Hej! Napisala sem že 2. del zgodbe Strah. Uživajte ob branju!

"Odločila sem se, da ji ne bom povedala. Preveč me je bilo strah, da bi ji. Celo noč nisem spala in razmišljala samo o tem. Po glavi mi je cel čas hodil ta dan in prikazoval se mi je Mihov jezen obraz. Zelo sem obžalovala to kar sem mu storila. Bila sva zelo dobra prijatelja in zdaj sem to prijateljstvo uničila. Nikoli si to dejanje ne bom odpustila. Po nekaj časa sem zaspala z mislimi na grozen popoldan. Na drug dan v šoli je bilo vse v redu in mislila sem si, da je že vse pozabljeno. Nisva se preveč pogovarjala ampak nisva se pa tudi kregala. Do trenutka, ko smo končali slovenščino. Razredničarka Nataša mi je rekla naj pridem z njo v učilnico. Učiteljica Nataša je kar v redu ampak je pristranska do drugih in nepredvidljiva, kar mi ni preveč všeč. Imava dober odnos in kot oseba mi je v redu. Sem ena boljših učenk zato mislim, da me ima rada. Torej… povabila me je v učilnico in mi rekla, da se bova o nečem pogovorili. Prvo vprašanje je bilo kaj je bilo včeraj pri verouku. V prsih me je začelo stiskati nisem vedela kaj odgovoriti. Pritrdila je še, da je v šolo prišla od Mihe mama in je rekla, da je bil zelo žalosten in se je jokal. Počutila sem se še slabše. Z vsakim stavkom me je še bolj prizadela. Učiteljica Nataša me je še vprašala kaj je bil moj namen in tudi na to vprašanje nisem znala odgovoriti. Na list papirja sem morala napisati svojo plat zgodbe. Napisala sem vse po resnici, ker ni bil moj namen, da lažem. Razredničarka mi je še povedala, da so še k njej prišli fantje (med njimi tudi Mark), da povejo še oni kaj se je zgodilo. Vsi fantje še posebej Mark je poudarila, da sem ga večkrat poklicala po vzdevku in vso krivdo prevalil na mene. Moje razpoloženje se je v sekundi spremenilo. Postala sem jezna. Nisem ga jaz samo klicala po vzdevku ampak tudi vsi ostali. Kar vrelo je v meni. Nisem se mogla pomiriti. Hitro sem zbežala k naslednji uri. Usedla sem se in žalostno gledala v zvezek. Pritekla je ena solza iz mojih oči. Pogled sem usmerila k Mihi in videla, da ni niti malo užaljen. Bila sem žalostna, jezna in razočarana nad Markom. Učiteljičine razlage sploh nisem poslušala in v glavi premlevala besede od razredničarke. Tisti trenutek sem se spomnila, da morem povedati mami, saj bo tako ali tako izvedela od razredničarke na govorilnih urah. Potem pa sem zagledala kako mi je Mark dal majhen listek na katerem je nekaj pisalo."