo svetlobe, ki je prodirala skozi okna, mi je pokazalo nekaj, kar mi je ustavilo srce, zamrznilo kri in ubilo razum.
Zagledala sem pošast. Iz teme so sijale njene rdeče krvoločne oči in me lačno gledale. Telo pošasti je bilo izmaličeno, polno dlak, nekaj podobnega volku, le da ni bil volk.
Storila sem tista, za kar sem še imela moč.
Zavreščala sem.